Lov na stanovanje

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (16)

Več kot leto in pol je minilo, odkar sem se polna pričakovanj podala v to, o čemer sem bila prepričana, da bo najvznemirljivejša pustolovščina mojega življenja, in čeprav je, kot vsi dobro vemo, zadnje leto in pol zaznamoval prihod pandemije, ki je vsa naša življenja obrnila na glavo, je bilo obdobje študijske izmenjave v Granadi kljub vsemu nepozabno. Tedenski zapisi iz Granade, v katerih sem nameravala z bralci deliti svoja razmišljanja o življenju v mednarodnem okolju, so se zaradi novih okoliščin spremenili v poročanje iz mednarodne karantene, ki pa mi je na srečo ravno tako nudila dovolj gradiva za pisanje.

Po enem letu in osmih mesecih se vračam na jug Španije, tokrat v andaluzijsko prestolnico, Seviljo. In tako kot na svoji Erasmus izmenjavi sem se odločila, da bom tudi tej rubriki dala drugo priložnost. Bralce Novega glasa, ki so (morda zaradi dolgočasenja med lansko karanteno) spremljali moje dogodivščine s korona-Erasmusa”, torej pozdravljam v prvi epizodi druge sezone “Slovenke iz Italije v mednarodnem okolju”.

Vsaka študijska izmenjava se pravzaprav začne že veliko pred dejanskim odhodom v tujino. Urediti je treba veliko papirologije, skleniti dogovore z domačo in tujo univerzo, zaprositi za finančno pomoč … Pa tudi najti primerno stanovanje v tujini.

Prav zaradi mednarodnih izmenjav in podobnega obstaja danes veliko spletnih platform, prek katerih si lahko na enostaven in varen način najameš sobo v tuji državi, ne da bi jo osebno obiskal. Seveda se lahko odločiš tudi za to, da boš prvih nekaj dni preživel v hostlu in si morebitna bivališča ogledal v živo, toda kot marsikateri študent sem si tudi jaz želela večjo gotovost ob prihodu v tuje mesto: pogodbo sem podpisala kar preko spleta z namenom, da bi se izognila stresu. Vendar mi to ni uspelo.

Slike na spletu zlahka varajo: stanovanje, ki me je pričakalo v Sevilji, je bilo veliko manjše in manj udobno od pričakovanega. Seveda bi se kljub razočaranju temu prilagodila, toda zaradi težav s sostanovalci – prvo noč me je ob treh zjutraj prestrašilo trkanje na vrata, ker si je Španec brez vsakega smisla za zasebnost zaželel klepeta – in neprijaznimi lastniki sem se znašla v točno tisti situaciji, ki sem se ji hotela izogniti: svoje prve dni v Sevilji sem namenila romanju od stanovanja do stanovanja v iskanju primernejšega bivališča za naslednje mesece. Poglobila sem se v spletne strani za najemniške ponudbe, iz katerih bi zdaj lahko doktorirala, poslala na desetine sporočil v španščini s podobno vsebino in na nekatere celo dobila pozitiven odgovor: lastniki so me povabili, da si pridem osebno ogledat sobe, ki jih ponujajo.

Videla sem marsikaj. Od podrtij do čudovito urejenih, a predragih hiš, od samostojnih sob do skupnih stanovanj brez vsake zasebnosti, od takih, namenjenih izključno študentom, do drugih, kjer si skupne prostore deliš s španskimi lastniki ali celo njihovimi ljubljenčki. Verjetno mi bo najbolj ostal v spominu prav kraj, za katerega je na spletu pisalo, da tam stanuje tudi prisrčna in umirjena labradorka. Ker imam zelo rada pse, se mi je to zdelo točka v prid moji izbiri: toda v trenutku, ko sem prestopila prag, me je “neskončno prijazna” labradorka naskočila in me v svoji divji igrivosti dovolj trdno oprijela, da imam na dlaneh še vedno sledove njenih zob. Lastniku psa in stanovanja sem diplomatsko rekla, da moram še razmisliti, ko pa mi je dan kasneje pisal, ali sem se nazadnje odločila za bivanje pri njem, sem bila vseeno presenečena.

Poleg zaskrbljenosti, ki jo prinaša negotovost, ko si brez stanovanja, me je motilo tudi trošenje časa, ki ga zaradi ogledov nisem mogla nameniti sodelovanju pri aktivnostih, ki jih za dobrodošlico novim prišlekom prirejajo študentske organizacije. Nikoli mi ne bi prišlo na misel, da je lahko tudi ogledovanje študentskih stanovanj na izmenjavi primerna situacija za sklepanje novih prijateljstev. Ko sem – zaradi težav z nepoznavanjem prevoznih sredstev v novem mestu – v zamudi hitela na svoj prvi ogled stanovanja, pa sta tam že čakala dva druga fanta. Ne, nismo se skregali, kdo bo dobil pravkar obiskano sobo: nazadnje se nihče od nas ni odločil za tisto stanovanje, kot sotrpini pa smo se hitro povezali, šli skupaj na pijačo in lov na proste študentske sobe nadaljevali skupaj.

V tokratni številki nimam prostora, da bi se še razpisala, zato lahko bralce samo pomirim, da imamo že vsi trije streho nad glavo, pa čeprav na različnih koncih mesta. To pomeni, da se bom lahko v naslednjih tednih prepustila novi pustolovščini in, upam, tudi dobila iztočnice za razmišljanja, kot jih lahko ponudi samo odhod od doma in iz lastne države.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme