Ljubezen dveh mladih src v vrtincu zapletenih zgodovinskih dogodkov na Goriškem

KCLB / Glasbeno gledališka predstava Od Nice do Gorice

V celoti izvirna, množična, večjezična, sodobna, vznesena, sveža, mladostno radoživa, razigrana, živahna, čarobna, a tudi odeta v čustveno lirično tančico. S temi pridevniki bi lahko opisali svojevrstno predstavo Od Nice do Gorice, ki so jo na spodbudo Kulturnega centra Lojze Bratuž (zamisel zanjo se je porodila prav njegovi predsednici Franki Žgavec, kot tudi naslov) uresničili pretežno mladi navdušeni pevci naših zborov in ljubiteljski ter poklicni igralci pa še vrsta neprecenljivih zakulisnih ustvarjalcev.

Kulturni center Lojze Bratuž nas je ob raznih prelomnicah na svoji 60-letni ustvarjalni poti dodobra razvadil, saj nas je vsakokrat presenetil s čudovitimi predstavami, med katerimi so prevladovale očarljive operete. Ob bližajočem se letu 2025, ko bosta obe Gorici pod žarometi kot “čezmejna” Evropska prestolnica kulture, je v njegovem kulturnem loncu spet “zabrbotalo” nekaj krasnega, kar se vsebinsko ne osredotoča samo na Goriškem živečo slovensko narodno skupnost, ampak je zanimivo in privlačno tudi za vse tu od nekdaj prisotne kulturne in jezikovne realnosti, pa tudi širše, vse, ki premalo poznajo, kakšna je bila v resnici nekoč Gorica in koliko slovenske prisotnosti je bilo v njej. V uprizoritvi se tako barvito prepletajo slovenska, nemška, italijanska in furlanska beseda, kot so se ti jeziki povsem naravno pretakali v našem obsoškem mestu, ko je spadalo pod Avstro-Ogrsko. Sočnost raznolikih narečnih odtenkov, značilnih za Goriško, pa pridaja celoti še dodatnega bogastva, pestrosti in privlačnosti. Res je: dočakali smo nekaj vrhunskega, kar daleč presega ljubiteljske meje in si zasluži le presežnike v vsakem smislu. Zelo odmeven in uspešen kulturni dogodek Od Nice do Gorice, ki se umetniško izmika točno določenemu žanru, a bi ga lahko vseeno opredelili kot glasbeno komedijo ali zelo prijetno opereto, sicer brez pevskih solističnih točk, a vendar vso prežarjeno od glasbe, izvajane v živo, je žareče zablestel kot množična prireditev na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž, na premieri v četrtek, 9. marca 2023, in ponovitvi v petek, 10. marca, vsakokrat ob polno zasedeni dvorani navdušenih poslušalcev. Upati je, da bo doživel še druge ponovitve, morda tudi kot ambientalna uprizoritev, saj ji to med drugim omogočajo razstavljivi scenski elementi. Res je enkratna, imenitna! Ob lirično, čustveno obarvani ljubezenski zgodbi med dvema mladima, ki jima je razmejitev začasno pretrgala sanje o skupnem življenju, predstava verodostojno povzema zgodovino naše Gorice od tistega slovesnega l9. julija 1906, ko je prvič privozil vlak na Severno goriško postajo po t. i. Bohinjski progi naravnost z Dunaja, prestolnice Avstro-Ogrske, s katerim se je ob svečani priložnosti pripeljal avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, do nepozabnega prvomajskega dne 2004, ko je Slovenija stopila v Evropsko zvezo in je dokončno “padla” meja, ki je po drugi svetovni vojni v času “železne zavese” tako nenaravno odrezala Gorico od njenega zaledja. Vse to dolgo zgodovinsko obdobje je natančno ob zgodovinskih virih, dokumentih, pričevanjih in anekdotah izvrstno, tudi z duhovitimi prebliski in humornimi utrinki, strnil v besedilo mladi avtor Alex Devetak, že prejemnik nagrade urška za svoj literarni prvenec kratkih zgodb Nedaleč. Pri tkanju besedila mu je pomagala Jasmin Kovic, ki je iz teksta izdelala dobro poldrugo uro trajajočo, zelo všečno predstavo, ki tekoče in učinkovito prehaja iz prizora v prizor s sodobnimi tehničnimi pristopi. Mlada režiserka Jasmin Kovic je že večkrat pritegnila pozornost s svojimi domiselnimi, svojevrstnimi režijskimi rešitvami in odrskimi postavitvami v ljubiteljskih in poklicnih gledaliških krogih. Tudi tokrat je gledalce z udejanjenjem svojega režijskega koncepta in izvirno poetiko povsem očarala in ponovno dokazala, da v njej bije umetniškemu snovanju povsem predano srce. Spet ji je z nezmanjšanim zanosom, zaverovanostjo v lastno zamisel, neutrudljivostjo, vztrajnostjo, predvsem pa odločnostjo in posebno energijo krasno uspelo voditi vso to “zapleteno odrsko mašinerijo”, ki je zaobjemala 130 (!) nastopajočih. Vzpostaviti “disciplino” in jo obdržati ob toliko nastopajočih, večinoma mladih pevcih, polnih radoživosti, res ni od muh! Nič manj genialen ni mladi glasbenik Patrick Quaggiato, ki je v glasbene zvoke tako spretno in z velikim občutkom za učinkovito spevnost znal ujeti duha posameznih obravnavanih časovnih obdobij, pa tudi čustvenih izlivov dramskih likov. To je zaznati že iz uverturne skladbe, v kateri sanjavi zvoki dunajskih valčkov preidejo v koračnice, ritme swinga in sodobnejše glasbene okuse ter osebne interpretacije slovenske, italijanske in evropske himne v prizoru ob vsesplošnem radostnem razpoloženju, ko je dokončno padla meja med Gorico in Novo Gorico. Vse to je z mednarodno sestavo orkestra Arsatelier z zvoki godal, pihal, trobil, tolkal in klavirja uresničil dirigent Mirko Ferlan, ki je suvereno sukal dirigentsko paličico in se izkazal kot imeniten orkestrski “voditelj”. Sočasno je seveda bil velika opora množici nastopajočih pevcev iz Mladinskega zbora Emil Komel (zbor. Mateja Černic), Fantovsko – dekliške skupine Emil Komel (Mirko Ferlan), MlPZ Šempeter –Vrtojba (Mojca Maver Podbersič), DVS Bodeča Neža (Mateja Jarc), MePZ Lojze Bratuž (Igor Hodak). Celotno glasbeno gledališko uprizoritev označujejo prav mlada leta izvajalcev. In ta mladostna navdušenost in srčnost žlahtno žuborita iz vsakega prizora posebej. Predstava je namreč zgrajena na sodobnem gledališkem izražanju in tehničnih izbirah. Njena nekakšna “okvirna zgodba” se dogaja l. 2004. Na podstrešju vile blizu Gardskega jezera ob starih zabojih, ki vsebujejo različne predmete iz nekdanjih dni, se med nono Miroslavo – Miro in vnukom Denisom razvije prisrčen pogovor, ki ga presevajo najrazličnejša čustva. Nonino pripoved, prežeto z valujočimi občutki, o rodnem mestu Gorici in zgodovinskih dogodkih, ki so jo pretresali, pa tudi o ljubezenski zvezi z dragim Pepijem pravzaprav izzove zlata verižica s podobo Marije iz Marijinega Celja na Avstrijskem, ki jo je Miri podarila njena nona Marija. Njej pa jo je dala za spomin avstrijska plemkinja Katharina, pri kateri je nona služila na Dunaju. S tega prizorišča na podstrešju se ob noninem razpredanju zgodbe in ob razglednicah, ki jih pokaže vnuku, pripoved prelije v šest odrskih “slik”, prizorov, ki gledalca odpeljejo nazaj v čas. V prvem množica ljudi vseh generacij nestrpno čaka žvižg vlaka, ki je poleti 1906 prvič pripeljal z Dunaja in v katerem je bil sam princ Franc Ferdinand (mogočno se je pri tem na odru oglasila avstrijska cesarska himna). Ljudje vseh narodnosti so se zgrnili na Severno postajo, da bi bili prisotni na tako pomembnem dogodku. Drugi prizor se dogaja na goriškem Travniku, ko se je na obzorju že zarisovala krvava prva svetovna vojna. Takrat so po avstrijskih mestih prirejali propagandne koncerte, da bi na njih zbirali sredstva za vojno (tak koncert v spodbudo vojskujočim se fantom in možem je na Sveti Gori, kasneje, l. 1917, med padanjem bomb, vodil sloviti Arturo Toscanini! Sploh se je tedaj v naših krajih bojevalo število poznejših, v dobrem in slabem smislu, zgodovinsko pomembnih osebnosti). Na vojno z bolečo realistično noto opozarjajo ranjenci, ki sicer nimajo dostopa do koncerta, da ne bi po “nepotrebnem” razburjali lepo razpoloženih poslušalcev, ki jim vedrijo lica Straussovi in drugi valčki in se še ne zavedajo, koliko gorja bo prineslo vojno razdejanje.

Tretji, zelo razgiban prizor, ob poskočnem ritmu boogie-woogieja, se dogaja tik pred drugo vojno vihro, ko so fašisti razsajali v naših krajih, vdirali v slovenska društva in jih ukinjali, požigali knjige … V Kavarni Bratuž, najlepši izmed slovenskih kavarn v Gorici (teh je bilo v mestu zelo veliko), v kateri so se shajali vsi vidni slovenski intelektualci tedanjega časa in je bila dobro založena s slovenskimi časopisi, a jih je bilo treba iz previdnosti brati v odmaknjenem kotičku, ter je prva imela tudi mizo za biljard, se je zbirala slovenska mladina. Med njo so bili najglasnejši števerjanski mladeniči, ki jih je gospodar Rudi Bratuž imenoval kar “junci” zaradi njihove glasne zaletavosti.

Četrti prizor nas v bolj romantično lirični luči vodi na skrito plažico na bregu smaragdne Soče, blizu vile de Nordis, kjer sta se najraje srečevala mlada zaljubljenca, protagonista zgodbe.

Predzadnji prizor prikazuje, kako je vse živahno vrelo 11. avgusta 1950, ko so končno odprli mejo pri Rdeči hiši in so ljudje iz Jugoslavije, kjer je primanjkovalo marsičesa, navalili na goriške trgovine, še posebno tiste na Raštelu.

Šesta slika je ob plapolanju zastav prepolna radosti ob padcu meje med Italijo in Slovenijo, ko so se l. 2004 množice zgrnile na mejne prehode in se veselile ob tem zgodovinskem dogodku in smo se vsi čutili kot ena družina. Vse te prizore, prebliske iz spomina none Mire, domiselno in zelo povedno dopolnjujejo in dodatno pojasnjujejo, v ozadju odrskega prizorišča, projekcije starih razglednic z vedutami nekdanje Gorice – avstrijske Nice (avstrijska gospoda je hodila sem na počitnice!), polne parkov, od katerih je bil še zlasti bujno zelen tisti v Rožni Dolini, kjer so se pozimi na zaledeneli vodi drsali mladi ob zvokih glasbe v živo. Scensko podobo, na kateri sami izvajalci prinašajo in odnašajo stole in mizice v kar se da naravnem in prav nič motečem sosledju, dopolnjujejo tudi videoprojekcije nepozabnega slavja ob padcu meje.

Posebno lirična, intimna, je projekcija dreves v tihem kotičku soškega brega. K spreminjajočemu se vsebinskemu vzdušju nedvomno prispeva zelo dobro zamišljena osvetlitev odra, ki iz polteme na podstrešju med dialogom none in vnuka preide v poudarjeno svetlobo, še posebno močno v množičnih prizorih.

Avtor je v nonine besede dal marsikatero kritično pripombo na račun razmer v Gorici v času prve in druge svetovne vojne, ki sta prinesli le gorje, pa tudi to, da se je fašistično nasilje izvajalo še po vojni in kako pristransko so se tudi po posredovanju ameriških častnikov začrtovale meje.

Svojska predstava Od Nice do Gorice res imenitno strne v zgoščeno pripoved in nepozabne gledališke podobe obširen razpon zgodovine našega mesta. V prikupno sodobnem gledališkem slogu se v glavne dramske like preobrazijo trije poklicni igralci, člani SNG Nova Gorica. Marjuta Slamič s svojo dolgoletno odrsko izkušnjo čudovito utelesi figuro none Mire, pokončne, zgovorne žene, ki je marsikaj doživela in ostala trdna Slovenka, čeprav se je izselila iz domačega kraja, a se na koncu odloči se vrniti v rojstno mesto. Miro kot mlado dekle, ki si želi deliti svoje življenje z ljubljenim Pepijem, je z nežnostjo, sanjavostjo, včasih naivnostjo, ki je bila lastna nekdanjim dekletom, pa tudi odločnostjo, oživila Urška Taufer. Pepija, Mirinega mladega zaročenca, ki prestane celo zaporno kazen v novonastali jugoslovanski državi, ker so ga ob nezakonitem prestopu meje graničarji ujeli na Solkanskem polju, ko se je nekega dne vračal z zmenka s svojo ljubljeno Miro, je z različnimi niansami poosebil Andrej Zalesjak. V kožo dvajsetletnega mladeniča, noninega vnuka Denisa, je z lahkoto zlezel Emil Sabadini in bil na las podoben, tudi v “(ne)poznavanju” zgodovinskih dejstev, današnjim mladim. Energično, neustrašno narodnozavedno nono Marijo, ki brez dlak na jeziku kar med koncertom zabrusi avstrijskemu komandantu, naj se sramuje svojih puhlih besed in misli v tako resnem času, na pragu vojne, in z glasnim prerivanjem med množico in s svojimi komentarji na račun “krodeginov” sredi poletja, je z velikim zanosom in neposrednostjo, odlično, kot karakterna igralka, odigrala Ilaria Bergnach. Njen nastop je bil vsakič poživljajoč, smeh vzbujajoč trenutek. V mlado, spogledljivo damo z Dunaja, Katharino, ki koketira z avstrijskim častnikom, se je preobrazila Marinka Černic, ki je prijetno presenetila tudi s svojo tekočo nemško govorico. Obe sta članici Dramske družine SKPD F. B. Sedej iz Števerjana, v kateri že dolgo let ustvarjata tudi Matej Pintar, ki je s pravšnjo mero nastopaštva in razposajenosti ter “privoščljivosti” in malce “žlehtnobe” odel lik Slavka, Mirinega brata, ter Nikolaj Pintar v stranski, a vidni vlogi kavarnarja Rudija Bratuža. Rudijevo ženo Marijo je odigrala Mojca Dolinšek, že kar nekaj let prizadevna članica dramskega odseka PD Štandrež, v katerem svoje odrske vzgibe gojita tudi njegov dolgoletni član Marko Brajnik, tokrat prav v vlogi bolj umirjenega Štandrežca, in Gabriela Vidmar kot vzkipljiva Pečanka. V stranski vlogi, a zelo povedno, je nastopil Peter Szabo (sicer odličen prevajalec), kot italijanski zdravnik, ki spremlja ranjence. Jens Kolata je bil avstrijski komandant, ki dvori Katharini. Z iskrivo igro sta se kot statista izkazala Jan Zupan in Vid Bačnar.

Posebej moramo omeniti bežen, a ganljiv prizor, ki sklepa predstavo s srečnim koncem: srečanje med Miro in njenim ostarelim bratom Slavkom, ki je bil dolga leta skregan z njo in so mu leta in ženina smrt odvzeli objestno nastopaštvo in “žlehtnobo”. Droben prizor, ki ostane neizbrisno v spominu, je Božidar Tabaj v vlogi skesanega Slavka odigral z izjemno čustveno nabitostjo, vredno vrhunskega igralca.

Konec uprizoritve je spremljalo dolgotrajno, bučno ploskanje, zaradi katerega so pevci ob spremljavi orkestra zapeli dodatek, večjezično evropsko himno, Beethovnovo Odo radosti.

Predstava Od Nice do Gorice je bila izjemen izziv tudi s kostumografskega vidika. Snežica Černic, ki je že ničkolikrat izkazala svojo pikolovsko natančnost, skrb in eleganco pri izbiri kostumov, je tokrat res presegla samo sebe. Odbrala ali sešila je 400 kosov oblačil! Nad tem številom bi se zdrznila vsaka šiviljska gledališka delavnica! Pri tem je spet zelo pazila na usklajenost barv kostumov v posameznih prizorih in seveda na modne okuse obravnavanih obdobij. Res čudovito! Pri tem sizifovskem delu so ji pomagale Katja Klanjšček, Antonella Dadato, Gino Marchi, Valentina Verzegnassi in Irene Grusovin, kljub častitljivim letom izredna šivilja. Kar nekaj je bilo rekvizitov, ki so si jih izposodili pri Claudiu Mezzelaniju, izdelali pa so jih Alessandro Starc, ki je poskrbel tudi za izdelavo “ekološke” scenografije, Franko Kovic in Mario Leopoli. Zelo dragocena, kot mravljica zmeraj prisotna asistenka režije je bila Martina Bearzi. Predstava je opremljena z nadnapisi v italijanščini in slovenščini; za prevode je poskrbela Katja Vončina, asistent pri predvajanju nadnapisov je bil Alessandro Pasi. Za tehnično vodstvo je bil zadolžen Valerio Komic, mladi in sposobni tehnik v KCLB, tehnični servis je nudil Jurij Lavrenčič (Friuli Audio Service). Janez Terpin, Igor Antonič, David Grinovero, Jurij Hlede, Marjan Vogrič, David Vižintin, Miloš Čotar, Matevž Čotar, Patrick Cingerli in Simon Čavdek so pomagali pri odrski postavitvi in logistiki (poleg tega so nekateri od njih nastopali kot pevci in igralci). Narodna in študijska knjižnica, Knjižnica Franceta Bevka, Goriški muzej, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Fototeca di Gorizia in Zasebni arhiv Giovannija Viole so nudili pomoč pri iskanju fotografskega gradiva.

Pri tem ogromnem kulturnem podvigu, s katerim se je Kulturni center Lojze Bratuž pridružil dogodkom v sklopu EPK 2025, so ob KCLB soudeleženi še goriška in novogoriška občina, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Zveza slovenske katoliške prosvete, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, Združenje Artisti Associati, zveza Usci FVG, društvo DM+, društvo Quarantasettezeroquattro in združenje CTA. Pri tem res obširnem kulturnem zalogaju so sodelovala tudi društva, zelo dejavna po naših vaseh.

Med gledalci so sedeli predstavniki naših društev in druge osebnosti iz kulturnega in družbeno-političnega sveta. Na premieri so bili prisotni gostje: državna sekretarka pri Uradu za Slovence v zamejstvu Vesna Humar; župan Mestne občine Nova Gorica Samo Turel; odbornika za kulturo na goriški občini Fabrizia Oretija je nadomestil Maurizio Negro; župan občine Šempeter – Vrtojba Milan Turk; direktor Zavoda GO! 2025 Gorazd Božič; predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj; deželni svetnik Slovenske skupnosti Marko Pisani in predstavniki ustanov in društev, ki so partnerji pri tem velikopoteznem projektu.

O izkušnji v tej svojevrstni uprizoritvi so se sodelujoči poklicni igralci takole izrazili:

Urška Taufer: “Bila je zelo prijetna izkušnja. Sicer sva z Andrejem vadila večinoma sama, ker imava pač prizore v dvoje. Ko pa sva se zadnji teden pridružila vsem ostalim, sem videla, kako so vsi srčni, kako delajo vse z navdušenjem in koliko vložijo v to, kar delajo, pa kako so zadovoljni ob koncu, da so to naredili, in koliko jim vse to pomeni. Po premieri na poti domov sem se sama pri sebi smehljala in ugotavljala, da ne grem s takimi občutki iz gledališča. V bistvu sem se imela prav lepo!”

Marjuta Slamič: “Bilo je fenomenalno! Že dolgo se nisem imela tako “fajn” kot tukaj. Bilo mi je v velik užitek sodelovati z nastopajočimi Slovenci in Italijani, mladimi in starimi z “druge strani meje”. Ta izkušnja mi je bila v veliko veselje in sem prav hvaležna zanjo.”

Andrej Zalesjak: “Vtis in vtisi so fenomenalni. Hvaležen sem, da sem imel to čast in priložnost sodelovati v taki produkciji in konkretnem projektu, tako na osebni kot na profesionalni ravni. Ne glede na vse, mislim, da je dramski igralec redkokdaj del tako ogromne produkcije, kakršna je bila tale Od Nice do Gorice. Na osebni ravni pa so to neka čisto nova spoznanja, novi uvidi v okolje, v katerem živimo, in nam je nekako samoumevno, a večkrat dogodki gredo mimo nas. Mislim pa, da sta Gorica in Goriška svet v malem. Ta dejansko multikulturni utrip, duh, ki preveva te kraje. Tudi zaradi tega projekta, ki mi je marsikaj od tega odprl, mi je to okolje še toliko bolj fascinantno. Prevzela me je tudi ta kulturna zavest ljudi, ki živijo v tem okolju in je tako prisotna. Ti ljudje, ki so tako predani kulturnemu ustvarjanju in udejstvovanju, so lahko za zgled marsikje in marsikomu.”