“Ljubim z odprtimi očmi”

Jolka Milič se je s svojim prevajalskim delom zapisala kot posrednica slovenske literarne omike v italijansko okolje. Neprecenljivo težo njene profesionalne dediščine potrjujejo laskave, sicer objektivne strokovne ocene; kdor pa Jolko Milič osebno pozna, lahko nedvomno priča še o prav tako izraziti osebnosti, ki se izpričuje v lucidni in hkrati humorni inteligenci, obenem tudi v neizprosni odkritosti, mestoma odrezavi, a vselej intelektualno pošteni naravnanosti. Osebnost Jolke Milič najbrž najbolje predstavijo besede, ki jih je sama prevajalka o sebi izrekla na srečanju ob kavi, ki je bilo v sredo, 13. marca, v Tržaški knjigarni v Trstu: “Raje imam osebe, ki me ne marajo. To zato, ker se bojim, da bom jutri morda razočarala tiste, ki me danes ljubijo. Tistega pa, ki me danes sovraži, bom lahko jutri očarala…”
Ta ocena je sprožila nasmeh občinstva, ki so ga sestavljali predvsem dijaki slovenskega liceja Prešeren in zavoda Zois in mladi študenti slovenistike univerze iz Padove, Vidma, Trsta, Nove Gorice. Njihova prisotnost ni bila naključna. Kot sta povedali sogovornici Jolke Milič, lektorici slovenskega jezika Karin Marc Bratina in Polona Liberšar, je v sklopu Svetovnih dni slovenskega dokumentarnega filma, ki ga koordinira fakulteta slovenistike ljubljanske univerze, ekipa študentov iz Padove prevedla v italijanske podnapise dokumentarni film o igralki in pesnici Mili Kačič, ki jo je Jolka Milič zelo dobro poznala.
Z izborom šestnajstih poezij, ki jih je prevedla ravno Jolka Milič, je Mila Kačič leta 1985 prejela pomembno nagrado italijanske Akademije za umetnost in poezijo, zlato ogrlico. Miličeva je v Tržaški knjigarni rade volje spregovorila o pokojni pesnici, ki se je liriki posvetila zaradi posebnega razloga. Pisati je namreč začela zato, ker je bila v svojem igralskem poklicu nepotešena. V gledališču namreč skoraj nikoli ni igrala ljubezenskih vlog, ker pa je bila čustev polna in jih ni mogla nikjer izpovedati, se je zatekla k poeziji. Njeno pesniško delo, ki izraža krhko, sanjavo, od ljubezni in hrepenenja zaznamovano žensko, sicer ni obsežno, je pa pretresljivo, ker se v njeni poeziji prepletajo trije temeljni motivi: ljubezen do dragega moškega, senca smrti in materinstvo. Ljubezenska lirika je bila odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način. Kljub kakovosti njenega dela, jo je uradna slovenska kultura dolgo časa prezirala. “Ti si sama za to kriva, sem ji nekoč dejala. Težko, da te kdo upošteva v Ljubljani, če ne zahajaš v Društvo slovenskih pisateljev”. Se pravi, če ne lobiraš zase…
Dejansko pa tudi sama Jolka Milič ni nikdar hlastala po cenenem uspehu. Najbrž zato, ker je sam prevajalski poklic v svojem bistvu skromen, morda je celo nehvaležen, glede na to, kako ga literarni svet, zlasti italijanski, navadno upošteva. Lahko si ponovno izposodimo prispodobo, ki jo je občinstvu ponudila gostja: prevajalstvo je brezplačno, kot brezplačno je krvodajalstvo… Ta poklic oziroma poslanstvo ni brez pasti. Prevajalec se nenehno bojuje proti zmotnemu prepričanju, da je sam pametnejši od avtorja besedila. “To je največja skušnjava, ki jo mora prevajalec premagovati in se vselej zavedati, da mora s svojim početjem biti korak za avtorjem, da mora namreč biti njegov prvi zaveznik”. To pa še ne pomeni, da prevajalec ni soavtor novega, prevedenega besedila, prej obratno.
Pri svojem delu se mora zato prevajalec opirati predvsem na poštenost. To je lastnost, ki jo je Jolka Milič odkrila že kot otrok: “Laž zahteva preveliko vneme, resnica je zato zame najbolj udoben položaj”. Mlademu občinstvu je tudi zaupala marsikatero zanimivost svoje začetne prevajalske poti. Resnici na ljubo je Jolka Milič poezijo v mladih letih imela za zanemarljivo, celo nepotrebno dejavnost, danes pa ji branje verzov sploh omogoča nočni počitek. Poezija ji je namreč všeč do tolikšne mere, da je svojo prevajalsko kariero posvetila izključno tej literarni zvrsti: v tem vidiku se nima za klasično prevajalko, ki se zaradi poklica loteva vsakršnega prevoda, ne glede na vsebino in zvrst. Res je tudi, da se je na svoji profesionalni poti lotila le tistih prevajalskih načrtov, ki so jo res navduševali, začenši s Kosovelom. Nima preveč rada “razumskih avtorjev”, rada ima tiste pesnike, ki na papir prelivajo svoje izbruhe: rada ima namreč take pesnike, v katerih lahko zrcali svojo osebnost, tako, ki ljubi “z odprtimi očmi”.
IG

V Tržaški knjigarni je bila v gosteh prevajalka Jolka Milič

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme