Ljudje, ki niso samo javni uslužbenci

Monica ni le eno izmed skoraj osemstotih imen na seznamu mojih raznolikih prijateljev na Facebooku. Veliko več mi pomeni ta slika dekleta, ki na naslovnici objema svoja čudovita otroka. V teh hudih dneh, ko se moja mama na Katinari bori ne samo s posledicami srčne kapi, temveč tudi s starostnimi težavami, mi je Monica nepogrešljiva opora.
Na svoj seznam prijateljev sem veliko mlajšo mamo in ženo iz Štarancana, hčerko dveh priseljencev iz Benečije, ki še govorita slovensko, dodala šele pred tednom ali dvema. Pred tem sem o njej vedela bore malo: da je zaposlena pri socialni službi na tržaški občini in da se občasno ukvarja z mojo mamo. Ravno ona mi je o njej pripovedovala skoraj vsak dan. Stavki kot, Monica mi bo pomagala, Monica je prinesla, Monica je rekla, so bili na dnevnem redu ob srečanjih z mamo, a nikoli me ni posebno zanimalo, da bi povprašala, kdo je punca, po rodu iz Beneške Slovenije, ki ve celo, da pišem za Novi glas in zbira moje članke. In sploh se nisem poglabljala v to, zakaj ima moja mama Monico tako rada in zakaj ji je tako hvaležna za pomoč.
Sama sem ji prvič telefonirala pred približno mesecem dni, tedaj, ko so se začeli mamini sosedje pritoževati zaradi nočnega vpitja in kaljenja miru. Nisem mogla namreč verjeti, da bi moja mama, sicer mirna in preprosta ženska, ki se s svetom okoli sebe nikoli ni preveč ukvarjala in je živela v svojem majcenem, osamljenem stanovanju, postajala moteča.
Srčni infarkt je mojim dvomom postavil konec, s socialnimi delavkami in Monico, ki so podobno kot jaz zagovarjale mamo kot mirno, preprosto žensko, smo ugotovile, da ponoči starka ne najde miru, doživlja namišljene situacije, vpije in večkrat postane celo nasilna.
Verjetno vsakdo ve, kaj pomeni, ko v svoji materi ne prepoznaš več ljubeče, skrbne in predane osebe, ki te je spremljala skozi vse življenje, ko postane celo njen glas drugačen in tuj, duševna stiska pa rojeva najrazličnejše neracionalne reakcije. Mamina bolezen, ki je prišla nad naju z možem ravno v času, ko sva že izmučena zaradu selitve, me je dokončno strla, tako da nisem več vedela, kako in kam. Monica mi je ponudila vso pomoč s tako odprtostjo in radodarnostjo, kot bi bila od nekdaj moja najboljša prijateljica. S kolegicami sta odpeljali mamino muco, ki je midva z možem nisva mogla posvojiti, zasilno sta počistili mamino stanovanje, med tednom, ko sva midva z možem na gradbišču, pa Monica redno obiskuje mamo v bolnišnici ter ji naliva moči in poguma. Ker sva ugotovili, da naju telefon stane preveč, pa se zvečer najdeva na Facebooku, kjer se pomeniva o mamini bolezni, o obiskih v bolnišnici ter o prihodnjih ukrepih. In čeprav je Monica mati dveh čudovitih otrok, ki ji poleg službe jemljeta kar nekaj časa, ji ni nikoli težko prisluhniti mojim tožbam, lečiti moje rane in me bodriti, ko več ne vem, ne kako, ne kam.
Tedne preživljam na gradbišču, ki je sicer vse bolj podobno domu, ki sem ga sanjala, vikende pa na Katinari. Ko gledam mamo tako nebogljeno, s solzami v očeh, je strah tudi mene. Starosti me je od nekdaj strah. Že kot študentka sem rada delala z otroki, v šoli, po kolonijah, v poletnih središčih. Otroci so polni veselja, jaz pa potrebujem ravno to veselje, igro, sanje, prihodnost. Minevanja me je strah, priznam. Starosti še bolj. Oseba, ki mi je tolikokrat v življenju podajala roko, mi dajala moč in tolažbo, je sedaj nebogljena, zgubana in vsa skrčena v tej bolniški postelji, ki je že zaradi vonja ne maram. In kar je najslabše, ne zna več slediti mojim besedam in ne razume, kaj ji pripovedujem.
Ravno danes se je Monica dogovorila za telefonski pogovor s socialno delavko. Preveč sem vajena togosti državnih ustanov, da bi bila sploh pričakovala pogovor s človekom. A je bil ravno to. Pogovor z žensko, ki popolnoma razume mojo stisko, moj strah in je tu predvsem, da mi vliva poguma. Ni lahko, mi je povedala, ker denarnih podpor za plačevanje domov sploh ni več možno dobiti. A nekako bomo uredili, zate in za tvojo mamo, ker vaju imamo radi. Razume tudi mojo stisko, ker sem sredi selitve in nimam časa, še pralni stroj mi ne dela več, večina mojih stvari pa je že spakiranih v črnih vrečah. Prav zato mi bodo pomagali, ko bo mama na pobolniškem okrevanju. Toplo mi je, ker vem, da nisem sama in da med tednom, ko bom jaz zaposlena s selitvijo, tudi mama ne bo sama.
Delovodja na gradbišču, ki je slučajno prisluhnil mojemu pogovoru s socialno delavko, prisede k meni. Vidi, da mi je odleglo, da mi je lažje. Vem, da vama je hudo, mi pravi, a ob sebi imata ogromno dobrih ljudi, ki vama hočejo pamagati. Vedita, da nista sama. In da je solidarnost, ki sta je deležna, veliko bogastvo. Spremlja vaju predsem zato, ker sta z možem čudoviti, enkratni osebi in si zaslužita srečo.
Poslušam ga, sedim na travniku pod hišo in gledam te doline, ki se odevajo v barve pomladi. Solze imam v očeh, a ne več zaradi strahu. Pomoč, ki sem je deležna, in vsakodnevna podpora sta mi segli do srca. Ne govorim o državnih strukturah. Državne strukture so toge in brezosebne. Tisti, ki jim dajejo toplino in človečnost, so ravno ljudje. Tisti ljudje, ki svoje delo opravljajo s srcem. In, tako kot Monica, nočejo dodatnega denarja v zameno za usluge. Ljudi imam rada, pravi dekle iz Štarancana. To službo sem si izbrala ravno zato, ker želim pomagati drugim. In srečna sem, ko mi to uspeva.
Gledam to modro, čisto nebo, ki ga pri nas nismo vajeni. In razganjata me sreča in hvaležnost. Hvaležnost do vseh tistih, ki so mi blizu in mi vlivajo poguma. Hvaležnost do tistih ljudi, ki se jih kriza, korupcija, pomanjkanje vrednot in sla po denarju niso dataknili. In jim je srce edino vodilo.
Suzi Pertot

Ko potrebuješ bližino človeka ...

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme