Manj, boljše, tiše - Komentarji in razmišljanja

Branko Cestnik se v zadnjih letih pojavlja kot eno vidnejših imen med slovenskimi krščanskimi misleci. Kljub temu da je star več kot petdeset let, ga lahko uvrstimo med mlado generacijo. Žal, slovensko krščansko občestvo mlajših ne premore veliko oziroma s svojim razmišljanjem mladi misleci (še) ne izstopajo dovolj. V primerjavi s starejšimi slovenskimi teologi, med katerimi gre prav gotovo omeniti dr. Antona Stresa, dr. Ivana Štuheca in dr. Edvarda Kovača, Cestnik nima za seboj kake akademske kariere. Podobno kot njegovi starejši kolegi pa se je imel možnost šolati na prestižnih univerzah po Evropi. Inovativen je (ker to mora biti) tudi po svojem načinu komunikacije, razmišljanja namreč objavlja na spletu, in sicer na svojem blogu, ki je dosegljiv na naslovu http: //branenacesti. blogspot. si/.
O Branku Cestniku tokrat pišemo, ker je pri Mohorjevi Celovec pred kratkim izšla njegova zbirka z naslovom Manj, boljše, tiše – Komentarji in razmišljanja. Poleg omenjenega bloga je namreč Cestnik dejaven kot pisec v slovenskem katoliškem tedniku Družina, veliko dela pa opravlja na področju mladinske pastorale, predvsem pri skavtih. O tem, kdaj se je rodil, imamo dva različna podatka. Na knjigi namreč piše, da leta 1960, spletni viri pa nam prinašajo letnico 1965. Cestnik je Štajerec, saj izvira iz Zgornje Hajdine pri Ptuju.
Če nam je dovoljeno malce splošneje pogledati, od kod izhajajo uvodoma omenjeni štirje, pa tudi mnogi drugi, danes že pokojni slovenski krščanski misleci, se nam odstre prostrana štajerska dežela, od Celja do Slovenskih goric in Haloz. K njim lahko namreč dodamo še nekatere pokojne, kot so, denimo, Anton Trstenjak, Edvard Kocbek, Stanko Janežič, Vekoslav Grmič in še mnogi drugi.
Mnogi Cestnika uvrščajo med levico, torej med tako imenovane “grmičevce”. Ob branju njegovih kolumen oziroma zapisov, ki so objavljeni v knjigi, lahko takoj opazimo, da ne izbira kakih preveč teoloških oziroma abstraktnih tem, ampak se s svojo besedo zapiči tako rekoč v srčiko družbenega dogajanja. V knjigi objavljena besedila so v glavnem novega datuma, saj so nastala med letoma 2013 in 2016. Za dogajanje v katoliški Cerkvi je to obdobje seveda zelo pomembno, saj je v začetku leta 2013 svoj pontifikat nastopil papež Frančišek, ki je zaradi svojega južnoameriškega porekla posebno občutljiv na socialne teme.
Pisec se vsekakor loteva marsičesa, predvsem seveda aktualnih tem. Pri nekaterih je nepopustljiv, takšna je, denimo, teorija spola ali vloga krščanstva v Evropi. Posebno močno opozarja na razliko med Evropo in islamskim svetom. Prva je do kraja sekularizirana, drugi pa še vedno močno živi verski element. Kristjan je na pol poti med obema. Z laičnim Evropejcem je brat po izročilu in družbi, z muslimanom pa po verovanju. Cestnik piše tudi o ženskem vprašanju, ki je v cerkvenih krogih velikokrat prezrto.
Da tudi v krščanskih vrstah ni vse, kakor bi moralo biti, če bi vsi sledili evangeliju, pričajo tudi njegove razprave o Kristusovi legiji, ki je postala že prava sekta in v okviru katere je prihajalo do nasilja in zlorab. Posebno poglavje Cestnik namenja skavtom, saj jih marsikdo v Cerkvi vidi kot nekaj, kar ne sledi pravim smernicam, in so zato velikokrat potisnjeni na stranski tir oziroma imajo vlogo drugotnega pomena. Pisec pa ostaja neomajen pri tem, da brani cerkveno občestvo. Prepričan je, da je teorija o celibatu kot viru za spolne zlorabe otrok povsem iz trte izvita, saj se zlorabe dogajajo tudi marsikje drugje. V nekaterih naprednejših deželah take škandale raziščejo do konca, medtem ko se v Sloveniji postavi pod reflektor le Cerkev.
Kam naj se katoličani postavijo politično? Že tradicionalno je veren človek bliže desnici kakor levici, preveč načelna drža pa za kristjana ni vedno priporočljiva, še pravi Cestnik. V zadnjem razdelku (v knjigi so skupno trije) avtor obravnava nekatere vidike, med katerimi niso ravno vsi povezani s krščanstvom. Taka je, denimo, pereča problematika odliva delovne sile v Avstrijo, ki se pojavlja predvsem na Štajerskem oziroma ob severni meji. Zanimive pa so tudi razprave o položaju krščanstva v Evropi, predvsem odnosi med katoliškim jugozahodom in pravoslavnim vzhodom. Če je res, da se je to vprašanje načelno rešilo že v začetku druge polovice dvajsetega stoletja s papežem Janezom XXIII., ki se je srečal s carigrajskim patriarhom, s katerim sta skupno preklicala medsebojno izobčenje iz začetka drugega tisočletja, je treba pri odnosih z vzhodom nujno upoštevati še Moskvo oziroma, kakor ga imenuje Cestnik, tretji Rim.
Če ob koncu pogledamo še vsebinsko razdelitev knjige, bomo takoj opazili, da se zapisi ne vrstijo po kronološkem zaporedju, ampak jih zaobjemajo omenjeni trije večji sklopi (Verska vprašanja, Družbena vprašanja in Sprotnosti). Razdelitev daje bralcu nekoliko večjo preglednost, posamezne zapise pa je moč brati tudi kot samostojne enote, saj so kot taki tudi nastali.
Primož Sturman

Mohorjeva družba Celovec / Izšla je knjiga Branka Cestnika

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme