Magija, kruta in brezobzirna, ljudska magičnost pa ovita v skrivnost čarobnih bitij

Piše: IŠA Fotografije: Luca Quaia

Abonmajska sezona SSG v Gorici  Zadnji predstavi: Mario in Čarodej, Bajke in povesti o Gorjancih

V maju se je končala letošnja abonmajska sezona Slovenskega stalnega gledališča Trst za Gorico. SSG jo že vrsto let pripravlja v sodelovanju z osrednjima slovenskima domovoma obsoškega mesta, Kulturnim domom in Kulturnim centrom Lojze Bratuž. Kot je že ustaljena navada, so se predstave, na katerih bi lahko bilo več gledalcev, zvrščale izmenično v obeh dvoranah. Letos je bila goriška gledališka sezona bolj glasbeno obarvana, saj je bila prav univerzalna govorica glasbe vodilo kar nekaj uprizoritev. Zadnji dve predstavi sta bili na sporedu v maju in obe je vezala nekakšna nit čarovnije, čeprav je bila ena bolj kruta in neizprosna, druga pa ovita v tančico pradavnih ljudskih pripovedi, ki jih naseljujejo skrivnostna bajeslovna bitja; ta pa so do ljudi lahko prijazna ali bolj zlobna.

Mario in čarodej

Dne 8. maja 2023 so nas igralci SSG z gostujočimi kolegi popeljali v mračna 30. leta prejšnjega stoletja, ko sta nacizem in fašizem že objestno dvigala svoja grebena in so se za človeštvo začeli pisati hudi časi. Na odru je namreč zaživela predstava Mario in Čarodej, ki je v Kulturnem domu v Trstu doživela premiero, pravzaprav praizvedbo, 21. aprila letos. Po romanu Thomasa Manna Mario und der Zauberer. Ein tragisches Reiseerlebinis (Mario in čarodej. Tragično potovalno doživetje) je dramatizacijo napisala Tatjana Doma, ki je podpisala tudi dramaturgijo uprizoritve. V letošnji sezoni SSG gotovo najbolj markantno, veliko predstavo (ostale so bile bolj komornega značaja) je režirala Ivana Djilas, nenehna raziskovalka zmeraj novih režijskih konceptov in uprizoritvenih poetik. Skupaj s scenografinjo Saro Slivnik je izvrstno z le nekaj scenskimi elementi našla rešitev tudi za prikaz dogajanja na različnih prizoriščih. Scenografinji je uspelo učinkovito prikazati ozračje vročega poletnega dne na plaži italijanskega turističnega kraja, kjer obiskovalci poležavajo na ležalnikih in sedijo na čolnu ob obali, obenem pa prizorišče razpotegniti tudi na ostale kraje dogajanja. Iluzijo neizmernega morskega obzorja je ustvarjalo poslikano platno. K pravemu obmorskemu ozračju je svoje prispevala tudi glasba Boštjana Gombača, ki je oglašanje galebov prepustil kar nastopajočim igralcem. Mannova zgodba je bila prvič objavljena l. 1930, potem ko je leto prej sam prejel Nobelovo nagrado. V tem svojem delu je opozoril na zmeraj bolj uveljavljajočo se pogubno ideologijo v Nemčiji, ki je privedla do druge svetovne vojne in neizmernih tragedij, ki so se odvijale na bojiščih in v zloglasnih taboriščih. Okvirna zgodba uprizoritve se vije med policijskim zasliševanjem, ki ga ima inšpektor s Thomasom Mannom v izmišljenem italijanskem letovišču Torre di Venere. Protagonist med drugim pripoveduje o nestrpnosti, ki jo je kot tujec občutil. Že nastanitev v hotelu mu je bila onemogočena, zato se je moral preseliti v penzion.

Drugi del predstave označuje neki čuden dogodek. V letovišču, kjer gostom nudijo tudi razne zabave, nastopi čarodej Cavaliere Cipolla, ki gledalce omamlja s svojimi čarovnijami in s svojim zloveščim, grozljivim, v pravi spektakel odetim nastopom, ki spominja na prihod samega peklenščka. Pripovedovalec zgodbe je pri tem priča prizoru, ki ima tragičen konec; le-ta pa prinaša s seboj tudi katarzo. Manipulacija, ki jo čarodej izvaja nad občinstvom, je kar jasna metafora ideologije, ki posrka vase posameznika, da izgubi nadzor nad lastno voljo in se utopi v zmanipulirani množici. Režiserka se je pri ustvarjanju predstave poslužila tudi koreografskih detajlov, ki si jih je mojstrsko zamislila Maša Kagao Knez in s svojim sodelovanjem bila v veliko oporo igralcem. Ti so predstavo odigrali uigrano, čeprav ne pripadajo istemu igralskemu ansamblu. Primož Forte je tudi s komičnimi prebliski odigral natakarja Maria, ki je ključnega pomena v razvoju predstave; neverjetno dobro je posnemal predirljive krike galebov. Nikla Petruška Panizon je suvereno in s silovito igralsko močjo prikazala čarodeja, ki tako spretno zavaja množico gledalcev, da postanejo nemočni v njegovem zakletem krogu. Panizonova je hkrati ljubko poosebila deklico na plaži. Spet se je izkazala s svojo plastično, zrelo igro. Thomasa Manna, nemškega turista, je v nekakšni tevtonski odmaknjenosti in bolj togi drži, ki je v popolnem nasprotju z radoživostjo italijanskih gostov, orisal Primož Ekart. Lučka Počkaj, ki se je po dolgem času vrnila v SSG, kjer je začela svojo igralsko pot, se je čudovito znašla v vlogi hotelirke, gospe Angiolieri, ki si domišlja, da je še sama igralka, ker je bila garderoberka igralke Eleonore Duse. V preostale vloge, Silvestre, ribiča Giuscarda, direktorja hotela in inšpektorja, so se preobrazili Tina Gunzek, Francesco Borchi in Primož Vrhovec. Posebno vzdušje v predstavi ustvarja s svojo harmoniko glasbenica Ivana Kresević.

V dogajalni čas uvajajo gledalce že kostumi Jelene Prokovič (njena je tudi dognana maska), k splošnemu ozračju tiste dobe prispeva tudi oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž, še posebno slikovito ob vstopu na prizorišče čarodeja. Lektorica predstave je bila Barbara Rogelj, asistentka kostumografije pa Saša Dragaš. Dodelanost in učinkovitost predstave, ki je prejela letošnjo nagrado tantadruj za najboljšo predstavo v celoti in najbolj prepričala tudi gledalce, saj so ji dodelili največ točk v “nagradni anketi” Primorskega dnevnika, sta gledalcem utrnili spomin na nekdanje zlate čase našega gledališča, ko so bile take markantne uprizoritve sestavni del vsake abonmajske sezone. Z okrepitvijo igralskega ansambla – nepojmljivo je, da igralsko jedro SSG sestavljajo le en igralec in dve igralki! – bi se take predstave lahko razcvetele v vsaki sezoni.

Bajke in povesti o Gorjancih

Jaka Varmuž
Fotografija: Jaka Varmuž

V obširni krog slovenskih ljudskih pripovedi, v katerih nastopajo vile, škratje, čarovnice, volkodlaki, čudežne ptice, drevesa … in ki nima kaj zavidati starogrškemu in latinskemu mitološkemu svetu, je goriške gledalce 22. maja 2023, odvedla predstava Bajke in povesti o Gorjancih, nastala v koprodukciji Slovenskega stalnega gledališča, Zavoda Margareta Schwarzwald, Mestnega gledališča Ptuj in Cankarjevega doma. Režiserka Maruša Kink je ob podpori scenografinje in kostumografinje Vasilije Fišer, ki je z nekakšnim velikim visečim vencem iz praproti in drugimi scenskimi elementi prikazala gozdno rastlinje, ustvarila pravo ozračje kresne noči, v kateri se dogaja marsikaj skrivnostnega in nerazvozljivega. Tri igralke, Nataša Keser, Urša Kavčič in Zvezdana Novaković, ki so se izkazale tudi kot odlične pevke s petjem “neskončnih melodij, ki se prepletajo in nikoli ne končajo, ob prošnji soncu, naj sije …”, v svojevrstnem pevskem slogu (ob tem so se naslanjale “na tradicijo ritualnega petja med Belo krajino in Hrvaško” in plesale v krogu), je Fišerjeva oblekla v stilizirana narodna oblačila in tako še v zunanji podobi jasno poudarila ljudsko noto, ki je vela iz celotne, zelo sugestivne uprizoritve. Le-ta je doživela kar tri premierne uprizoritve: 13. februarja 2023 v Mestnem gledališču Ptuj, 18. februarja 2023 v Cankarjevem domu, 3. marca 2023 pa v tržaškem Kulturnem domu. Dramaturška obdelava temelji na skupinskem delu po motivih treh zgodb, ki jih je, poleg kopice drugih, mojstrsko napisal slovenski pisatelj in zgodovinar Janez Trdina (1830-1905) in so izšle pod naslovom Bajke in povesti o Gorjancih (1888), po katerem je dobila ime tudi predstava. Prav v Gorjancih namreč, ki se raztezajo od Savske doline na vzhodu do Črmošnjiške doline na zahodu in na najvišjem vrhu katerih poteka meja med Slovenijo in Hrvaško, so prisotna opisana bitja z nadnaravno močjo. Na kresno noč, med 23. in 24. junijem, pa vsakdo lahko okusi nekaj te zagonetne čarobnosti, če mu nevede pade v škorenj, žep … praprotno seme. Le-to ima tako moč, da človek lahko posluša celo travo rasti in iz kramljanja rastlin mimogrede izve, katera zelišča so zdravilna za dušo in telo, kakšno neverjetno moč ima določena voda …

Ves ta skrivnostni svet se je razgrinjal pred gledalci na odru, na katerem so se kot v svetlobnih pramenih mesečine oglašali drobni, srebrni zvoki harfe (avtorska glasba Zvezdana Novaković), igralke pa so se v domiselnih koreografijah Ane Pandur preobražale v slikovita, izmuzljiva bitja, tista, ki so vznemirjala ljudsko domišljijo prebivalcev na Gorjancih in bila navdih za zapisovalce teh zgodb. Tri take skrivnostne bajke so se prepletale v predstavi, v kateri se je dekle Lenčka, ki je bila zaročena z vaškim fantom in tik pred poroko, zapletla v čudno prijateljstvo z volkom, za katero ni vedel nihče, Marko pa je videl, kako so se med drugim početjem velikani “žogali” z mlinskimi kamni. Drzna Metka pa se je preveč približala reki in povodni mož jo je zvabil vanjo. K sreči se je prav z Markovo pomočjo rešila iz rečnih globin in vrtincev, kjer kraljuje luskinasti podvodni gospodar.

Tudi goriški gledalci so se na lahkih krilih domišljije naših prednikov prepustili dogajanju skrivnostne, moči polne kresne noči, saj so ga nastopajoče igralke tako magično pričarale z igro, pripovedjo, pesmijo in glasbo. Ob koncu so se jim za vse to lepo umetniško doživetje oddolžili s prisrčnim, dolgotrajnim ploskanjem.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme