Ljubezen zmaga nad vsem

Na “Ta veseli dan slovenske kulture”, 3. decembra 2014, ko se spominjamo rojstva našega nadkriljivega Franceta Prešerna, so goriški višješolci, dijaki, ki obiskujejo humanistični, znanstveni ali klasični licej Gregorčič – Trubar iz Gorice (ena dijakinja je bila tudi z goriškega DTTZ Ž. Zoisa), na premierni matineji in večerni ponovitvi uprizorili posodobljeno različico ujedljive komedije Lizistrata najpomembnejšega predstavnika stare komedije v zlati dobi starogrške literature, Aristofana, rojenega okrog 445 pr. Kr. v Atenah in umrlega prav tam okrog 386 pr. Kr. Mladi igralci je sicer niso odigrali v klasični grščini, ampak v angleščini, ki postaja zmeraj bolj “svetovni” jezik. Zdi se, da ga naši dijaki kar dobro obvladajo. Aristofan je napisal okrog 44 komedij, a žal se jih je ohranilo le enajst. V njih z zelo kritičnim peresom udriha po tedanjih političnih voditeljih in ostro kritizira družbene in kulturne razmere, ki pa so bile dokaj podobne sedanjim. Njegovo kritično pero se je obregnilo tudi ob neskončno dolgo trajajoče peloponeške vojne, ki jim ni bilo videti konca. Prav ti krvavi vojaški spopadi so vzvod nekaj njegovih del, med katerimi je tudi Lizistrata (412 pr. Kr.). V njej je protagonistka pogumna, odločna, neustrašna Atenčanka, ki podžiga atenske in špartanske žene, naj odrečejo “spolne usluge” svojim možem kot protest, ker le-ti mislijo samo na merjenje moči v vojni in zanemarjajo družino. Moški se hočeš nočeš uklonijo tem ženskim zahtevam in so prisiljeni skleniti mir. Prvič je bila baje komedija uprizorjena l. 411 pr. Kr., dve leti po porazu Atencev na Siciliji v peloponeških vojnah, ko so se klali Atenci in Špartanci. Od tistega davnega časa se ta Aristofanova umetnina vrsti na svetovnih odrih v raznih interpretacijah. Morda nobena ne ustreza Aristofanovi ideji, ki je pač imel svoje mnenje o ženskah. Spomniti moramo, da ženske tudi v naprednih Atenah niso imele volilne pravice, kaj šele, da bi lahko nastopile na političnem prizorišču, še v gledališču so bili igralci le moški. Ženske so bile pač potrebne zaščite moških kot bitja, katerih dejanja ne vodi razum, ampak srce. Marsikdaj se v sodobnih priredbah vsebina obravnava v pacifističnem ali feminističnem ključu, Tjaša Ruzzier, profesorica angleškega jezika, ki jo dobro poznajo tisti, ki se radi nasmejejo ob kabaretnih strelicah Radio aktivnega vala – v letošnjem maju je nastopila na goriškem Komigo na kabaretnem večeru Radio Aktivni live2! -, je branje osredotočila na ljubezen, predvsem materinsko ljubezen, ki zmore marsikaj (zelo zgovoren je sklepni prizor, ko se na nastopajoče usuje na tisoče srčk različnih odtenkov rdeče barve). Kot je sama zaupala, se je za uprizoritev zgledovala po neki priredbi, a jo je še dodatno priredila za naše dijake. Ruzzierjeva, ki je na odrskih deskah zelo domača, je to svojo ljubezen do gledališkega ustvarjanja znala čudovito prenesti na dijake in v njih razbrati nagnjenost h gledališkemu izražanju. Tudi pri dodelitvi vlog je imela srečno roko. Pri ustvarjanju predstave je seveda želela v dijakih vzbuditi zanimanje za gledališče, pa tudi za angleški jezik. Zdi se, da sta ji obe nameri dobro uspeli. Mladi igralci, glede na to, da so imeli vaje dvakrat tedensko le v oktobru in da so jih v celoti našteli kakih šestnajst, so svoje sošolce in ostale gledalce res prijetno presenetili. Več kot opazni so bili odrska sproščenost, obvladanje odrskega prostora, dobro naštudiran tekst, jasna, pravilna izgovarjava. Posebno nekateri so se posrečeno vživeli v dodeljene vloge (nekateri izmed njih sodelujejo sicer pri mladinski gledališki skupini O’Klapa ali v Dramski družini SKPD F. B. Sedej). Med temi moramo omeniti vsaj lik Lizistrate, ki ga je s suverenim odrskim nastopom kot bojevito, neomajno žensko, ki ve, kaj hoče doseči, izoblikovala Sara Maniacco. Zraven nje sta izstopala še Sebastian Zamaro in Sofia Gergolet kot vodja atenskega zbora 1 oz. 2. Režiserka Ruzzierjeva je odlično priredila izbrano priredbo Aristofanovega besedila in jo po svoje raztolmačila ter iz nje ustvarila dinamično, tekočo predstavo z duhovitim nadihom v Aristofanovem slogu, z živahnim ritmom, ki privlači in s sodobno govorico nagovarja mlade. V zamisel in uresničitev uprizoritve – sama je priznala, da je bila težja kot njen porod! – je vključila mnogo koreografskih elementov, za katere je sama poskrbela, na zimzelene melodije legendarnih Beatlesov. Na golem prizorišču je bilo v ozadju le belo platno, na katerem so se zvrstile misli o ljubezni, o otrocih, ki so naša prihodnost (Mandela), projekcije templja in – med prizorom bitke – vode v pomenu ženskosti ter ognja v pomenu moške strasti, pa še izseka iz slavnega filma “Grk Zorba”, medtem ko so plesalci zaplesali sirtaki. Spektakularni so bili trenutki, ki so jih nudile gibčne Cheerleaders, ki so svojo “soplesalko” vrgle kar nekajkrat v “zrak”, in že omenjeni Sebastian Zamaro, ki je prikazal kar nekaj veščin breakdance.
Skratka, zelo živa, premišljeno in domiselno posodobljena antična komedija, imenitno vpeta v naš čas in zelo blizu našim dijakom, ki so dokazali, da so marsičesa zmožni ob pomoči pravega, motiviranega mentorja, ki zna razbrati njihove želje in pričakovanja.
Naj poleg že omenjenih treh nastopajočih navedemo še ostale, ki so se vsak po svoje izkazali: Maria Milanese (Kalonika), Sara Soban (Lampita), Iris Petruz (Dipsas), Giovanna Iacumin (Ismenija), Sara Terpin (Belfragija), Tadej Pahor (komisar), Nikolaj Hlede (Kinezija), Alexander Faganel (stari Atenčan 1), Patrik Cingerli (stari Atenčan 2), Luka Paljk (stari Atenčan 3), Sanja Vogrič (stara Atenčanka1), Sara Del Pino (stara Atenčanka 2), Erika Kosič (atenska pesnica), Nace Sorč (špartanski delegat), Ruben Sclauzero (Zeus), Giuseppe Pflanz (Dioniz), Enrico Schincariol (Kronos). Poleg njih sta v vlogah Mirine in Dipsinega soproga nastopila Lidija Čutura in Faris Karić, ki sta tri mesece v okviru mednarodnih šolskih izmenjav obiskovala četrti razred naše višje šole. Plesne intermezze so oblikovali Jasmin Butkovič, Gaja Sardoč, Iris Petruz, Sara Del Pino, Erika Kosič, Nika Tomsič, Ilaria Bergnach, Alexander Faganel, Tadej Pahor, Luka Paljk, Nace Sorč in Patrik Cingerli. S svojima lepo oblikovanima glasovoma sta s pevskimi trenutki uprizoritev obogatili Ivana Nanut in Ilaria Bergnach. Kostume, ki so odslikavali grško meščansko nošo in vojaško opravo ter našo vsakdanjost, ki se je harmonično prepletala z daljnimi dogodki, sta izdelali Carlotta Nanut in njena nona Dani Arčon. Za rekvizite, izvirne kartonaste ščite, sulice in čelade, prevlečene z aluminijasto folijo, so poskrbeli Marta Lombardi in Tjaša Ruzzier ter dijaki. Za glasbeno opremo, videoprojekcijo in osvetlitev odra so bili zadolženi mojstri Hijacint Iussa, Niko Klanjšček, Edi Lutman, Vanja Hoban in Andrej Pahor. Gledališki listič (v njem sicer kot razglašena ostalina iz časov social-komunistične Slovenije bode v oči datiranje “pred našim štetjem”!!) je računalniško izvirno izoblikovala Helena Volpi. Tjaša Ruzzier in Peter Černic sta pred predstavo nagovorila dijake in se zahvalila vsem (omenila sta tudi prisotno, nekdanjo ravnateljico Mihaelo Pirih), ki so pripomogli k uresničitvi tega ambicioznega odrskega podviga. V dvorani so na jutranji premieri bili navzoči tudi nižješolci iz doberdobske Večstopenjske in Večstopenjske dvojezične šole iz Špetra z ravnateljico Sonjo Klanjšček.
IK

Kulturni dom Gorica / Lizistrata v izvedbi višješolcev

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme