Living the dream

Piše: Anastazija Pertot

POGOVOR / Riccardo Longo, Nabrežinec v Sydneyju

Riccardo Longo je osemindvajsetleten fant, doma iz Nabrežine pri Trstu. Že skoraj štiri leta živi v Avstraliji, v Sydneyju. Povedal nam je, malo po slovensko malo po angleško, kako je po prihodu v Avstralijo že po petih dneh našel službo, kako se preživlja in tudi kako se je življenje spremenilo po izbruhu pandemije.

Povej nam, katere šole si obiskoval in kaj si delal, ko si bil še v Nabrežini.

V mladih letih sem se ukvarjal s športom, najprej sem plaval, nato igral košarko. Obiskoval sem višjo šolo v Trstu, in sicer elektronsko smer na zavodu Jožefa Štefana, kasneje sem zamenjal šolo in jo dokončal na Opčinah na smeri mehanika. Po končani višji šoli sem delal nekaj časa pri stricu v Križu, kasneje pa v pivnici Bunker v Nabrežini. Po treh letih pa sem se odločil, da odpotujem v Avstralijo.

Kako to?

Odločil sem se, ker mi je tu nekaj manjkalo. Vsak dan sem se zbudil, odšel na delo …  Rutinsko življenje mi je res presedalo. Dolgočasil sem se, dnevi so potekali vsi enako, nič se ni spreminjalo. Nekega dne sem se odločil in pobrskal po spletu, da bi izvedel, v katerih državah se živi najboljše. Med njimi je bila tudi Avstralija; analiziral sem vse prednosti in se odločil. Pozanimal sem se in veliko premišljeval o odhodu. Vedno so mi govorili, da ti potovanja veliko pomagajo pri odraščanju in zorenju. Čutil sem se praznega in zato sem odšel v Sydney. Doma nisem imel perspektiv za prihodnost.

Od kod ta želja po potovanju?

Ko sem bil mlajši, sem večkrat potoval z mamo, tako da sem se že tedaj zanimal za potovanja. Privlačevali so me predvsem drugačne kulture, drugačni ljudje in drugačno mišljenje. Danes s pomočjo interneta lahko spoznamo veliko več kot včasih, ko ga še ni bilo. To gotovo pomaga, a videti drugi svet z lastnimi očmi in ga občutiti na lastni koži je drugače.

Kaj si delal, ko si prišel tja, in kaj delaš zdaj?

Ko sem prišel v Avstralijo, sem takoj začel pošiljati svoj “curriculum vitae” vsepovsod. Po petih dneh sem našel službo. Začel sem s polno paro, že takoj sem v Sydneyju začel delati 40 ur na teden v italijanski restavraciji, ki spada v verigo podjetja Fratelli Fresh. To podjetje ima samo v mestu sedem različnih restavracij, med temi so italijanska, nemška in mehiška. Prvo leto sem tam delal šest mesecev. Po šestih mesecih mora vsak, ki želi ostati v Avstraliji, delati na kmetiji vsaj 88 dni. Potem lahko ponovno naredi prošnjo za tako imenovano “working holiday visa”. Vrnil sem se spet v restavracijo, kjer so mi ponudili boljše delovno mesto. Bil sem odgovoren za osebje. Po šestih mesecih pa moraš spet obvezno zamenjati kraj delovnega mesta, tako da sem se premaknil v restavracijo iste verige, a v bližino morja, prej sem bil v središču mesta. Tretje leto pa sem se odločil, da bom študiral, in naredil sem prošnjo za študentski vizum. Vpisal sem se na univerzo, in sicer na smer “business and management”, hkrati sem tudi delal. Če imaš študentski vizum, lahko vseeno delaš, a samo 20 ur tedensko. Na začetku je bil študij malce naporen, saj nisem dobro poznal jezika. Kasneje pa sem se angleščine bolje naučil in je šlo vse kot po olju. Trudil sem se, študiral in opravil približno tri izpite na mesec, tako da sem v enem letu končal univerzo treh let. Po končanem študiju sem začel tečaj “management and contability” na gimnaziji v Sydneyju. Zdaj sledim lekcijam po spletu, saj drugače ni mogoče. Medtem pa tudi delam. Napredoval sem in zdaj sem “general manager” v neki nemški restavraciji. Pred zaprtjem smo delali res veliko. Bilo je naporno, a zabavno. Dne 19. avgusta sem začel dodatno delovno izobraževanje, tako da bom lahko potem upravljal vse tri restavracije, to se pravi italijansko, nemško in mehiško.

Avstralija vlaga veliko v mlade oziroma v vsakega, ki bi rad prišel sem in si tu ustvaril življenje, a pod pogojem, da vsak opravi delovno izkušnjo v kmečkem okolju. Tako lahko vsak spozna vrednost dela in pravo podobo Avstralije. Poleg tega pa mora vsakdo, ki želi delati v gostinstvu, opraviti določeno število izpitov, kot na primer tistega za prodajo alkoholnih pijač.

Kaj te je najbolj presenetilo, ko si prišel v Avstralijo?

Najbolj me je presenetil značaj ljudi, zelo so odprti, vsi imajo drugačno mišljenje, tudi zaradi tega, ker so tu prisotne različne  kulture. Vsi so drugačni, v dobrem smislu seveda, vsak bogati družbo z lastno kulturo. Nihče nobenega ne sodi ali pa ocenjuje … Vsak se lahko na primer oblači, kot hoče. Tudi to ti na neki način pomaga, da si bolj samozavesten in pogumen. Po eni strani prevladuje v Avstraliji tako odprto mišljenje, po drugi strani pa se mora vsak posameznik zavedati, kaj dela; paziti mora, da s svojim obnašanjem ne škoduje drugim. Vsak je odgovoren za to, kar dela, in za lastne napake ali prekrške.

Kako pa so te sprejeli?

Sprejeli so me res na najboljši način, z odprtimi rokami. Ljudje nimajo nobenih predsodkov in te sprejmejo takega, kakršen pač si. Res se počutim dobro tu. Našel sem kraj, v katerem sem, kar sem, in delam, kar mi je všeč.

Ali si že imel v načrtu, da boš ostal v Avstraliji toliko časa?

Ne, ko sem odpotoval, sem kupil tudi povratno vozovnico, ker je bilo tako ceneje. A tudi vedel nisem, kaj me čaka v novi državi. Angleškega jezika nisem obvladal zelo dobro in nisem vedel, ali bom dobil delo … Po nekaj dneh sem našel službo, se navdušil in odločil, da bom ostal kar tu. Želel sem tvegati in poskusiti. Rekel sem si, če ne poskusiš, ne boš nikoli vedel, kaj se lahko zgodi. Vsem priporočam, naj to storijo, naj pridejo v Avstralijo ali naj gredo kamorkoli drugam in poskusijo.

Ko si prišel tja, si tam že koga poznal?

Preden sem odpodoval, sem se veliko pogovarjal in spraševal za nasvete dve dekleti, ki sta sicer iz Trsta, a živita v Avstraliji. Prepričali sta me in tako sem se  odločil. Ko sem prišel v Sydney, mi je prvih šest mesecev pomagala ena od teh deklet. Pozneje pa sem seveda spoznal veliko ljudi in tamkajšnje navade. Ljudje so tu zelo družabni, tudi če te kdo ne pozna, ko z njim malo poklepetaš, postaneš takoj njegov prijatelj. Res je mišljenje popolnoma drugačno od našega.

Katere največje razlike si občutil?

Hrana je gotovo boljša v Italiji. Če znaš sam kuhati in veš kaj kupiti, je boljše, da ješ doma kot pa v restavraciji. Kar se pa tiče na splošno življenja, je vse bolj enostavno. Tu dobimo plačo ob koncu tedna, najemnino stanovanja plačujemo prav tako tedensko, večino stvari plačujemo tedensko. Glede denarja in življenja je vse zelo uravnovešeno, tako da se lahko živi res brez težav. Delamo 38 ur tedensko, kar je čisto dovolj. Zaslužiš toliko, da lahko kupiš vse, kar potrebuješ, in ti tudi kaj ostane. Večino vsakdanjih opravkov lahko opraviš po mobilnem telefonu, od bančnih operacij do najbolj enostavne zadeve. Imamo tudi tako aplikacijo, na kateri nas država stalno informira o vsaki novosti in dogajanju.

Kako pa je bilo, ko je izbruhnila pandemija?

Na srečo ali pa nesrečo, sem vedel zelo malo, kaj se dogaja po svetu in Italiji;  sicer mi je mama vse sporočala od doma. Bil sem nekako pripravljen in povedal sem tudi drugim prijateljem, kaj nas čaka. Ko je izbruhnila pandemija, so tu v Avstraliji zaprli popolnoma vse, spoštovali smo pravila in ostali doma, to se pravi od marca do septembra /oktobra 2020. Ko so spet vse odprli, smo ponovno delali vse do januarja 2021, a vedno pod določenimi pogoji in upoštevajoč ukrepe. Od takrat pa je šlo postopoma vse na boljše, sprostili so ukrepe in življenje se je popolnoma normaliziralo. Do pred nekaj meseci smo imeli res malo primerov okužbe. Takrat pa naj bi prišel potnik iz Indije, okužen s covidom-19, ki ni spoštoval vseh pravil karantene, in tudi šofer, ki ga je spremljal v taxiju, ni primerno razkužil avtomobila in je ponovno sprožil okužbe. Tedaj so okužbe spet začele naraščati, tako da smo v Sydneyju ponovno zaprti od prvega julija. Na začetku je bilo zaprtje načrtovano samo za tri tedne, potem pa so se ljudje začeli upirati, ne verjamejo več, da virus obstaja, da so ljudje okuženi. Zato so organizirali manifestacijo. Zaradi le-te so okužbe narasle in zaprtje Sydneyja so podaljšali vse do prvega tedna v septembru. Če se situacija ne bo izboljšala, bodo zaprtje morda še podaljšali.

Katere ukrepe je vlada določila za preprečevanje širjenja pandemije?

Kot sem že povedal, imamo aplikacijo, na kateri nas država seznani z vsemi pomembnimi informacijami. Prejšnje leto, ob izbruhu pandemije, je bilo vse zaprto, razen trgovin s hrano in najnujnejšimi potrebščinami ter trafik. Vsi smo se strogo držali pravil. Tokrat pa je vse odprto, razen restavracij in nekaterih trgovin. Lahko gremo iz hiše, lahko delamo vse, a na lastno odgovornost. Kdor razume situacijo, ostane doma. Velika večina ljudi pa tega sploh ne dela. Vse je negotovo, ne vemo, kdaj bomo lahko spet šli v službo.

Kako je bilo, ko se je situacija nekako pomirila?

Morali smo vseeno nositi zaščitne maske, v javne prostore je lahko stopilo omejeno število ljudi, morali smo se držati varnostne razdalje … Razen tega pa je življenje potekalo še precej normalno. Vse je bilo ponovno odprto. Spet smo lahko hodili na koncerte, ‘žure’…

Zdaj pa se je, baje, situacija spet poslabšala?

Kot sem prej povedal, so restavracije in nekatere trgovine zaprte. Jaz sem doma, ne delam, ker sem pač zaposlen v restavraciji. Država nam sicer pomaga. Daje nam nekaj denarne podpore, seveda na podlagi delovne pogodbe. Lahko gremo iz hiše, a na lastno odgovornost. Včasih te lahko tudi redarji ustavijo in dajo globo, to pa je seveda odvisno od situacije. Vsak od nas ima QR kodo, ki jo pokaže, kamorkoli gre, tako da država ve, kako se premikaš, in če slučajno pride do okužb v določenem prostoru, vedo, kdo je bil tam, in ukrepajo. Vsak lastnik restavracije, trgovine ali česa drugega mora vprašati gosta, naj pokaže kodo. Če tega ne stori, in na primer v njegovem lokalu pride do okužbe, dobi globo.

Kako pa je s turističnega vidika? Je Avstralija odprta za turiste ali ne?

Ne, turisti ne smejo obiskati Avstralije, pa tudi Sydneyja ne. Vstop je dovoljen samo študentom, ki se vračajo iz domačih držav oziroma pridejo študirat, ter podjetnikom.

Kako pa je z vizumom?

Zdaj imam še status študenta. Ko pa bom končal dodatno delovno izobraževanje in študij, bom začel iskati sponzorja: ko končaš študij, moraš najti sponzorja, to se pravi delodajalca, ki nastopa kot garant in ti nudi delovno mesto, da lahko ostaneš v državi. Tak tip pogodbe traja tri leta.

Misliš, da tu pri nas država in družba nudita mladim premalo možnosti za zaposlitev?

Mislim, da Italija mladim ne pomaga veliko. Država mora investirati v mladino. Po drugi strani pa morajo tudi mladi poskusiti iskati službo, jo sprejeti, tudi če ni najboljša. Od nekod je treba pač začeti. Vsak mora kaj poskusiti, narediti nekaj izkušenj in potem bo gotovo našel, kar išče. Mislim pa, da verjetno tega ne bo našel v Italiji. Država ne nudi veliko možnosti, tudi če mladi od nekod štartamo in si naberemo nekajletne izkušnje, nimamo možnosti napredovanja. Prav zaradi tega  sem odpotoval. Če sem zdaj v Sydneyju in znam upravljati restavracijo, je zasluga tudi Danijela Lovrecica, lastnika pivnice v Nabrežini, v kateri sem delal. On me je naučil marsikaj. Država bi rabila več takih ljudi, ki ti zaupajo in te vse naučijo. Mladi v tem vidijo prihodnost in vložijo vse svoje energije v delo. Če bi bilo tako, bi mladi ne odhajali drugam in zapuščali domači kraj.

Ali si se kdaj vrnil domov?

Vrnil sem se leta 2019, ko sem bil na dopustu; vedel sem, da so takrat vsi moji prijatelji doma in da jih bom zato lahko obiskal. Od takrat se žal nisem več vrnil v domače kraje, čeprav sem nameraval to storiti septembra 2020, a žal zaradi situacije, ki jo vsi poznamo, nisem odpotoval. Rad bi se vrnil, a le začasno, ker res vse pogrešam.

Kaj si našel v Avstraliji in kaj si se tam naučil?

Postal sem gotovo bolj zrel, naučil sem se angleški in španski jezik ter se začel učiti  portugalščino. Spoznal sem veliko različnih kultur in navad. Če spoznaš ljudi z vseh koncev sveta in imaš to srečo, da ti predstavijo svojo državo in povedo marsikatero zanimivost o njej, se res obogatiš.

Kaj pa tvoji načrti za prihodnost? Je Avstralija dolgoročna izbira ali samo začasna izkušnja?

Rad bi ostal v Avstraliji. Naredil bom vse, kar je v mojih močeh, da bom lahko ostal tukaj. Tu vidim svojo prihodnost in uresničujem svoje sanje. Vsak ima nešteto možnosti, tu v Sydneyju lahko najdeš vse. Če si bom čez nekaj let ustvaril družino, si želim, da bi le-ta živela v najboljšem okolju in družbi. Kar delam zdaj tu, delam za svojo prihodnost.

Kar pa se tiče kratkoročnih načrtov, ko se bo dalo spet potovati, bom gotovo obiskal Japonsko in kasneje seveda svoj dom, Nabrežino.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme