Mame na kvadrat
Mame si zaslužijo trajno priznanje in spoštovanje
Za nami je mesec marec, mesec brstenja in življenja, v splošni zavesti povezan z ženskim vprašanjem in problematiko: sledijo si 8. marec, dan žensk, 21. marec, začetek pomladi in svetovni dan poezije, nato materinski dan 25. marca. V resnici bi lahko dan, posvečen materam, ki ga Italijani obeležujejo drugo nedeljo v maju, Marijinem mesecu šmarnic, raztegnili kar na vse leto.
Daleč od retorike in potrošniške navlake je ta praznik hommage mamam. Za svojo vlogo si zaslužijo ne samo poklon enkrat na leto, temveč trajno priznanje in spoštovanje. Ko bi moški le vedeli, kako naporno je nosečniško in poporodno obdobje! Da ne govorimo o težavah dojenja, neprespanih nočeh, skrbi za dojenčkovo dobro počutje, spanje, prehranjevanje, da se razvije v samostojno bitje. Prvi trije meseci (vedno na razpolago), prvo leto, prva tri leta – in nato drugi mejniki. Ko bi le ne pozabili, kako je zahteven materinski “poklic” (gre za poklicanost v pravem pomenu besede), bi iz umazanih ust ne letelo toliko grobosti na račun žensk in mater. Materam bi morali postaviti spomenik. No, saj ga marsikateri slovenski pisatelj tudi je … Cankar sam tako pravi o romanu Na klancu. A ne gre za idealizacijo ali patriarhalno razumljeno vlogo materinskega poslanstva, gre za njeno ovrednotenje v luči krize zahodne civilizacije, ki se spopada s številnimi perečimi problematikami, ne nazadnje z demografskim padcem.
Politika se ubada z različnimi problemi, projekti, načrti, zakoni, vendar zaostaja za splošnimi potrebami ljudi. Danes bijejo plat zvona zaradi klimatskih sprememb, ki povzročajo požare, poplave, usade, na zahodu opozarjajo na demografsko “zimo”, prenizko število rojenih otrok. Pred tridesetimi leti to niso bile še aktualne teme: kdor je opozarjal nanje, je v očeh drugih bil vizionar, sanjač ali konservativec, posebnež. Ni bilo v modi govoriti o družini, težavah zaposlenih mladih mam, očetovskem dopustu, jaslih in vrtcih, varstvu malčkov, dolgotrajni oskrbi starejših. Pogosto politiki nimajo pojma o konkretnih težavah mladih družin z otroki, posebno če sami zaradi dolgih odsotnosti z doma prepuščajo to skrb drugim (npr. ženi, starim staršem). Brez otrok ni prihodnosti, brez mam ni otrok, brez babic ne bi bilo mam.
Za vsako zaposleno žensko in mamo vsak dan dela in skrbi za vsakdanja opravila nekaj “nevidnih” žensk. Lahko so to gospodinjska pomočnica, varuška, negovalka, babica. Poznam kar nekaj non (in nonotov) z vnuki različnih starosti: kuhajo jim obilna kosila, vozijo otroke v šolo in vrtec, spremljajo jih k športnim in glasbenim aktivnostim. Ko malčki zbolijo, zanje skrbijo babice, jim otirajo solzice, berejo pravljice, jih pocrkljajo, jim kuhajo čaje, dajejo zdravila. Da, drugič mame, pravzaprav mame na kvadrat!
V državah, kjer je politika že zdavnaj prisluhnila glasu mladih družin in žensk, v državah, kot so Francija, Španija in severnoevropske države, je položaj mater precej boljši, nič neobičajnega ni, če se za daljši starševski dopust odloči tudi očka. V teh državah deluje odlična mreža vzgojno-varstvenih ustanov za otroke. V Sloveniji traja porodniški dopust eno leto, jasli (pravzaprav vrtec) pa obiskuje večina otrok. Vsekakor je zlasti na podeželju nenadomestljiva vloga starih staršev, predvsem babic, ki pa so zaradi poznega upokojevanja še v službi. Temu se pogosto pridružuje še skrb za ostarele starše, ki nemalokrat bremeni prav ženske. Sendvič generacija žensk, stisnjena med pomoč mlajšim, zlasti vnukom, in oskrbo starejših.
Zato nikoli ne bo dovolj besed, ki bi širši javnosti in družbi razkrile izjemne napore žensk, tako včasih, ko so s prodajo mleka, jajc, rib, rož ali odhajanjem v tuje kraje, zlasti v daljni Egipt, odločilno pripomogle k vzdrževanju družine, kot danes, ko nevidno, neplačano ali podplačano delo (varušk in negovalk) največkrat ostaja skrito očem politikov. Sploh pa, če prihajajo iz drugih držav, nimajo volilne pravice …
Za konec še voščilo: lepe velikonočne praznike vsem vam, ki si želite predvsem miru! Ko boste za mizo uživali tipične velikonočne jedi, od žolce do pince in potice, tiste klasične z orehi ali bele z mandeljnovim nadevom, pomislite na spretne roke, ki so jo pripravile (in zahvalite se za sladke rezine potice, kakorkoli je uspela). Največkrat so to dobre in spretne roke tistih, ki imajo več časa, ohranjajo tradicijo peke in nekdanje recepte z osebnimi dodatki, roke non in babic.
Živio, mame na kvadrat!
