Kultura

Martelančeve črtice lek za dušo in srce

Martelančeve črtice lek za dušo in srce

Piše Lucija Tavčar / Srečanja za dušo so izšla pri GMD

“Življenje lahko razumemo, le če se ozremo nazaj, živeti pa ga moramo zazrti v naprej”. Na to misel, ki jo je v nekem svojem eseju zapisal Soren Kierkegaard, se človek spomni ob branju zbirke črtic Saše Martelanca Srečanja za spomin, ki je izšla tik pred sv. Miklavžem in jih je Goriška Mohorjeva družba uvrstila v knjižni dar za letošnje leto. Pisatelj Saša Martelanc, rojen leta 1934 v Ljubljani, dolgoletni časnikar na Radiu Trst A, ostaja tudi v tem delu zvest kratki prozi in GMD, saj je tudi svoje prejšnje zbirke črtic Melodija, Veter iz ljubih daljav in Kam potujejo večeri objavil pri tej najstarejši slovenski založbi v Italiji.
Črtice, kdaj širše vpete v dogajalni prostor in čas, kdaj kratki, bežni utrinki avtorjevega spomina, so zgodbe srečanj, ki vsako po svoje opozarjajo na neizmerno bogastvo prijaznega nasmeha, naklonjenosti, pristnih in spoštljivih medsebojnih vezi. Zgodbe Saše Martelanca sicer res izvirajo iz njegove individualne zgodbe, a zaradi človečanstva in drobnih resnic, ki jih izpričujejo, ali pa zaradi zgodovinskih trenutkov, ki jim je bil avtor priča, kmalu pridobijo univerzalno noto. Bralec se tako zlahka razneži ob iskrenem joku otroka, ki žaluje za padlim drevesom, ali se poistoveti z mislimi in občutki krivde, ki človeka prevevajo ob vsakodnevnih srečanjih z berači. Dragocena zgodovinska pričevanja pa predstavljajo na primer opisi skrivnega poslušanja radia v času fašizma, prejemanje UNRRA paketov, pridobivanje vizumov za obiskovanje sorodnikov v Trstu po drugi svetovni vojni, nastajanja božičnih oddaj na Radiu Trst A in še bi lahko naštevali. Martelančev jezik je sočen in za ušesa današnjega slovenskega bralca zelo čist.
Z veščo, spretno roko slika pred našimi očmi prostore, pokrajine in ljudi. Pripoved občasno začini situacijska ali besedna ironija, ki jo lahko kmalu prepoznamo kot značilnost avtorjevega sloga.
Vsebinsko gre torej za srečanja. Skozi leta spretno in marljivo stkane srčne vezi, ki jih Martelanc iz zgodbe v zgodbo počasi razpleta pred našimi očmi. Razpleta jih z ljubljeno vnukinjo Verico, kot jo doživimo ob branju Ptic pri Mariji v Lipici, a tudi z mnogimi drugimi. Tako na primer spoznamo osamljeno starko, gospo Justino, ki jo je Martelanc svojčas uporabil za glavno junakinjo božične radijske igre, istočasno pa nas bralce spomni na nepozabni igralki radijskega odra Stano Kopitar in Marjano Prepeluh. Spomni se pekarskega mojstra Boštjana, ki je ‘slovel po najboljših žemljicah ljubljanskega podeželja’, ki je bil za malega Sašo prav gotovo sv. Miklavž, in njegove štiriletne hčerkice Nuške, da smo lahko ob branju tudi mi deležni tega ‘zlatega spomina’. Zaživi nam Saša Martelanc, ki posluša stare posnetke, in v njem oživi spomin na dr. Starca in na ljubezen, s katero so na radiu Trst pripravljali božične sporede, da bi tako s prazničnimi pozdravi in pesmimi ustvarjali ‘enotni slovenski božični prostor’ s pomočjo angelcev, ki so predrzno tihotapili čez mejo božične radosti preko državne meje. Božično uglašena je tudi črtica z naslovom Betlehem iz UNRRA paketov, v katerih je bilo “vse, kar je potrebno za preživetje v vitaminskem, beljakovinskem, proteinskem in vsakršnem energetskem oziru”. Vse, celo primerno ozadje za jaslice se je tam našlo, na paketu Camel cigaret. Avtobus z manjšo zamudo nam naslika človeško naklonjenost in prijaznost rimskega avtobusnega šoferja in biljeterja, ki sta pomagala časnikarju, ki je v Frascatiju zamudil avtobus v Rimu gostujočega zbora. Prijazna Rimljana sta ga srečno in z vso človeško prijaznostjo ne le pogostila, ampak tudi prepeljala pred rimski hotel, kjer je prenočeval. Da je “vsakdo izmed nas neizmeren bogataš”, se človek spomni ob branju črtice Ko se vračajo Benetke, saj “moje in tvoje in njegovo je vse, kar smo srečali na naših poteh in si spravili v srce”. Veliko vlogo pa v tej zgodbi odigra tudi prijateljstvo, zaradi katerega se ljubljena veduta beneške cerkve Toneta Miheliča, ki jo Martelanc v trenutku stiske proda prijatelju, z drobno šalo vrne v njegovo last.
Pred nami zaživijo človeški liki, ki jim zna avtor vliti dušo in značaj, prijazni tržaški berač brez ene noge, ki ima “tako sončne oči”, da se pripovedovalec sprašuje “kako zaboga ga niso še portretirali tisti cestni slikarji, ki svoje Madone in svetnike prerisujejo s cestnih podobic”. Tak lik pa je tudi Dušan, avtorjev prijatelj iz otroških let, ki je z njim pravično delil vsako olupljeno jabolko in je znal prav vse, tudi, kako otroku spregovoriti o Bogu. Ob bok skromnim, “malim” osebam, ki so zaznamovala njegova vsakdanja srečanja, Martelanc postavi imena mož, ki so ostala zapisana v zgodovini (npr. papež Janez Pavel II., beneški čedermaci), a čutimo lahko, da so bila zanj enako dragocena srečanja z enimi kot z drugimi.
Živost opisov iz črtice Vino z Visa na mali maturi nehote tudi bralca samega prenese na izpit male mature, na katerem skupaj s piscem čuti napetost, stisko in nelagodje, dokler protagonista (in nas zraven) s svojim razumevanjem ne odreši prof. Pavle Kunaver, geograf, astronom, planinec in speleolog. Kar nekaj črtic so Martelancu navdihnile poklicne zadolžitve, ki jih je moral kot časnikar na bolj stvaren način obdelati. Taka je na primer Mir v deželi zvonov, v kateri opisuje obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Vrvica iz Senegala pa nas opozarja na problematiko priseljencev in odnos, ki ga imamo do teh ljudi, ki iščejo način, kako preživeti. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

11.02.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!