Marijino svetišče nad Benečijo

Stara Gora, ki mogočno kraljuje nad zelenim morjem Nadiških dolin, je nekak mejnik med slovanskim in latinskim, pozneje furlanskim svetom. Že od pradavnine obstajajo furlanski zapisi o “stari slovenski Mariji” (Madonna antica slava) v osmem stoletju, takoj po naselitvi, pa jo Slovenci imenujejo “stara Marija”. Za Italijane, ki radi prihajajo sem iz celotne dežele, pa tudi iz bolj oddaljenih krajev, je to “Madonna di Castelmonte”.
Marsikomu se, ob pogledu na strnjeno, taborsko naselje, poraja vprašanje, kdo je pravzaprav začel graditi tu, na spoštljivi višini 618m nad morjem in sedem kilometrov nad Čedadom. Vse kaže, da je tu imela svojo utrjeno obrambno postojanko rimska vojska, morda je bilo v železni dobi to celo gradišče. Žal gre samo za hipoteze, kajti izkopanin in dokazov je malo. V petem stoletju so se vsekakor v teh krajih začela pojavljati barbarska plemena, da bi se zavarovali pred plenilskimi vdori, pa so se vojaki nastanili na kraju, ki je nudil tako širok razgled kot možnost obrambe. Čedad so tedaj ogrožali Huni, Langobardi in na vzhodu Slovani. Najbolj krvoločno je bilo pustošenje Atilove vojske v letu 452. Nekateri pravijo, da je ravno v tem času nastala lepa ljudska legenda, ki skuša na zelo pesniški način ponazoriti dogajanje v teh krajih. Legenda pravi, da sta se na mogočnem kamnitem mostu pred Čedadom, ki mu Italijani pravijo Ponte del Diavolo (Hudičev most) srečala satan in Devica Marija. Oba sta hotela vladati mestu, zmenila pa sta se, da zmaga tisti, ki prvi doseže vrh Stare Gore. Marija je poletela v nebo, samo enkrat se je njena noga dotaknila tal, na vrhu hriba, ki ga imenujejo Monte Guardia in kjer je še danes videti sled. Prva je bila na cilju, zlodej pa se je osramočen zatekel na vrh Špika in se tam pogreznil v zemljo. Vrtača je vidna še danes.
Kot vse kaže, legenda v resnici pripoveduje o strahu in trpljenju prebivalstva med barbarskimi vdori, o časih, ko v teh gostih listnatih gozdovih pod Staro Goro nista vladala tišina in mir, ki nas spremljata danes, v času, ko se sami podajamo na vrh.
Sicer je zadnji, položni del poti, tisti, ko se nam med vejami že kaže utrdba z mogočno cerkvijo, mrzel in osojen. Zdi se nam, da smo visoko v gorah, ne na vrhu nekaj čez petsto metrov visokega griča, ob vznožju katerega pridelujejo odlično vino in olje.
Nekateri pravijo, da je gora, kjer večkrat divjajo nevihte, kjer besnijo najhujši vetrovi in kjer je pozimi tako mraz, da te kar stisne, kar čuden kraj za postavitev svetišča in romarske poti. A ob sončnem vremenu je tu resnično lepo, svetišče z gradom je kot keramična maketa ali prizor iz jaslic. Tiho in sanjsko lepo.
Ker smo peš, nimamo kaj pustiti na parkirišču, zato se podamo k stopnišču, ki nas popelje do mogočnega obzidja. In že so pred nami prizori izpred toliko let, ko so sem peš prihajali romarji iz cele Evrope.
Prva krščanska cerkev je bila na Stari Gori zgrajena v prvih letih pokristjanjevanja in je bila posvečena nadangelu Mihaelu, ki je še danes zavetnik kripte pod cerkvijo. Mihael je upodobljen, ko prebada hudega duha in tako simbolizira zmago krščanstva nad pogani, delno pa tudi zmago obrambnih sil nad barbari. Ker je bila prva cerkev posvečena nadangelu bojevniku, so Langobardi, ko so leta 568 zasedli Čedad, izbrali ravno sv. Mihaela za patrona. Kdaj je bila cerkev posvečena Mariji, ne vemo, kaže pa, da gre za eno najstarejših romarskih poti na severovzhodu Italije. Ohranjen je vsekakor pisan dokument iz osmega stoletja, ta pripoveduje o benediktinkah, ki so vsako leto prihajale na Staro Goro častit Marijo.
V srednjem veku je postala Stara Gora tako priljubljena, da so sem skupinsko prihajali romarji iz Goriške, Kranjske, Koroške in celo Štajerske, za svetišče je skrbel prošt iz Čedada, pozneje pa kanoniki čedajskega kapitlja. Iz teh časov so ohranjeni zapisi, ki govore o romarjih različnih narodnosti in jezikov, kaže, da so se nekateri izmed njih pogovarjali celo v “germanskem narečju”.
V trinajstem stoletju je svetišče doživelo pravi razcvet, romarji so se tu počutili varne, saj je bil kraj, zahvaljujoč se Mariji, varen pred roparji, napadalci in tujci. Vsekakor so bili na gori prisotni tudi vojaki, ki so romarje ščitili pred vsako nevarnostjo, leta 1253 pa so svetišče obnovili in razširili, tako da je postalo pravo srednjeveško mestece s trgovinami in gostišči.
V tistem obdobju se je med drugim pojavil problem čiščenja in vzdrževanja cest in poti na Staro Goro. Glavna pot do svetišča je bila namreč od nekdaj prevozna tudi z vpregami, kmetje pa so po njej razvažali les in pridelke. V starih zapisih lahko neštetokrat beremo, kako se romarji pritožujejo zaradi blata. Vozniki vpreg so namreč zavirali s pomočjo zadaj privezanih hlodov, kar je povzročalo veliko razdejanje na cestišču. Šest večjih vasi in trgov je moralo zato vsako leto zastonj poskrbeti za vzdrževanje romarske poti, v zameno pa jim je svetišče plačalo v zlatnikih in vinu.
Cerkev je dobila današnjo podobo leta 1744, pri prezidavi so ohranili le marmorne oltarje iz 17. stoletja in zanimiv Marijin kip iz 15. stoletja. Kip naj bi v svetišče prinesli okoli leta 1479, po prenovi, ki je trajala deset let in je bila posledica strele. Ta je leta 1469 ob hudem neurju popolnoma uničila zvonik in leseni kip Matere Božje. Sedanji kip je nekaj posebnega, spada namreč med najlepše Marijine upodobitve daleč naokoli in zato mu slovenski in furlanski romarji pravijo Lepa Marija ali Živa Marija (Madonna Viva). Nič čudnega, da je dobila to ime, saj je upodobitev žilave furlanske žene, ki doji Jezuščka, medtem ko ga z roko podpira. Kot tukajšnje ženske v tistem obdobju ima roke polne prstanov in z dragimi kamni okrašeno krono. Težko, kamnito podobo so do konca prejšnjega stoletja ob raznih praznikih preoblačili v obleke različnih barv. Sedaj kip krasijo rože in darila, ki jih verniki prinašajo Materi Božji v znak hvaležnosti in čaščenja.
Suzi Pertot

Kraj miru in tišine

Preberi tudi

Strahovi in sanje

Uvodnik

Strahovi in sanje

21.02.2024
Postni govori na Radiu Trst A

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme