“List za listom z drevja pada”

Piše: Ambrož Kodelja

Ob stoti obletnici smrti g. Ivana Kokošarja (1923 – 2023)

Duhovnik Ivan Kokošar je umrl prav na svoj god 16. maja 1923 na Grahovem ob Bači in je tam pokopan. Prinašamo zapis Romana Pahorja, ki ga je objavil Cerkveni glasbenik v številki 7-8, to je za julij in avgust 1923. Zapis je zanimiv tudi zato, ker nam predstavi vzdušje v goriškem bogoslovju, ko so se v njem šolali bogoslovci različnih narodnosti. Takole piše:

Zopet je neizprosna smrt pograbila moža, katerega izguba pušča vrzel med kulturnimi delavci na Goriškem, moža, ki je celo svoje življenje posvetil cerkveni glasbi, soustanovitelja goriškega Cecilijinega društva, duševnega vodjo vsega gibanja za vpeljavo prave cerkvene glasbe v smislu cerkvenih predpisov, vzgojitelja mnogih cerkvenih organistov, moža, katerega zasluga je, da je iz goriških cerkva (cerkve sv. Ignacija in stolnice) izginila cerkve nevredna glasba, moža, ki je kot učitelj petja v semenišču vplival neposredno na duhovnike, da so se navzeli pravega duha cerkvene glasbe, vzor duhovnika in dobrotnika ljudstva, ki je v potrebi vedno pomagal, če mu je bilo to mogoče, čeprav je imel sam v svojih zadevah radi tega škodo. Ta mož je bil čg. Ivan Kokošar, upokojeni mestni župnik, ki je zadnjih deset let bival blizu svojega rojstnega kraja, v Grahovem, in tam opravljal dušnopastirsko službo tamkajšnjega vikariata in po parletnem resnem bolehanju nepričakovano izdihnil svojo blago dušo — ravno na svoj imendan — dne 16. maja 1923.

Pokojni Ivan Kokošar je bil rojen dne 13. aprila 1860 kot sin Martina in Marije Kokošar v Hudijužni, v duhovniji Obloke. Najprej je obiskoval šolo v domačem kraju; ko so pa spoznali njegovo nadarjenost, so ga starši, kljub revščini, dali v goriške šole. V malem semenišču je užival celih osem let vso oskrbo brezplačno. Izredne zmožnosti je imel za matematiko in fiziko, v kateri stroki so ga v poznejši dobi celo profesorji povpraševali za svet. Z glasbo se je pečal že kot gimnazijec, in sicer je prvi pouk v glasbi dobival od pokojnega Mihaela Komela, očeta še živečega skladatelja in glasbenega učitelja v Gorici. Pravil mi je sam večkrat, kako je prišlo do tega, da se je temeljito izučil v glasbi in orglanju.

Zgodba je ta-le: V semenišču so imeli slovanski bogoslovci pevski zbor, ki je gojil slovensko petje, kar pa ni bilo povšeči laškim bogoslovcem in so jim zato nasprotovali ter skušali vplivati tudi nazgoraj. Nastalo je med bogoslovci neko napeto razmerje. Izvedel je za to tudi semeniški vodja, ki je, mesto da bi pokaral bogoslovce laške narodnosti, prepovedal gojiti slovensko petje v semenišču. Takratnega bogoslovca Kokošarja je glasba preveč mikala, da bi se ji bil kar tako odrekel. Pa si domisli: Če je petje prepovedano, se bodem pa orglanja učil, to menda bo dovoljeno. Gre k semeniškemu rektorju s tozadevno prošnjo. Vodja mu to dovoli. V orglanju je hitro napredoval. Po trimesečnem učenju je že imel priliko nastopiti v semeniški kapeli kot organist. Laški bogoslovci so si v svoji nezaupnosti namigovali med sabo: “Pojdimo gledat Kokošarja, po koliko tipk bo z vsakim prstom na orglah pritiskal.” (Hoteli so mu s tem očitati, da ima za orglanje predebele prste.) Res so šli k maši, toda po maši so bili razočarani in tihi, ker je Kokošar proti njih pričakovanju dobro rešil svojo nalogo. Študiral je tudi glasbeno teorijo in se je že v 1. letniku semenišča poskušal tudi v skladanju. Nekaj njegovih glasbenih prvencev mu je takrat harmoniziral Danilo Fajgelj.

Leta 1882 in 1883 je že Cerkveni glasbenik v svojih prilogah objavil 6 prvih njegovih skladb, leta 1897 2 mašni pesmi, leta 1888 pa je Cerkveni glasbenik prinesel njegove litanije za mešani zbor in orgle. V štirih, po goriškem Cecilijinem društvu izdanih zvezkih Cerkvenih pesmi so bile objavljene pesmi, katere sta nabrala in harmonizirala Fajgelj in Kokošar, katerima se je pri 4. zvezku pridružil še Janez Laharnar, Kokošarjev učenec. Isto Cecilijino društvo je izdalo tudi zbirko Tantum ergo ac Litaniae lauretanae, kjer se nahajajo 3 lavretanske litanije, zložene po Kokošarju. V zbirki Offertoria, izdani po istem društvu, se nahaja Kokošarjev ofertorij Terra tremuit. V Lavretanskih litanijah za ljudsko petje, izdanih po Cecilijinem društvu v Gorici, in 45 Tantum ergo za moški zbor so vse skladbe, ki niso označene z imenom skladateljevim, Kokošarjeve. Izšla je tudi spevoigra Sv. Trije kralji, katera se je pod osebnim vodstvom skladatelja parkrat izvajala v Gorici ob obilni udeležbi. Med še neobjavljenimi Kokošarjevimi rokopisi pa se nahaja: veliko število latinskih gradualijev in ofertorijev za moški in mešani zbor (ter tudi nekaj harmoniziranih koralnih introitov in komunijev), Asperges, več Ecce sacerdos magnus, Te Deum, Requiem 1-glasen ter 2 Requiema še ne povsem dokončana za 3-glasni in 4-glasni zbor, več marijanskih antifon, latinskih in slovenskih, pesmi in responzoriji na cvetno nedeljo, latinske večernice za Veliko noč in razni moteti ter Tantum ergo. Skladbe s slovenskim tekstom so pa naslednje: 20 blagoslovnih pesmi, nekaj Marijinih ter res lepa skladba v čast sv. Cirilu in Metodu.

Nadalje se nahaja v rokopisu več svetnih skladb in vlog k igram ter kuplet “kava in tobak”.

Priredil je nad 700 cerkvenih pesmi za 3 gorenje glasove, katerih je nad 30 izdal leta 1921 v svoji zbirki Zdrava Marija, na isti način je priredil laško zbirko Pia Cantica za 3 gorenje glasove; za 3 ali 4 gorenje glasove je priredil nad 100 svetnih pesmi slovenskih. Celo Foersterjevo Cecilijo, Schweitzerjevo Kind Jesu Messe in Viadanino Missa sine nomine je priredil za moški zbor.

Nabral je nad 700 narodnih slovenskih pesmi in mnogo od teh tudi harmoniziral ter sestavil več venčkov narodnih pesmi za 3-glasni, za 4-glasni in 5-glasni zbor.

Uglasbil je Zabavišče slov. otrokom in Zapojmo – pesmi za šolo. Spisal je pevsko šolo Okrajšan trud, ki se nahaja še v rokopisu, po učni metodi, katere se je sam posluževal z izvrstnim uspehom pri šolski mladini.

Poleg bogate zbirke raznih muzikalij je imel zbirko vseh v tisku izišlih slovenskih narodnih pesmi z natančno urejenimi kazali. Redkost je njegova zbirka starejših skladateljev in izdajateljev svetnih in cerkvenih pesmi, kot n. pr. Trubarja, Repeša, Redeskinija, Dolinarja, Potočnika, Riharja itd., ter razni okoli 100 let stari in tudi starejši manuskripti iz Cerkna, Podmelca, Loke in od drugod. Tudi k temu je imel natančno urejena kazala. Mnogo sem naštel, pa gotovo še ne vsega.

Pok. čg. Kokošar je bil po dovršenih bogoslovnih naukih v duhovnika posvečen 19. septembra leta 1883 in je kot kaplan nastopil službo v Cerknem, kjer je tudi takoj ustanovil cerkveni pevski zbor in izvajal skladbe v strogo cerkvenem duhu.

Bil je tudi soustanovitelj goriškega Cecilijinega društva s pokojnim Harmelom, Fajgljem, Blazijem Grčo in sedanjim goriškim nadškofom Sedejem. Za cecilijanska načela se je boril vedno v prvih vrstah z besedo, vzgledom in tudi s peresom; mnogo polemičnih in drugih člankov o cerkveni in tudi svetni glasbi je pošiljal raznim slovenskim listom: Narodu, Slovencu, Soči, Cerkvenemu glasbeniku in drugim. Pri vsem tem je še dobil časa, da je pisal članke verskoapologetične in glasbene vsebine Rimskemu katoliku. lstotako je deloval kot župnik v Šebreljah in mestni župnik pri sv. Ignaciju v Gorici, kjer je ustanovil in vzdrževal moški cerkveni zbor, o katerem je vedno s ponosom govoril prav do zadnjega časa. Čeprav že telesno izmučen, je tudi na Grahovem skoro do zadnjega (dokler so mu moči dopuščale) osebno poučeval cerkveno in narodno petje. Glasba je bila tudi najljubši predmet njegovim razgovorom, včasih po več ur nepretrgoma. Bil pa je izveden v vseh rečeh, nekak “živ leksikon” – da je znal voditi razgovor o katerikoli stroki. Svojim župljanom je pogosto nudil tudi zdravniško pomoč, posebno v hribih, tako z uspehom, da so večkrat zdravniki sami bili presenečeni. Bolelo ga je, da se moderna cerkvena glasba tako malo ozira na cerkvene predpise in se vedno bolj oddaljuje od svojih idealov: korala in klasične cerkvene glasbe. V pogovorih je pogosto tožil o tem, ker je bil prepričanja, da je podlaga cerkveni glasbi koral in klasična glasba; tudi je pisal o tem več člankov, ki jih žal ni dovršil. Glasbi je služil celo življenje. “Mi pa pomnik postavimo mu tak, da slednji skuša biti mu enak!”

G. Ivan Kokošar je bil dolgoletni župnik pri sv. Ignaciju na Travniku v Gorici. Prav zato je prav, da se ga spomnimo, saj je ta cerkev pomembna tudi za nas Slovence, še zlasti za tiste, ki bivajo v Gorici in okolici.

Prva slika je narejena iz peska, delo Stanke Golob iz Grahovega ob Bači.

Druga slika: Hudajužna pred potresom 1976. Obnovljena kapela pred potresom, hiša krojača levo in zgoraj levo Obidova domačija. G. Kokošar je bil rojen v hiši desno (X). V njej je do smrti stanovala Obidova teta Julka.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme