Literarno obarvano delo s tremi zgodbami

Pred kratkim se je na knjižnih policah znašla nova knjiga neutrudnega in izjemno plodnega raziskovalca in publicista – pomorščaka Bruna Volpija Lisjaka Radovedni galeb. Gre za šesti zvezek knjižne zbirke Morje Ribiškega muzeja Tržaškega Primorja, ki ga je izdala založba Libris iz Kopra.
Mnogim že dobro poznani avtor knjige se je rodil v Trstu, tam končal osnovno in nižjo srednjo šolo, nato diplomiral na strojnem oddelku srednje pomorske šole v Piranu, opravil prvi oficirski izpit v Splitu in nato še poročniškega in kapitanskega na luški kapitaniji v Trstu. Po devetletni plovbi pod raznimi zastavami in po vseh oceanih sveta se je zaposlil v tržaški ladjedelnici, kjer je delal 31 let kot tehnično komercialni menedžer ter je bil izjemno uspešen, zlasti pri navezovanju poslovnih stikov s pristojnimi pomorskimi ministrstvi nekdanje Sovjetske zveze. Na jesen življenja je bil pobudnik ustanovitve uspešnega jadralnega kluba Čupa, prek katerega prenaša pomorske veščine na mladi rod. Predvsem pa se je uveljavil kot prodoren raziskovalec zgodovine slovenskega ribištva in pomorstva. S svojimi številnimi deli, ki so izšla v knjižni obliki (devet knjižnih del) ter v raznih revijah in zbornikih ZRC SAZU, je dokazal, da smo Slovenci ribiški in pomorski mediteranski narod vse od naselitve naprej. Pri tem ga ni ustavila niti huda bolezen, ki jo je, tako kot ostale ovire v življenju, pogumno premagoval. Hkrati je z veliko ihto ponovno umestil na zemljevid Slovenije skoraj že pozabljeno slovensko obalo od Trsta do Timava, ki tudi po njegovi zaslugi postaja priljubljena destinacija slovenskih turistov in kopalcev, in v zadnjem času tudi kraj njihove naselitve. Njegov prispevek pri ozaveščanju slovenske javnosti o pomorski preteklosti Slovencev je neizmerljiv in neprecenljiv.
Radovedni galeb je literarno obarvano delo, podobno zgodovinskemu romanu in prinaša troje zanimivih življenjskih zgodb, povezanih z morjem. Najprej kratek življenjepis slabo poznane “slovenske kraljice bombaža”, najbogatejše Slovenke vseh časov, to je Jožefe Šestak iz Sv. Križa pri Trstu, imenovane Lenka, ki se je s svojo močno voljo, kraško vztrajnostjo in življenjskim optimizmom povzpela od gospodinjske pomočnice pri mestnih družinah v Trstu do visoke družbe angleškega dvora. Umrla je pred nekaj leti v Rimu. V rojstni vasi je pustila za seboj trajen spomin, saj je s svojimi donacijami prispevala k razvoju domačega ribištva, k izgradnji kulturnega doma, Zavetišča idr. Sledi življenjska zgodba neimenovanega avtorjevega prijatelja, pomorskega projektanta, ki se je iz posebnih bataljonov prebil v prekomorske brigade, se zaradi emigrantske preteklosti svoje ruske partnerice povsem nedolžen znašel skoraj leto dni v enkavedejevskih zaporih v Beogradu, se po končani robiji posvetil študiju pomorskega inženirstva ter se po opravljeni diplomi umaknil na Zahod. Tam se je povzpel do vodilnega projektantskega mesta najprej v veliki ladjedelnici v Hamburgu, kjer je med ostalim sprojektiral prvi velik supertanker za prevoz nafte za grškega ladjarja Onassisa kot tudi njegovo prestižno jahto Kristino. Nato je v Ženevi sodeloval pri ustanovitvi ladijskega projektnega biroja s podružnicami po celem svetu in s 1000 zaposlenimi ter ga vodil in na koncu dočakal pokoj kot tehnični direktor v švicarskem ladjarskem podjetju. Na koncu sledi še poznana, razgibana in ustvarjalna življenjska zgodba avtorja knjige, v kateri pa je podrobneje osvetlil mračno obdobje ruskega komunističnega eksperimenta, z arhipelagom Gulag vred, tem strašnim strojem za mletje ljudi, skozi katerega je šlo okrog l5 milijonov večinoma nedolžnih novodobnih sužnjev, ki so bili prisiljenji žrtvovati svoje življenje za gospodarski razvoj sovjetskega imperija. Avtorja in njegovega prijatelja je namreč povezovala tudi njuna družinska zgodba, saj sta oba poročena z Rusinjama, ki sta tudi prestajali muke z ruskimi oblastmi, da sta si lahko ustvarili svoji družini, in sta ob družinskih srečanjih pričarali na Krasu košček svoje Rusije.
Knjiga prinaša vrsto pomembnih sporočil kot npr. spoznanje, da je slovenski narod dal pomorstvu vrsto velikih mož, ki pa so se zaradi našega življenja pod tujimi državami sproti izgubljali iz zgodovinskega spomina, pa tudi, da lahko človek z globoko vero, močno voljo in vztrajnostjo uresniči velike cilje, v duhu Gregorčičeve misli, “da usode ni, usoda tvoja – to si ti”. Prek bridkega izkustva propadlega komunističnega eksperimenta pa nas knjiga hkrati opozarja, da naj ne nasedamo več obljubam utopičnih idealov, ker se to rado konča v potokih nedolžne krvi. In na koncu, kot iz vseh prejšnjih knjig, veje tudi iz te velika ljubezen do lastnega naroda in očetnjave. Radovedni galeb pa nosi naslov knjiga zato, ker je pripovedovanju navedenih zgodb, naslonjen na možnar na prijateljevem dvorišču na kraškem robu, rad prisluhnil tudi galeb, ki je potem v svojem gnezdu pod Veliko steno premleval povedano.
Milan Gregorič

Nova knjiga Bruna Volpija Lisjaka

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme