Mauro Corona: Dvajset veselih in ena žalostna
“V hribih se poduki dajejo v tišini”: s to ugotovitvijo bi lahko strnili nadvse zanimivo in obenem poučno zbirko kratkih zgodb, ki jih je pred skoraj desetletjem napisal furlanski alpinist, kipar in pisatelj Mauro Corona, glasnik preživelih tragične nesreče v Vajontu leta 1963.
Knjiga je pred kratkim pri Založbi Umco doživela tudi prevod v slovenščino izpod peresa Jerneja Ščeka in ob skorajšnji obletnici nesreče jo ponujamo v branje tistim, ki jih zanimajo vsakdanje vesele zgodbe preprostih ljudi, začinjene s kančkom grenkobe. Kot pravi avtor sam, “njihovi liki so moški in ženske z obrobja, odpadni kamni, zavrženi od graditeljev imenitnih palač, ki se trudijo preživeti s tem, da se življenju izognejo po poti, za katero menijo, da je najlažja, in se po bližnjicah izgubljajo, ne da bi se tega zavedali.” Ko pa se ti liki lotijo kakega dela, dajo zanj srce, tako kot to velja za Clausuro, gorskega čudaka, ki je hišo zapustil le enkrat na leto, in sicer decembra, ko se je v vasi klalo prašiče in je bilo treba loviti prašičjo kri. Pred bralcem se tako odpre paleta vaških posebnežev, ki se organizirano in urejeno lotijo pomembnega opravila, pri katerem jih nič na svetu ne sme zmotiti: vsak ima svojo vlogo in nihče ne sme vanjo poseči. A tudi pri teh opravilih se marsikdaj kaj zgodi, kot je npr. opisano v prvi zgodbi Nosorog, ko “je prašič za nekaj milimetrov odskočil nazaj ravno tedaj, ko je Rostapita pritisnil na sprožilec. (…) Batej je zverini predrl trdo lobanjsko kost, a ne dovolj, da bi jo pokončal”, in od tu dalje sledi duhovita, a obenem tudi kruta pripoved o iskanju in teku za krvavečim prašičem po vasi. Takih zgodb je v knjigi dvajset in opisujejo dogodivščine o takih in drugačnih pripovednih likih: v eni od teh je protagonist Fermo, “plemenite in požrtvovalne duše (…): dobričina, a hkrati nastopač in naivnež, kar je v vsakdanjem življenju eksplozivna mešanica”, spet v drugi pa Icio, ki “živi od zvijač; ni ne šušmar ne slepar, preprosto nima denarja”.
V ozadju vseh zgodb ostaja pa večni spomin na katastrofo v Vajontu oktobra 1963, “skeleča rana v srcu preživelih, pa čeprav je od takrat minilo skoraj pol stoletja”. Ena od bolečih posledic nesreče je bilo tudi izseljevanje prebivalcev, številnih avtorjevih vrstnikov, ki so zapuščali gorata območja v iskanju boljših življenjskih pogojev. A iz domače doline je prijatelj Mirco v svojo profesionalno kariero odnesel sporočilo “Dobra hiša je varna hiša”, pri čemer je kot profesionalni arhitekt svoje kupce prepričeval o pomenu dobrega počutja hišnih stanovalcev. A žal v osemdesetih letih, “ko je vladala betonska mrzlica (…) je bila prava norost govoriti o lesu, kamnu in zmernosti”, tako da prijatelj Mirco ni imel veliko uspeha. Časi so se v desetletjih spremenili: bogataši so začeli naposled kupovati in naročati skromne podeželske hišice, tako da je Mirco v nekaj letih tudi sam obogatel, se vrnil v domačo vas in se podal do ruševin svoje domačije: “S solzami v očeh je priznal, da mu še vedno prišepetava, deviška in varna.”
Dvajset veselih zgodb je pravzaprav nabitih tudi z rahlo melanholijo, ena, zadnja, ki pa naj bi bila tista žalostna, pa se morda izkaže še za najbolj veselo: “… srečen je, kdor življenje obrača na glavo. Kdor umira od smeha takrat, ko bi moral točiti solze. Nekateri temu pravijo norost.”
