Med epidemijo moramo ohraniti mirne živce in upoštevati ukrepe vlade!

Piše: Karlo Nanut

S Slovencem, psihologom Borisom Crassinijem, ki živi v Avstraliji, smo se pogovorili o njegovem delu in stanju, ki je nastalo ob širjenju koronavirusa.

Kje ste se rodili? Katerega leta so se vaši starši preselili v Avstralijo? Kako je potekalo vaše otroštvo?
Moja mama, oče in vsi v družini smo se rodili v Italiji, v Števerjanu in Gorici. Jaz sem se rodil 2. maja 1947 in prišel s starši v Avstralijo leta 1950. Najprej smo stanovali v mestu Cairns na skrajnem severu Queenslanda. Moja mama se je imenovala Anica Terčič in se je rodila kot tretji otrok leta 1925 v Števerjanu. Svojega bodočega moža, Riccarda Crassinija, (Kraščka), je mama srečala v Gorici že pred drugo svetovno vojno. Zaradi nasprotovanja staršev se nista mogla poročiti, zato sta se poročila takoj po vojni leta 1946. Po prihodu v Avstralijo je moj oče začel delati kot avtomehanik v podjetju, moja mama pa kot kuharica. Najprej sem se šolal pri sestrah v samostanu Saint Joseph, od 1. do 4. razreda, nato pa sem šel na gimnazijo svetega Avguština; tu so poučevali patri. Na podlagi rezultatov višjih izpitov sem prejel štipendijo Commonwealth of Australia, ki mi je omogočila vpis na univerzo, na kateri sem študij začel l. 1965, in sicer na takratni Townsville University (TUC) Queensland v mestu Townsville, približno 350 kilometrov južno od svojega doma. Po dveh letih me je eden izmed predavateljev, ki je bil tudi moj trener ragbija, tako dobro treniral, da sem lahko začel igrati polprofesionalno v ligi, glavnem mestu Queenslanda, Brisbane, ki je približno 1.700 kilometrov južno od Cairnsa. Leta 1967 sem se preselil v Brisbane. Tu sem se tudi zaposlil v laboratoriju transportne družbe, istočastno sem nadaljeval študij v večernih urah in dobil diplomo leta 1970 v Gestalt-psihologiji. Dobil sem službo na univerzi in se tu zaposlil kot raziskovalec.

Kot psiholog in poznavalec Gestalt-psihologije ste tudi delovali kot terapevt?
Nikoli. Moj sektor raziskovanja je bil razvoj vizualnih percepcij in prenos eksperimentalnih metod na raziskave o človeškem vedenju v otrocih, tako kot sta si zamislila Kurt Koffka in Wolfgang Kohler. Delal sem predvsem v laboratorijih in se ukvarjal z eksperimenti na področju vedenja.

Kakšne eksperimente ste opravljali v laboratoriju?
Moral sem preučevati kognitivno vedenje človeka v določenih razmerah. Kot primer navedem raziskavo o dojemanju pri dojenčkih, kako se dojenček nauči dojemati po slušnih in vizualnih informacijah in kako se obe percepciji, slušna in vizualna, spojita pri dojemanju. Da bi odgovorili na to vprašanje, smo trimesečne dojenčke postavili v okolje, v katerem so lahko videli in slišali svoje matere, toda materin glas in gibanje ust nista bila vedno sinhronizirana. Dojenčke smo snemali in opazovali, kako sproščeni in veseli so bili v različnih eksperimentalnih razmerah.

Kdaj ste spoznali svojo ženo?
Svojo ženo Edno sem srečal na univerzi, saj je bila tam študentka znastvenih predmetov. Rodila se je v Avstraliji, vendar njena družina prihaja iz Dalmacije. Poročila sva se leta 1970 in imava dva otroka: Emo in Kyla.

Kako to, da zdaj živite v Geelongu. Kdaj ste se upokojili in kaj delate zdaj?
Leta 1987 sem se preselil na Deakin University v Geelong, nedaleč od Melbourna, 2.900 kilometrov južneje od doma svojih staršev, kjer sem preživel skoraj vsa otroška leta. Upokojil sem se leta 2006. Leta 2019 sva z Edno prodala hišo v Greelogu in se preselila v Point Londsdale, to je 30 kilometrov južneje. Vedno pa sem bil povezan z univerzo in raziskoval sem še naprej, predvsem na področju uporabne znanosti. Sodeloval sem z znanim Arthurjem Papejem v njegovi letalski aferi. Arthur Pape je bil zdravnik, a tudi letalec; poklical me je, naj mu kot strokovnjak pomagam pri zakonodajni pravdi, ki jo je začel proti avstralskim civilnim letalskim družbam (Australian Civil Aviation Safety Authority). Arthur ni smel namreč leteti ponoči, ker je imel napako pri vidu, ki je znana kot deuteranopija. Ta prepoved je temeljila na predpostavku, da ima Arthur pomanjkljivost v vidu in da ne more dobro razlikovati barv, zato naj bi imel težave pri spoznavanju informacij, torej pri letenju predvsem v nočnih urah. A to ni bilo znanstveno potrjeno in tu je prišlo prav moje znanje iz laboratorijev o percepciji vida. Dokazi z eksperimenti so pripomogli, da je Arthur zmagal na sodišču v tej aferi, kar mu je omogočilo, da je lahko neovirano uporabljal letala. Od takrat sem sodeloval z njim pri njegovem prizadevanju, da sadove, ki sva jih pridobila v njegovem primeru, preneseva tudi v širšo javnost in zakonik. Odpraviti je bilo treba teste barvnega vida kot kritične elemente pri ocenjevanju oseb, ki želijo dobiti potrdilo v vseh stopnjah letenja, in jih nadomestiti s preizkusi usposobljenosti za varno kontrolo letal. Ta bitka je trajala dolgo, a ob koncu lanskega leta smo dosegli, da so v zakoniku preizkuse barvnega vida nadomestili z bolj primernimi preizkusi pri usposobljenosti letalcev, saj so poizkusi dokazali, da je deuteranopija in dojemanje barv nepomemben faktor pri letenju. Vesel sem, da je moje znanje bilo v korist skupnosti in da so letalske družbe prepoznale zmoto.

Kako je vplival izbruh koronavirusa na prebivalstvo? Koliko okužb ste imeli?
Okužb do zdaj ni veliko, 5.454 primerov do danes (4. aprila) in 28 mrtvih. Vendar je treba vedeti, da ima Avstralija 7,7 milijonov kvadratnih kilometrov in le 25 milijonov prebivalcev. V primeru z Italijo je okužb malo, poleg tega je Avstralija federacija šestih držav in dveh ozemelj. Vsaka država ima svojo dodatno vlado, večkrat z dvema zbornicama. Zaradi tega je na taki celini zelo težko usklajevati posege v primeru epidemije, kot je COVID-19. Na vsak način ne vidim okoli sebe panike, čeprav je opazna zaskrbljenost prebivalstva. V trgovinah je izginil ves toaletni papir in ga nimajo več na zalogah. Isto se je zgodilo s sanitarnimi rokavicami in s testeninami. Ljudje so zaskrbljeni zaradi gospodarskih posledic, ki jih lahko sproži epidemija. Hoteli, restavracije, trgovine so začeli zapirati in vsak dan vedno več ljudi izgublja službo.

Kako je reagirala vlada?
Uvedla je zelo stroge ukrepe za potnike, ki prihajajo z letalom, in meje je zastražila. Priporočajo, naj bodo ljudje drug od drugega oddaljeni vsaj meter in pol in naj se ne družijo med seboj. Seveda priporočajo tudi, naj ljudje ostanejo doma in naj gredo ven le zaradi nujnih opravkov. Vlada je tudi izdala odlok, s katerim bodo podjetja dobila spodbudne naložbe.

Ali so požare, ki so se vrstili v poletnem času, zmogli pogasiti? Je nastalo veliko škode zaradi tega?
Hvala Bogu, smo imeli v Avstraliji zadnje čase veliko dežja, ki je pripomogel, da so se požari pomirili. Zgorelo je nad 19 milijonov hektarjev površin, uničeno je bilo skoraj šest tisoč stanovanj, umrlo je 34 ljudi in izginilo v ognju na milijarde živali. To je velika škoda, tudi z ekološkega vidika. Veliko let bo minilo, preden se bo Avstralija opomogla od te katastrofe. K sreči na pogorelih pokrajinah so že vidne nove rasti. Žal, veliko vrst živali je za vedno izgubljenih.

Kaj se je spremenilo v tem času epidemije v vašem življenju in življenju prebivalstva nasploh?
Mislim, da je zelo pomembno, da v takih pogojih, ko razsaja epidemija, ohranimo mirne živce in da upoštevamo ukrepe vlade. Pomembno je tudi, da se izogibamo lažnim in neresničnim informacijam, ki so vedno prisotne tudi v medijih. Seveda tudi pri nas obstajajo izjeme in so ljudje, ki panično reagirajo na epidemijo ali na požare, toda na splošno ima v Avstraliji, v kriznih časih, prebivalstvo glavo na pravem mestu in v dejanjih presega sebičnost. Avstralci radi pomagajo finančno in kako drugače, ko vidijo, da imajo sosedje nevarnost pred vrati. K sreči požari niso zajeli moje družine in tudi za koronavirusom nismo zboleli. Zdaj spoštujemo ukrepe, ki jih izdaja vlada. Načrtovali smo, da bomo po Veliki noči obiskali naše sorodnike tudi v Števerjanu in Gorici, vendar mislim, da bomo preložili na drugo leto tovrstne počitnice.

Kakšne posledice bo po vašem pustila ta epidemija?
Kaže, da bodo virologi dobili cepitev proti koronavirusu čez eno leto ali več. Govori se tudi, da bo ta čas v nas marsikaj spremenil. Jaz upam, da bo tako, kajti če se človek ne bo spremenil… Na čelu zdajšnje vlade imamo konservativne politike, če tako lahko rečem. Paradoksno je največja stranka v parlamentu liberarna stranka. Ko je bila v opoziciji v letih 2007-9 med t. i. ekonomsko krizo, je zavrgla vse ukrepe in korake, ki jih je vlada tedaj pripravila za dosego stanja, da bi se gospodarstvo branilo pred recesijo. Zato mislim, da je dobro, če bo po tej epidemiji prišlo, kot se zdi, do menjave vlade, odmik od neoliberalne k vladi, ki je bližje keynesianskemu gospodarstvu, v katerem ljudje vidijo več pomoči za brezposelne in manj za bogate.

Kaj nam hoče povedati ta pandemija?
Odvisno od tega, kdo sprašuje in kdo odgovarja. Virolog bo povedal gotovo nekaj drugega kot pa psiholog oziroma gospodarstvenik. Mislim, da nam zdajšnje stanje skuša povedati, da moramo biti v življenju bolj pragmatični in manj ideološko usmerjeni. Skušajmo napraviti to, kar je v naših močeh, da se rešimo problema.

Karlo Nanut

Pogovor: psiholog Boris Crassini

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme