Majdica

Objavljamo literarno pripoved staroste slovenskih leposlovnih piscev Borisa Pahorja. Delo, ki ga je pisatelj Pahor napisal ob Marni jeseni 1945, je objavil Ljudski tednik z datumom 14. februar 1947, leto II. št. 54. Zgodba popelje bralca v čas med drugo svetovno vojno, ko je slovenski živelj v Trstu, in seveda sam pisatelj, doživel marsikaj zelo bridkega. Mala protagonistka pa je kot žarek sonca med grozečimi oblaki.

Majdica
Majdica je bila petletno bistro dekletce. Tržaški škrat z rdečo pentljo v laseh. Ko se je igrala in lovila psa, ki je bil večji od nje, je njeno gosto nagubano krilce sunkoma valovilo ter sledilo njenim kretnjam. Tomažičev vrt je tako v bregu, nad razdrapanim Trstom kakor v trdnjavici varoval žlahtno potomko našega rodu.
Tomažičev gospodar je postavil vilo visoko v breg, zato da bi njena okna gledala luko in morje. Pred vežo sta cvela oleandra. Majdica je imela ličeca in nožice gladke kakor oleandrov cvet.
Za zeleno mizo pod latnikom, ki je oklepal vrt, so sedeli vedno novi gostje. Vračali so se iz internacij in zaporov ter mimogrede obiskali hišo, ki je dala slovenskemu Trstu prvega junaka. Nevede’ si pogostoma sedel ob kurirju ali kurirki in ni bil redek slučaj, ko te je gospa Ema iznenadila: “Davi je bil tu nekdo iz odbora za Primorje”. In ko so bili gostje vsi glasni, ti je, nalivajoč belo kavo v skodelico, šepnila: “Popoldan še pride”. Slehernemu pa je gospa Ema, kakor da se oddolži za obisk, pokazala Majdico.
“No, pusti psa zdaj! Povej lepo, čigava si”.
Majdica je obstala, krilce se ji je zaokrožilo v zvonček. Kakor na odru je sredi belega gramoza izzlogovala:
“Maj-di-ca Col-ja”.
Tebi je bilo, ko da si za hip premostil grozote in zaslutil novo pomlad: njene hudomušne oči pa so se smejale: kolikokrat sem že ponovila…
Popoldan je včasih prišel Radko; skrbno je zaprl v prostorni jedilnici okna, ki so gledala na vrt, ter poiskal na radiu postajo. Tedaj je pridrobila Majdica, se mu skopala na koleno, ga objela z desnico okoli vratu.
“Zakaj tako mrmra tisti mož tam notri”?
Z levo roko, ki jo je skrivala za hrbtom, je neopazno zasukala gumb na Phonoli. Tedaj je pretresljivo zadonelo v jedilnici. “Le vkup, le vkup, ti vboga gmajna”! Mrščavica mu je šla po telesu, ko da je zavpilo pred oknom in se bo glas razlegal do morja.
“Majdek”! ji je požugal. Ona pa se je z nožicama oprijela njegove noge in se junaško vrgla vznak, da so njeni plavi lasje skoraj božali parkete. Nato pa se je kakor zmet sunkoma dvignila ter uperila drobni kazalec v aparat:
“Glej, kakšno zeleno oko ima tisti mož”.
Čez hip pa poizvedujoče:
“Ti, Radko, kdo, misliš, je tisti, ki mrmra tam notri”?
“Kak partizan, čisto gotovo. Ko si šla z mamo, si jih videla: vsi stari, razkuštrani, z dolgimi brki so… ”
Odkimala je:
“Ne ne ne, ni res – mladi so”!
“Kakor stric Pepi”?
“Ne, kakor ti, samo oni imajo puško in oni pojejo”.
“Pa niso nič pridni, Nemce streljajo”.
Preplašene so se uprle vanj modre oči.
“Nemci niso pridni, noni so zažgali hišo”!
Osvobodila se je pobliskoma njegovega kolena, zdrsnila na tla, stekla po parketih k vratom, se vzpela do kljuke in se nato izvila skozi ozko sotesko komaj pripetih vrat.
Tekla je po hodniku v kuhinjo.
“Teta Ema, teta Ema, Radko je hudoben”.
Teden dni poprej jo je njena mama vzela s seboj na Kras. Borci so jo posadili v svojo sredo in jo učili kitice o trudnem partizanu. Njena mama: njeni mami so na bazoviški gmajni ustrelili brata. Teta Ema: teta Ema je imela v jedilnici nad radiem sliko ubitega sina. V črnem je bila Tomažičeva mama in na stojalu pod Pinovo podobo so bili rdeči nageljni vedno sveži. Jokala ni več, sprejemala je goste ter dan na dan pripravljala pošiljke za v hribe.
Takrat se je Majdica vzpenjala na prste, se obešala z rokami in bradico na rob mize.
“To bo za mamo, ne, teta Ema”?
Tomažičeva mama je imela še hčer. A Danin mož je bil v zaporu, zato je mama pripravljala zavitke tudi za zeta. Nihče ni bil vešč tako bogato in skrbno sestaviti pošiljko kakor ona. Dani pa je Majdici nadomestovala mamo.
V nedeljo sta Dani in Radko peljala Majdico v Ribnjak.
Breg je bil siv, poslopja so bila v bledem soncu oglata. Galebi so kriknili in se dotikali vode. Tu in tam je katerega zibalo morje, ko je plul ko mala vitka ladjica.
“Teta Dani, ali so ribice velike”?
Majdica je skakljala med njima, da so se mimoidoči okrenili; žena se je stisnila k možu in skrivnostno zašepetala. Dani, kako zlobna šala! Par, ki je šel mimo, nama zavida deklico, ki je kakor hčerka gozdne vile. Tvoj mož pa je v Piemontu, Majdičina mati se je pravkar vrnila na Kras z borb na Mašunu, jaz sem pribežal iz Italije. Vendar, ali nismo od tu, ali niso na pragu hiše, kjer smo se rodili, sledovi plime in oseke? Zakaj moramo iz treh družin sestavljati karikaturo ene družine. Kdaj se bo Majdica lahko igrala na produ in ji bo morje mehko ko zelena svila.
Ali obala se je odmaknjeno belila v januarskem ozračju. Stolp Ribjega trga je stal tog ko izpran spomenik. Po obrežju so Nemci razpredali bodečo žico, morje se je strupeno srebrilo, prav ob ribjem trgu je pljuskala voda na pomol.
Obrežje je bilo golo, vse budno v svoji divjini. Morda smo prav zaradi te njegove divjine in nepripadnosti bili vedno kakor dečki pred zagonetno sliko. Od časov, ko smo si začeli sami brisati nos, ko smo se kobacali ob naših materah na pesku, smo domači s tem našim bregom, vendar smo se znašli kdaj pred njim ko osramočen otrok.
Ta privid domačnosti in tujine, ki sta bila razdvojenost našega življenja, se je v tistih turobnih, enkratnih dnevih raztrgal, šele tedaj smo vzljubili naš breg zavestno. Pino, Danin brat, je bil krepak in njegovo delo je bilo trdo. Postavil se je na procesu smel in vzravnan pred sodnike ter dvignil pest, da bi nihče ne dvomil o njegovi pripadnosti.
Isti Pino pa je v noči pred smrtjo v pismu svojemu dekletu zapisal, da je prisluhnil in slišal, “kako je pelo morje v Čedasu”.
“Teta Dani, ali bodo ribice velike”?
Mimoidoči so se čudili deklici. Ali bo Majdica lahko ljubila ulice, ki jih mi nismo smeli? Dani, ali se bo Trst rodil”?
V Ribnjaku je Majdica zastrmela v steklene vaze, v katerih se je svetloba razprševala v nešteto svetlih biserov. Z dna so brbljali mehurčki kisika. Rdeče ezotske ribe so zijale in pohlepno požirale vodo. Dani jo je dvignila v naročje. Ko se je riba z gobčkom dotaknila stekla, jo je skušala predramiti:
“Glej, Majdek, kako te gleda”.
“Da”.
Njen začudeni molk je še stopnjeval začaranost barv. Šele zunaj, ko je zopet stopicala med njima, se je okrenila k Dani ter spet našla svojo razigranost.
“Si videla, teta, kako se je ribica pačila”!
Za božič ji je Dani prinesla ilustriranega Cicibana. Dani, ta nemirna, borbena tržaška žena, je bila tedaj Majdici starejša sestra. Prej bi si jo zamislil na čelu bataljona ko ob otroku, pa tudi ona, kakor Pino, ki je pred odhodom v smrt poslal pozdrav kraškim otročičem: zlogovala je Majdici stih za stihom Cicibana. Štiriindvajsetletna žena in drobno dekletce sta tiščali glavo skupaj, da nisi vedel, katera katero uči.
Ko Dani ni bilo, je pridrobnela k Radku. Nosila je veliko izdajo Cicibana na rami kakor Disneyjev palček preveliko žlico.
“Radko”!
“No”.
“Pokaži, kje je napisano Ci-ci-ban”!
“Ko bi le vedel”.
“In tu, kaj je napisano tukajle”?
On je zaskrbljeno pomajal z glavo.
“Po slovensko piše, tega se res nismo nikoli učili… ”
“Glej ga, kakšen je”.
Neverno in grajajoče je našobila ustnice:
“Beži, beži, da mi tega ne znaš”!
Knjigo je prislonila ob rob mize, s prstom je sledila slikam, nato, ko da se je nečesa spomnila, jo je nepričakovano zaprla.
“Čakaj, čakaj, nekaj ti moram povedati”!
Požugala je s kazalcem: “Prav na uho ti bom zašepetala”. Položila je knjigo na mizo ter se vzpela na njegovo koleno.
“Nič se ne boj, tje vstran poglej, skozi okno”!
Napravila je skrbno z dlanmi trobento ob njegovem ušesu:
“Uaaah”!
Potem se je sunkoma oklenila njegovega vratu, zato da bi se ne mogel maščevati. Tesno ga je oklepala, da je njeno mehko lice bilo prižeto k njegovemu, se zagugala, ko da ujčka otroka, in šepetala:
“Koga ima Majdica rada”?

Poldrugo leto je, kar je ni videl. Lani julija je v taborišče Natzweller, v Vogeške planine, priromalo pismo: Dani in njen mož sta umrla, Tomažičev gospodar pa je preminul ob letalskem napadu. Ali črke niso hotele priklicati misli; spali so z okostnjaki, na skrajnem koncu barak je ko turoben čuvaj čakal krematorijski dimnik. Ljudje brez čustev so bili, in še aprila, ko je angleški pulman brzel po holandskih ravninah in so žene pred hišami navdušeno mahale z robci, so oni za okni gledali mrko.
Ko so jih pripeljali, so v gostoljubni pokrajini ob Marni proslavljali zmago s šampanjcem. Oni pa so sledili bolničarki, ki jim je postlala ležišče. Legli so, zaprli oči ter niso mislili na nič. Samo platnene sveže rjuhe so zleknjenemu telesu ustvarjale občutek nečesa, ki je bilo podobno spominu.
Potem je vsakdanjost zrahljala otrplost. Srake so se kričavo ženile na Sanatorijevem vrtu. Na nočni omarici je imel Radko Gregorčičevo zbirko, ki so mu jo poslali iz Pariza. Pesnikovo srce ni več krvavelo, listi drobne knjižice, čeprav izdane v borbi, so bili gladki in mladi. In tisti večer, ko je bil v časniku nagovor slovenskega pisatelja v Rossettiju, je planil s postelje, stopil na teraso:
“V Rossettiju… ”
A bolniki so nemi počivali. Saj je vendar v Franciji! Kaj naj pomeni francoskim bolnikom govor v Rossettiju!
Tako je bilo štirideset dni.
Potem veste vsi: v Gregorčičevi Gorici so žene in dekleta s svojimi telesi branile kamjonom, ko so odpeljali naše vojake. Kje je torej njegov dom? Ali naj prisede k ribiču na breg ob Marni? Prekletstvo se je vsesalo v predmete. Proti komu se bomo še morali boriti?
Davi je pismonoša položil list na posteljo. Slovenski pesnik je govoril svetu, in ob ranjenem srcu moža, ki je podaril Majdici Cicibana, je Radko zaslutil, kakšen krvav ogenj je moral goreti v prsih Principu v Sarajevu. Ali pomirite se, zapadni gospodje – mi smo prerasli anarhizem, vas pa bo zgodovina spravila v kraj, kakor odplavi morje morsko travo na pesek. Ali prej bo šel, o, vedel bo, kam iti, ter jim pokazal:
“Vse to, glejte, je goriškega, kraškega, tržaškega pepela”.
A pod noč je mrak osvežil soparno ozračje, v visoki travi je kihal jež. Skrita v drevju je pozdravljala kukavica, kakor nekdaj ljubljanski radio Trst. Tedaj so se trpke besede pesnika, ki so vrele iz vira slovenstva, umirile, se prelile v Majdičino zlogovanje.
Majdica še pride kdaj k teti Emi. Latnik je požoltel, Tomažičeva mama pa je ostala sama v vili nad razočaranim Trstom. Majdici bo prinesla na vrt šolsko tablo in jo postavila na trinožno stojalce, kakor Dani nekdaj. Septembrsko sonce je obsvetlilo steno nad oleandroma ter odseva deklici na tablo, ko riše z velikimi tiskanimi črkami: DANI CICIBAN TRST MAJDICA.
In upira rahlo razprte nožice v tla in je pred tablo ko učiteljica in učenka obenem.
“Tako je prav, kaj ne, teta Ema”?
Ko se bo okrenila, da se ti predstavi, bodo njeni lasje, plavi in svileni ko mreže barkovljanskih ribičev, vzvalovali.
“Maj-di-ca Col-ja” bo rekla ko bi se val igral ter rožljal s kamenčki na produ, ki se je pravkar dvignil iz morja in je še vlažen in nedotaknjen.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme