Suzin svet

Ljudje

Ljudje

PIše Suzi Pertot: Na robu naglice vsakdana ...

Včasih, ko imam kaj prostega časa, ga prav rada posvetim prijateljem, ki se počutijo sami, ali tistim, ki so v stiski. Prepričana sem namreč, da nima nikakršnega smisla, da se človek napaja s svojimi težavami in pritožuje nad življenjem. Samo okrog sebe poglejmo in spoznali bomo, da nismo edini, ki se spopadamo z usodo. Morda bomo v pogovoru z drugimi celo spoznali, da nam ne gre tako slabo, kot si mislimo, in da smo kljub manjšim neprilikam pravzaprav srečni. Nikoli namreč ni tako hudo, da ne bi moglo biti še hujše.
Pred dnevi sem se pogovarjala z drago prijateljico, ki je po nesrečnem naključju skoraj popolnoma izgubila vid. Vsakič, ko pomislim, kako hudo je, če svet okoli tebe nenadoma izgubi barve in če svetlobe ni nikjer več, me enostavno strese. Prijateljici je težko predvsem, ker je ljubila svobodo. Ker je ljubila življenje. Kar je še najhujše, pa je, da je zaradi slepote izgubila tudi prijatelje in znance. S temo je prišla tudi samota. In čeprav živi na vasi, ni nikogar, ki bi trkal na njena vrata.
Kako močno se je spremenil svet v zadnjih desetletjih. Nekoč so ljudje na vaseh potrebovali drug drugega. Ne govorim o mestu, kjer je bilo od nekdaj težko, kajti mesto je veliko, ljudje v bloke prihajajo od vsepovsod, ostajajo nekaj let in potem spet odhajajo. Tako da so si drug drugemu tujci in večkrat sploh ne vedo, kdo je za sosednjimi vrati. Pa čeprav tudi v mestu ni bilo vedno tako. Vsaj v predmestju ne. Tam smo v času mojega otroštva še trkali na sosedova vrata zaradi kave, klepeta ali soli, ki smo jo pozabili kupiti v trgovini. In otroci smo se še igrali in srečevali na ulici.
Na vasi je bilo nekdaj čisto drugače. Na vasi so bila vsa vrata vedno odprta. Spominjam se, kako je bilo pri nas, pri moji noni pravzaprav, v Bazovici. Vedno so prihajali… sosede, prijatelji, moški zaradi dela, starejše ženske na klepet, nekateri samo zato, da bi videli, kako raste vnukinja. Ljudje na vasi. Od nekdaj sem si želela, da bi spadala mednje. Da bi šla živet tja, kjer dnevi minevajo počasneje. Kjer čas utripa drugače, kjer se tisto, čemur Andrej Šifrer pravi mestni svet, konča. Jaz mestnega sveta namreč nikoli nisem marala. In mi je uspelo, da sem ušla. Najprej v Sesljan, kamor se je že zasejalo mesto, pozneje v Kostanjevico. Na Krasu. Kjer sem doživela vas. V dobrem in slabem. A ljudje smo taki, da na vse, kar je slabega, pozabimo. In ohranimo to, kar je bilo dobrega v spominu. Koliko je pravzaprav teh spominov… Večeri, ko smo se dobivali pri sosedih, vahti, božična polnočnica in čaj na toplem. Deževni popoldnevi, ko smo skupaj preganjali čas ob kozarcu vina, in dolgi poletni dnevi, ko smo se srečevali na njivah in na poti domov. Vaški market, kjer smo bili nekako vsi doma, in mlaj, ki smo ga dvigovali vsako leto. Na vasi nikoli nisi sam. Morda najmlajši. Tisti, ki jih je že vklenil vrtinec virtualnih besed. A naša generacija na vasi ne pozna samote. Naša generacija se še oklepa tiste lepe preteklosti, ki je že zdavnaj ni več. Tako omamno vabljiv je bil tisti čas, ki je polzel veliko počasneje, in tisto prasketanje ob ‘špargertu’, ki je grel in obenem dišal po kruhu, zelju in klobasah. Pesem nekje, morda harmonika, morda samo otožen glas trobente. Odprta vrata, skozi katera je že slišati pozdrav tistih, ki se še niso izgubili v rutini vsakdana.
Rutina in to neznosno hitenje. Ujeti smo v kolesje, ki se vrti vedno po istem tiru. Ujeti v samoto in dolgčas, ki sta okičana z bogastvom in razkošjem. Prijateljica mi je zadnjič pripovedovala o tej rutini. O tem, kako ji teži. Vsak dan se z avtom vozi na delo v Čedad, vsak dan po isti poti, vsak dan po istih ovinkih, vsak dan se vožnja konča na istem parkirišču, največkrat celo na istem parkirnem mestu. Radio preganja samoto. Drugega ni. Besed ni, glasov ni, nobene pesmi. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

02.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!