Med egoizmom in humanizmom (1)

V eni od epizod uspešne televizijske serije Il Commissario Montalbano mora policijska preiskava, zato da razreši zagonetko naključnega odkritja nekega starega vojaškega dnevnika, seči daleč nazaj v leto 1943. Tedaj neki mladi italijanski vojak, ki ga je zasvojila fašistična retorika, razočaran nad italijansko kapitulacijo in privolitvijo v angloameriško zasedbo Sicilije, načrtuje samomorilski atentat proti ameriškim vojaškim silam. Temu dejanju daje prednost pred ljubeznijo do dekleta, s katerim se vzajemno ljubita. V imenu nekega “višjega” ideala, kakršenkoli pač že je, je mladenič pripravljen žrtvovati ne le lastno srečo, ampak tudi življenje.
Kakšne občutke vzbudi danes zgoraj opisana scena v povprečnem gledalcu? Pustimo pri tem vnemar okoliščino, da se omenjeni vojak ogreva za napačne ideale, in upoštevajmo le odnos sam na sebi. Morda se motim, ampak mislim, da nad občudovanjem vrednot, kakršne so, denimo, idealizem, zvestoba, pokončnost, v današnjem človeku v tem primeru prevlada realistično-pragmatični odnos, ki ga izraža beseda “naivnež”, če ne celo beseda “bedak”. Priznam, da je bil ob gledanju omenjene scene tak tudi moj občutek.
Na vse to sem se spomnil, ko sem nekaj dni zatem naletel na trditev uglednega italijanskega filozofa Giorgia Agambena, izrečeno v okviru dogajanja okrog epidemije koronavirusa, češ da današnja družba ne verjame v čisto nič drugega razen v golo življenje. Za golo življenje naj bi bil današnji človek pripravljen žrtvovati vse, tudi najsvetejše in najdragocenejše vrednote. Zato, nadaljuje Agamben, dopuščamo, da naši najdražji umirajo osamljeni, brez bližine svojcev in duhovne tolažbe, in da so njihova telesa upepeljena brez pogreba, zato smo s tako lahkoto privolili v radikalno omejitev naše svobode, na zamrznitev naših prijateljskih in ljubezenskih odnosov, kar da se ni zgodilo niti v času obeh svetovnih vojn.
Ta misel je le ena od mnogih, ki jih je Agamben v zadnjih dveh mesecih objavil v nizu člankov, namenjenih analizi italijanske družbe in njenega načina reševanja krize v času epidemije koronavirusa. Nekatere njegove misli so sicer očitno izzivalne, skoraj na meji teorije zarote, in je z njimi težko soglašati. Toda Agamben ni le nekonvencionalen, ampak nedvomno tudi prodoren mislec. Priznati je zato treba, da so nekatera vprašanja, ki jih postavlja, vendarle taka, da se je vanja vredno resno zamisliti. Navsezadnje njegovo pesimistično stališče potrjujejo tudi novice, kakršna je na primer tista, ki sem jo v naslednjih dneh prebral v dnevniku Corriere della Sera, in sicer kako je neka bolničarka, ki se noč in dan posveča bolnikom, okuženim s covidom-19, v lastnem stanovanjskem bloku tarča žalitev in celo anonimnih grozilnih pisem, češ da iz bolnišnice prinaša okužbo v svoje domače okolje.
Kot je bilo predvidljivo, je Agamben z objavo svojih člankov sprožil živahno debato in tudi vrsto utemeljenih ugovorov. Nekateri so znanemu italijanskemu filozofu na primer oporekali, da je njegova analiza abstraktna in zgolj spekulativna ter ne upošteva dejanskega poteka epidemije, konkretnih ljudi in stiske, v kateri se je znašel italijanski zdravstveni sistem. Sam se tudi vprašujem, ali Agambenova analiza morda pri vsej zadevi spregleduje element odgovornosti, in to ne le do samega sebe, ampak tudi do bližnjega. Omejevalnim ukrepom se je navsezadnje mogoče podrediti ne le iz egoizma, to je zaradi varovanja lastnega “golega” življenja, ampak tudi zaradi tega, da ne postavim v nevarnost življenja bližnjega. Ne moremo torej trditi, da je v ozadju omejevalnih ukrepov le goli egoizem.
Tehten argument proti Agambenovemu pesimizmu pa sem našel tudi v članku, ki ga je – sicer brez navezave na Agambena – v spletnem dnevniku Časnik. si 25. aprila objavil Drago K. Ocvirk. V njem avtor trdi, da se “prvič v človeški zgodovini daje prednost življenju posameznikov pred ekonomijo,… in to ne le (življenju) tistega, ki razpolaga z ‘delovno silo’ in ‘kupno močjo’, marveč tudi tistega, ki je tako ali drugače nemočen”. Pri tem navaja negativni primer iz preteklosti, in sicer reakcijo hamburških oblasti ob epidemiji kolere leta 1892, “ko mestne oblasti niso hotele prisluhniti zdravnikom in več tednov niso ukrepale, ker jih je bolj skrbelo za ekonomijo kakor za ljudi”. No, čeprav tega Ocvirk ne zapiše, je bilo tudi s covidom-19, vsaj na začetku, zadržanje nekaterih državnih voditeljev v Evropi in Ameriki podobno in je v nekaterih posameznih primerih tako tudi ostalo. Res pa je, da je v večini držav t. i. zahodnega sveta nad ekonomijo vendarle prevladala skrb za življenja, tako da je mogoče soglašati z avtorjevim zaključkom, ki se glasi: “Čeprav niso državljani v glavnem nikjer zadovoljni s svojimi oblastniki in jih kritizirajo, pa je prav kriza koronavirusa razkrila, da oblasti in sistem, na katerem stojijo, vendarle niso tako slabi, kakor se večinoma zdi”.
Diskusija, ki sem jo v zgornjih vrsticah nakazal, dokazuje, da se je v mejnih okoliščinah človek sposoben soočiti z najbolj odločilnimi in temeljnimi vprašanji svojega življenja, medosebnih odnosov in vrednot, ki urejajo družbena razmerja. Zato po koronavirusu družba nemara res ne bo enaka današnji. Vprašanje je, ali bo dejansko boljša. A o tem nekaj več v naslednji številki.
Tomaž Simčič

Piše Tomaž Simčič / V mejnih okoliščinah je človek sposoben soočiti se z najbolj odločilnimi in temeljnimi vprašanji svojega življenja

Preberi tudi

Matura 2020

Kultura

Matura 2020

23.05.2020
III – Sv. maša na daljavo

Kultura

Stoletne priče

Kultura

Stoletne priče

11.06.2020

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme