Manj se pritoževati, več in bolje delati!
Pogovor / Luca Milocco, trener odbojke pri ŠZ Soča
Najprej nam povej na kratko nekaj o sebi … Kdaj si začel igrati odbojko?
Začel sem pri Športnem društvu Sovodnje, ko sem bil star deset let, nato nadaljeval pri ŠZ Soča in pri 17-ih letih prestopil za dve sezoni k Olympiji. Sledila je poškodba hrbta, zaradi katere sem se moral ustaviti, in skoraj istočasno je nastopil tudi vojaški rok. Tako poškodba kot takratna vojaška služba sta mojo angažiranost in motivacijo pri igranju odbojke precej omejili. Ko sem čez nekaj časa okreval, sem poskusil spet igrati na visoki ravni, a z intenzivnimi ritmi, ki jih zahtevajo treningi in tekme, sem občutil, da hrbet ne odgovarja, kot bi moral, in sem zato iz previdnosti raje prenehal.
Si začel potem takoj s trenerskim delom?
Ja, kljub težkemu trenutku sem že kot mlad začel trenirati, saj mi je odbojka preveč pri srcu in je nisem hotel zapustiti. Začel sem pri Moraru, nato sem bil pet let v Farri, kjer smo imeli zlato mladinsko generacijo in dosegli res vrhunske rezultate. Po tej izkušnji sem prišel k Odbojkarskemu klubu Val, kjer sem sodeloval tako z mladinskimi ekipami kot tudi s prvo ekipo. Sledila sta odbojkarska projekta Millennium in potem GoVolley, pri katerih sem več let sodeloval kot trener, spremljevalec, “scout”, odgovoren za ekipe … Potem sem bil še trener v kraju San Giovanni al Natisone, Cremoni, Bellunu, kasneje sem šel v Rusijo, kjer sem sodeloval tako s klubi kot tudi z žensko mladinsko reprezentanco, in nazadnje sem se vrnil v naše kraje, in sicer v Športno združenje Soča.
Kako poteka dejavnost pri ŠZ Soča?
Dejavnost pri Soči se začenja, ko ima otrok štiri leta. Takrat začnemo z motoriko prve stopnje do drugega razreda osnovne šole, nato je motorika druge stopnje, ki je delno tudi uvajanje v odbojko in traja do prve nižje srednje šole. Od drugega razreda srednje šole pa se začne odbojkarska pot z U13. Letos imamo pri ženski odbojki ekipe U13, U14, U16 in prvo žensko divizijo. Pri moški odbojki pa je skupina 24 fantov, ki igrajo prvenstvo U13 in U15. V prvenstvu U13 smo sestavili dve ekipi, tako lahko igralci pogosteje nastopajo. Sledita še ekipi U17 in C-liga.
Kako ocenjuješ sezono?
Moška ekipa U17 je zmagala na območnem prvenstvu tržaško-goriške pokrajine, kar je prav gotovo lep dosežek za društvo. Ekipa U15, kjer so igralci še zelo mladi, je pokazala, da ima odlično perspektivo, saj je v ponedeljek, 1. maja zmagala deželno prvenstvo. Ekipi U15 in U17 so sestavljali igralci Soče in Sloge. Z društvom Sloga Tabor je naše društvo letos plodno sodelovalo. Prav tako se na vrhu lestvice borijo še mlajši pri ekipah U13. Prva ekipa pa se bori v C-ligi, z njo nastopajo mladi odbojkarji, ki so prav gotovo prihodnost naše slovenske odbojke.
Če gremo k ženskim ekipam, ki jim tudi osebno sledim, smo uspešno dosegli vse cilje, ki smo si jih zadali pri ekipi U16. Tu nam sicer ni pomagalo območno prvenstvo, na katerem so bile v glavnem vse ekipe prešibke za naše punce. To jim ni dalo dovolj motivacije, napetosti in koncentracije, ko so prišle na koledar težje tekme. To bo treba gotovo izboljšati. Z U14 smo dosegli odlično tretje mesto na območnem prvenstvu, prav tako je bila uspešna tudi sezona najmlajših pri U13. Tudi pri ženskih ekipah je obrodilo sadove sodelovanje, saj so nekatere odbojkarice Soče nastopale z ekipo U18 Mavrice, ki je dosegla odlično 3. mesto na pokrajinski ravni.
Zato lahko rečem, da je bila sezona uspešna, za kar se je treba zahvaliti vsem trenerjem, spremljevalcem in odbornikom. V zadnjih letih smo res močno izboljšali kader in postali lepa skupina, ki dobro in uspešno deluje. Mislim, da bi moralo biti to pri vsakem društvu bistvenega pomena, saj se tako gradi in skrbi za prihodnost.
Kaj bi še povedal o društvu?
Pri Soči smo pozorni, da so treningi v slovenskem jeziku, imamo pa tudi otroke, ki niso iz naše narodne skupnosti, živijo v naši okolici ali so jih privabili prijatelji ali jim je všeč naša ponudba. Mislim, da je tudi to pozitivna plat, saj pomeni, da dobro delamo. Za trenerske kadre je to bolj težavno, ker je treba predvsem na začetku nekatera navodila in bolj strokovne izraze ponoviti tudi v drugem jeziku, potem pa postane lažje, saj se mladi takoj navadijo na slovensko in večjezično okolje. Med drugim imam sedaj pri ekipi U13 tudi ukrajinsko dekle, tako mi je izkušnja v Rusiji oz. z ruskim jezikom prišla prav tudi v Sovodnjah.
Zanimivo … Kako pa s številkami? Ste s številom športnikov pri Soči zadovoljni?
Ja, jaz mislim, da ja. Vemo sicer, da je v naši narodni skupnosti in tudi širšem okolju zelo viden demografski padec. To je gotovo negativen dejavnik, s katerim se je treba spoprijemati. Sem pa tudi mnenja, da se večkrat preveč pritožujemo, nasprotno bi se morali osredotočiti bolj na pozitivne aspekte. Pri nas recimo, kot sem že omenil, se je več kot podvojilo število novih kadrov, tako trenerjev kot spremljevalcev in odbornikov. Mlade torej zanima društveno življenje, ga imajo pri srcu. Treba pa je verjeti vanje, jim dati določene odgovornosti in tako bodo tudi ostali pri društvu, si prizadevali za uspeh ter ga vodili v prihodnosti.
Mislim, da je ta formula uspešna. Če se okrepi struktura društva, se društvo tudi boljše predstavi, je bolj vabljivo in doseže tudi boljše rezultate.
Je prihodnost naše odbojke svetla?
Jaz sem trdno prepričan v te vrednote, ki sem jih zdaj omenjal. Mislim, da so naša društva lahko še naprej uspešna, pa tudi združene ekipe oz. projekti. Imeli smo zelo uspešne projekte, še jih bomo imeli, sem prepričan. Nimam pa dvomov, da je treba delovati na zdravih in trdnih osnovah ter jasno in konkretno programirati zasnovane cilje. Organizacija društva mora delovati kot ena skupina, kot enota, kot družina. Vsi elementi so pomembni, ne le igralci. Mogoče se bom ponavljal, toda večkrat omenjamo prihodnost igralcev, a pozabimo na naše kadre, ki imajo prav tako bistveno vlogo. Nudimo jim usposabljanje, dajmo jim odgovornost, obdržimo jih v naših društvih. Če je društvo zgrajeno na teh temeljih, so vsi bolj zadovoljni: igralci, trenerji, odborniki, starši itd. O tem sem prepričan.