Manom mojih umrlih v Istri

Milje / Ob odhodu don Ludovica Serafina, prof. Claudia Venze in drage Terese

Kot vsake “vahte” sem se tudi letos sprehodil po miljskem žegnu, ki kot obmorska pokopališča v Istri, nekakšne terasaste zelene akropole, dajejo občutek tihe zaveze med živimi in rajnimi, ob prijazni urejenosti grobov in sinjini morja, ki se odpira proti zalivu in obzorju.

Opravil sem običajni mimohod ob grobovih ženinih sorodnikov, vse do žlahtno urejenega vrta na vrhu pokopališča, s peterokrako rdečo zvezdo v sredini, kjer so pokopani partizani. Hrvaška, italijanska in slovenska imena, v glavnem dvajsetletnikov, ki so žrtvovali svoja mlada življenja za neodložljive vrednote.

Med pietetno, s kamnom in cvetjem, ovenčanimi grobovi kraljuje preperela, črno-bela podobica Alme Vivoda, prve italijanske padle partizanke, ki so ji sicer posvetili spomenik na kraju usmrtitve, a doslej ji še niso priznali državnega odlikovanja, kljub vsem političnim barvam, tudi odporništvu naklonjenim, ki so se zvrstile do danes. Tu počiva tudi Vittorio Vidali, po mojem nekako izven konteksta, zaradi dosežene starosti in morda tudi življenjske izkušnje. Če bi bil umetnik s čopičem ali filmsko kamero, bi naredil poklon svojskemu svetemu kraju.

Tržaški dnevnik Il Piccolo je 28. oktobra 2022 objavil novici o odhodu dveh pomembnih, različnih si, a obenem komplementarnih osebnosti, ki sta vezani na Milje in širši prostor. Umrl je don Ludovico Serafin (rojen 1933 v kraju Valdobbiadene pri Trevisu), profesor filozofije in zgodovine na tržaških realkah Galilei in Oberdan ter župnik v obdobju 1993-2012 v svetišču sv. Marije Vnebovzete v Starih Miljah. Umrl je tudi zgodovinski anarhist, predstavnik študentskega gibanja ’68 v Trstu in profesor španske sodobne zgodovine na tržaški univerzi, Claudio Venza (1946), ki je bival v Miljah, nedaleč od staromiljske bazilike.

Naučil sem se ceniti in imeti rad don Serafina po napadu na “newyorška dvojčka” leta 2001. Takrat sem hodil k nedeljski maši v Stare Milje in ta očak duha in filozofije mi je dajal nekakšno notranjo, obenem etično in intelektualno uteho s pridigami, ki so bile obenem svetopisemske parabole, razumljive najmlajšim, in obenem zahtevne razprave, včasih podkrepljene s starogrškimi izrazi, ki jih je z učiteljsko jasnostjo razložil tudi najmanj veščemu poslušalcu.

Nekaj karizmatičnega je bilo v tem nenavadnem, navidezno robatem, a izredno subtilnem, čutečem, tudi dejavnem, modrecu, saj je v dvajsetletju službovanja povzdignil odmaknjeni pradavni verski log v sodobno urejeno zgodovinsko postojanko, ki izkazuje v poletnih mesecih ves svoj čar v senci košatih dreves. Dokaz o njegovi priljubljenosti med študenti omenjenih licejev je tudi pismo nekdanje učenke Daniele Alzetta, objavljeno v Il Piccolu 9. novembra 2022. Upam, da se bo kje dobilo kaj zapisanega od tega uma, ki se je z besedo razdajal vsem, ki so mu prisluhnili.

Claudia Venze nisem kdovekaj poznal, nekajkrat sva se zapletla v pogovor na Zelenem delfinu, mali ladjici, ki povezuje Trst z Miljami. Vedno kritičen, vedno pošten, vedno zagnan v svojih vizijah in vrednotah, a tudi toleranten (v Voltairovem duhu) do sogovornika. Bil je avtor pomembnih zgodovinskih del, kot Umberto Tommasini. Il fabbro anarchico (Anarhistični kovač) iz l. 2011 in Anarchia e potere nella guerra civile spagnola (Anarhizem in oblast v španski državljanski vojni) iz l. 2010.

Na občutenem, množično obiskanem laičnem pogrebu pri Sveti Ani, ki so ga preplavili v glavnem mladi obrazi in črno-rdeče barve anarhije, so se ga spomnili sopotniki in tovariši, od Trsta do Milana. Tudi nekaj Slovencev nas je bilo, nekateri iz skupine kontestatorjev Matija Gubec, ki so dobili na sedežu Germinala pri omenjenem gostoljubnem aktivistu prostor za pripravo transparentov in letakov za pohod z Opčin na bazovsko gmajno v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kronika izrečenih spominskih posegov se dobi v Il Piccolu z dne 6. novembra.

Zadnja misel je za drago prijateljico Tereso, ki nas je zapustila novembra. Po bogatem in izkušenj polnem življenju v velikem svetu se je vrnila v rodne Milje. Tu je v zrelosti razvila povsem svojo umetniško dušo, slikala je barvite duhovne pejsaže z morjem, cvetjem, psihološko dognanimi portreti. Zelo se je približala Bogu in ljubila je zlasti Davidove psalme.

Don Serafin je pokopan v rodnem Venetu, prof. Venza ne vem kje, slika miljskega pokopališča, kjer se za cipresami vidi tudi kanček morja, je z njenega pogreba. Naj ji bo lahka domača istrska zemlja.