Ljubezen do naroda je Borisa Pahorja prežemala vsak trenutek

Založba Slovenska matica je izdala zbornik, večavtorsko znanstveno monografijo z naslovom Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor. Predstavitev je potekala v četrtek, 10. oktobra, v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž. Sodelovali so Igor Grdina in Urška Perenič, ki sta publikacijo uredila, ter Adrijan Pahor, ki je s poslušalci delil dragocene spomine na svojega očeta. Večer so organizirali Kulturni center Lojze Bratuž, Krožek Anton Gregorčič in Skupnost družin Sončnica, pogovor pa je povezovala Ignacija Fridl Jarc iz založbe Slovenska matica.

“Kako zelo globoko ga je moralo boleti dejstvo, da v 21. stoletju ne znamo in ne zmoremo ljubiti svojega naroda tako, kot ga je znal in zmogel vsak trenutek ljubiti on,” je dejala Ignacija Fridl Jarc, ki je tudi poudarila pisateljevo tezo o trikratnem “ne” vsem ideologijam in vsem nacionalizmom.

Borisa Pahorja smo vedno identificirali s Trstom, z njegovo pokončnostjo, z ljubeznijo do življenja, s pogumom in uporom – o vsem tem so razpravljali gostje četrtkovega srečanja, predvsem pa urednika monografije, ki se ustavlja ob posameznih vidikih Pahorjevega ustvarjanja, poglablja dosedanje raziskave in odpira nova vprašanja. Zbornik sestavljajo tudi razprave s posveta, ki je potekal v lanskem novembru v prostorih Slovenske matice, po besedah Urške Perenič pa je bil marsikateri prispevek dodan tudi po posvetu. Urednica in Igor Grdina skupaj pripravljata še drugo monografsko knjigo, v kateri bo večji poudarek na avtobiografski plati in razponu pisateljeve zapuščine.

Zbornik prinaša različne vrste prispevkov, od bolj spominsko obarvanih, kakršen je prispevek Adrijana Pahorja, do tematskega bloka, ki se znova loteva mentorskega in prijateljskega razmerja med Kocbekom in Pahorjem, in obravnave pisateljevega avtobiografskega opusa. V publikaciji je tudi prispevek, v katerem se Urška Perenič osredotoča na Pahorjevo korespondenco. “Zelo velik del pisateljeve zapuščine predstavljajo pisma, ki so jih nanj naslavljali različni ljudje s celega sveta, kar kaže na vpliv, ki so ga imele njegove ideje,” je razložila urednica, ki je na četrtkovem srečanju povedala tudi, kako je Pahor pred petnajstimi leti prav njej zaupal urejanje in preučevanje njegove obširne korespondence (zaenkrat so preučili približno 6000 pisem), ki kaže na njegovo veliko usmerjenost v dialog. Pisma so mu pošiljali intelektualci z vsega sveta, Nobelovi nagrajenci in celo hollywoodske filmske zvezde. Zanimiv izziv za preučevalko zapuščine pa so še rokopisi in tipkopisi, dnevniški zapisi z avtorjevimi popravki. Iz Pahorjeve korespondence je mogoče razbrati tudi, kaj se je dogajalo v Sloveniji predvsem v obdobju, ko je bil pisatelj v matični domovini “nezaželen”.

Boris Pahor je živel svojo literaturo vsak trenutek in Igor Grdina to identificira v močnem avtobiografskem principu, ki preveva njegov opus: “Hotel je, da ljudje vejo, kaj on misli, da se nihče o njegovi poziciji ne moti.” Tako v romanih, pismih kot v dnevniških zapisih in esejih je prisoten Pahorjev “jaz”. Po besedah Igorja Grdine je to takrat, ko se pisatelj sprašuje o tem, kako se npr. pri italijanskih avtorjih pojavlja miselnost o narodnosti, o jeziku, kako se ukvarjajo z “vprašanji življenja”, in pravzaprav on nato pripoveduje iz svoje izkušnje. “Gre za pričevanje o njegovem življenju in skupaj življenju skupnosti, ki je bila obsojena na smrt,” je razložil urednik publikacije, ki se je med pogovorom osredotočil tudi na odnos matične domovine z Borisom Pahorjem in na dejstvo, da je pisatelj v času, ko se je Slovenija osamosvajala, uspel tudi kot literarni avtor – “uradna Slovenija ga je priznala, ko ni mogla več drugače”. O težkem sprejemanju Borisa Pahorja v Sloveniji v preteklosti in tudi v sodobnem času je spregovorila tudi Urška Perenič, ki je poudarila, da je “bila njegova ideja zedinjene Slovenije kljub vsemu živa, da je dihala širom sveta, primerjal jo je z narodnim telesom in s kapilarami, po katerih se pretaka kri, življenje, ideje”.

“Oče je izhajal iz počela, da je narodnost nekaj danega, da je to domovina srca. Kot pripadnik majhnega naroda se je znašel pod pritiskom vseh treh ‘izmov’,” je spomnil Adrijan Pahor, ki je z navzočimi delil marsikateri dragocen spomin na očetove besede, na njegova prijateljstva, predvsem tistega z Edvardom Kocbekom, na dogodke, ki so ga posebno zaznamovali. Tudi on se je osredotočil na odnos, ki sta ga Jugoslavija prej in nato Slovenija imeli do njega, kljub težavam pa je Pahor vseskozi usmerjal pogled v vrednote svobode, resnice in pravice.