Marij Čuk z novim romanom razgalja sodobne bolečine – od virtualne ljubezni do izgubljene identitete

Roman Zlato zrno pripoveduje o globokih bolečinah ter izmišljeno zgodbo umešča v stvaren in otipljiv opis sodobnega časa

Bolečina boli je bil prvotni naslov novega romana Marija Čuka, ki je pred kratkim izšel pri mariborski založbi Pivec. Po nasvetu urednice Miljane Cunta je Čuk naslov zamenjal, ker bi prvotni predlog bralcu že s platnice razkril preveč o vsebini romana, ki prek zgodbe junaka Leopolda opisuje različne oblike bolečine in načine mašenja praznin, ki jih bolečine pustijo v posamezniku.

Marij Čuk je v pogovoru s prof. Adrijanom Pahorjem knjižno novost Zlato zrno predstavil v petek, 11. junija, v mali dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Na srečanju je veliko razkril o sami zgodbi, hkrati pa prisotnim orisal marsikateri bolj ali manj skrit detajl celotne pripovedi, ki se razvije okoli internetne pasice, v katero se je ulovil glavni junak. Po ženini smrti in globoki bolečini, ki jo pusti velika izguba, Leopold išče novo ljubezen na spletu in se resnično zaljubi v dekle iz Trsta, dokler ne odkrije, da se za lažnim profilom skriva organizacija, ki manipulira z njegovimi čustvi in mu iztrže kar nekaj denarja.

“Ob večjih izgubah se človek oprime vsake bilke, da najde spet samega sebe in zamaši praznine,” tako si Čuk razlaga Leopoldovo potrebo v času največje bolečine, ki jo vsaj začasno zamaši z ljubeznijo na spletu, ki resnično nastane in ga “polni”. V času čustvene labilnosti in prizadetosti pa ima sodobna tehnologija lahko zelo negativen vpliv na človeka.

Družbene teme

Kot je na večeru opozoril prof. Pahor, je avtor z romanom o ljubezni in bolečini presenetil bralce, saj bi po trilogiji o Slovencih v Italiji in dveh romanih o grozotah 20. stoletja lahko pričakovali, da bo Čuk sklenil tudi ta tematski krog. Posredno je sicer tema prisotna v usodi Leopoldovega očeta, Slovenca, ki je zbežal iz Trsta v Milan, ker “ni imel tiste moči upora v sebi”, kot je izpostavil avtor na predstavitvi. Roman torej obravnava tudi temo bega zaradi strahu pred nestrpnostjo in nasiljem ter opozarja, da “Slovenci tu nismo bili vsi heroji, ki smo s puško v roki kljubovali sovražniku”, kot je pojasnil Čuk. Oče Leopolda ni naučil slovenskega jezika in mu je tako pustil travmo, ker “je pozabil nase, na svoj narod in jezik”. Ko se junak po naključju znajde v Trstu, kamor ga je vodilo hrepenenje po ljubezni, bolje spozna Slovence, razišče očetovo zgodovino in slovenski narod ter tako zaceli tudi rane preteklosti.

Roman opisuje izmišljeno zgodbo, ki ne vsebuje avtobiografskih elementov, kot je na večeru povedal sam avtor, okolje pa je resnično in otipljivo. Dogajanje je umeščeno v današnje čase in opisuje realne pereče teme sodobnih dni, kot so avtorjeve pripombe glede politike, narodne identitete, življenja v Trstu z migrantsko krizo. Čuk namreč piše o tem “kar mu je najbliže”, saj pravi, da mora pisatelj obravnavati teme, ki “žulijo človeka”.

Roman prek Leopoldove zgodbe obravnava tudi mladostniško prestopništvo, ki je posledica glavne rdeče niti pripovedi, in sicer vprašanja, kje je meja med resničnim in virtualnim. Nezmožnost razlikovanja dveh svetov, ki se danes vedno bolj prepletata, po avtorjevem mnenju povzroča v sodobnem času vedno pogostejše nasilje.

Odzivi bralcev

V sicer kratkem času, odkar je bila knjiga izdana, je zgodba pritegnila pozornost številnih bralcev, recenzentov in časnikarjev, saj so različni pisci knjigi posvetili kar nekaj zapisov, revija Bukla pa je Čukovo zgodbo postavila tudi na platnico zadnje številke. Kljub navidezno lahkotni zgodbi je roman spodbudil razmišljanje številnih bralcev, ki so v pogovoru z avtorjem dogajanje interpretirali tudi na zelo raznolike načine. “Moja dela so odprtega tipa,” je ponosen Čuk. Posebne interpretacijske odtenke si je med branjem zamislil tudi prof. Pahor, ki je Čukovega junaka Leopolda primerjal z Leopoldom Jamesa Joycea, saj po njegovem mnenju oba tavata v iskanju svojega mesta v družbi.

Po Pahorjevem mnenju se napetost v romanu stopnjuje vse do “presenetljivega zaključka”. Kot je značilno za vse Čukove junake, se tudi Leopold kljub vsem padcem na koncu zna pobrati in zopet postaviti na noge ter na neki način premagati bolečino.

Marij Čuk, ki se je pisanja lotil pogosteje kot pesnik, je s tem romanom potrdil, da imata pri njegovem literarnem ustvarjanju tako poezija kot proza svoje mesto. Baje, da je v tem času ustvarjal tudi v verzih, saj je na srečanju v Gorici najavil, da bo v kratkem objavil nekaj novega, pesniškega.