So male laži opravičljive za harmonično sobivanje zakoncev?

Piše: Iva Koršič    Fotografije: Luca Quaia

Abonmajska sezona SSG v Gorici: Prebrisane male laži

Letošnja sezona Slovenskega stalnega gledališča Trst se je za goriške abonente končala 22. aprila 2024, ko so si v Kulturnem domu v Gorici ogledali situacijsko komedijo Prebrisane male laži (Clever little lies), ki jo je bleščeče in z veščim humornim peresom stkal sodobni ameriški dramaturg, libretist italijanskih korenin, Joe DiPietro (1961). Ravno tako briljantno jo je v slovenski jezik prevedla Tina Mahkota. Sodeč po iskrenem in dolgotrajnem ploskanju ter komentarjih po ogledu, je goriško občinstvo, med katerim so bili tudi goriški višješolci, tokrat res uživalo ob nikdar banalnih komedijskih zapletih in razpletih, ki so premierno zaživeli v začetku aprila na malem odru tržaškega Kulturnega doma pod izkušeno režijsko roko Nenni Delmestre. Splitska režiserka, ki je na Slovenskem zrežirala že marsikatero uspešno predstavo, je bila v SSG četrtič gostja. Tokrat se je v naše gledališče vrnila po enajstih letih. Zadnjič je namreč tu zrežirala komedijo Burundanga. Kot vselej jo je spremljala asistentka Lina Vengoechea, ki je poskrbela še za minimalistično, a učinkovito scenografijo (domiselni poševni stoli, katerih namembnost se je učinkovito spreminjala v različnih prizorih), za pisano kostumografsko podobo in izbor glasbe, ubrane na razpoloženjske ritme protagonistov. Pri lektorskem delu je bila igralcem v pomoč Barbara Rogelj. V predstavi je opazen mediteranski nadih, ki ga je občutiti predvsem pri materinem dobrohotnem, a odločnem poseganju v življenje mladoporočencev. Prav mati je osišče, ki omogoča živahno razvijanje in odvijanje komedijske niti. Njenemu sinu Robiju, mlademu uspešnemu, nekaj nad trideset let staremu moškemu, in snahi Jani se je rodila hčerka. Mlada mamica namenja otroku veliko pozornosti in zaradi tega se novopečeni očka čuti nekako “izrinjenega” in svojo prekipevajočo slo teši pri veliko mlajši vaditeljici fitnesa, na katerega vztrajno hodi, da bi si pridobil čim lepši telesni videz, kot to zahtevajo težnje današnje višjih vrednot izpraznjene družbe, ki prisega na kult telesa. Svoje vroče skoke čez plot Robi – očitno mu vest ne da miru! – zaupa očetu Robertu, ta pa pred ženo Alice ne more skriti prav ničesar. Ona se takoj spopade s to kočljivo zadevo in organizira družinsko srečanje ter spretno vodi pogovor, na katerem nepričakovano pricurljajo na dan tudi marsikatere skrivnosti iz njene zakonske zveze. Avtor sicer prepušča gledalcem razvozlanje, ali so materine izpovedi resnične ali so le bistro zamišljene in izrečene laži, ki naj bi v nevarno ljubezensko zasvojenost zapeljanega Robija spravile nazaj v razsodne tirnice varnega zakonskega zavetja. Vsekakor se ob koncu tega “detektivsko – izpovedno” obarvanega prizora vse zgladi in ljubezen med mladima se spet zaiskri in se zapiše srečen konec, kot se to dogaja v vseh dobrih komedijah. Avtor DiPietro je z učinkovito napisanim tekstom kritično podrezal v današnjo plitvo družbo, v kateri se posameznik bolj zavzema za svoj zunanji, površinski videz in uspešnost kot pa za osebno kulturo in se ne sprašuje, ali je njegovo početje v skladu s splošno veljavnimi etičnimi načeli, o katerih se večkrat zdi, da so potisnjena globoko na rob človekove zavesti. Da je predstava doživela tako lep odziv pri občinstvu, ni le zasluga duhovito napisanega besedila z zimzeleno tematiko odnosov med moškim in žensko in z bliskovitimi situacijskimi preobrati, ampak tudi interpretativnih veščin štiriperesne igralske deteljice. V četverici igralcev je opazen doprinos Nikle Petruške Panizon, ki je tudi tokrat s svojim temperamentnim nastopom imenitno razpletala komedijsko nit v vlogi energične matere Alice. Z živahno, izrazito mimiko, gestikulacijo in gibi jo je opisala kot inteligentno žensko, ki zna tudi s pretanjenimi domislicami poiskati pravo rešitev za življenjske zanke in ne skriva svojega razočaranja nad plehkostjo današnje družbe. Potoži namreč, kako v njeno knjigarno prihajajo kupci, da bi kupili majico ali skodelico s Shakespearovimi citati, ne pa njegovih slovitih del! Franko Korošec je očeta Roberta orisal kot zrelega moškega, ki je že zdavnaj opustil mladostniške iluzije in sprejema staranje kot dano stvarnost. Lik s telesno prikupnostjo obsedenega, zaletavega Robija, zmedeno razpetega med zakonskim življenjem in željo po begu v neki erotični raj s svojo ljubico, je odigral Primož Forte. Bil je tudi odličen odsev predstavnika mlajše generacije, zasvojene s pametnimi telefončki. Sam ga venomer pogleduje, v upanju, da se bo oglasila njegova strastna trenerka. Pri tem seveda vse prikriva z nerodnimi lažmi, ki spravljajo gledalce v smeh. Tina Gunzek  se je nežno prelevila v mlado Jano, vso prevzeto od svoje dojenčice, za katero bi žrtvovala tudi poklicno pot. Zaradi nenehnih materinskih skrbi se je tudi oddaljila od zakonskih sladkosti.

Poldrugo uro trajajoča broadwayska komedija s hitrim tempom, v preverjeno zanesljivih režijskih vajetih Nenni Delmestre, je ponudila kar nekaj zabavnih trenutkov, ki so izzvali sproščen smeh, navrgla pa je tudi nekaj misli o današnji družbi, o katerih je vredno razmisliti!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme