Lincoln oz. sredstvo je sporočilo

Ta citat kanadskega komunikologa Marshalla McLuhana, ki sem ga pred kratkim uporabil v uvodniku v Novem glasu, mi je spet prišel na misel: “Sredstvo je sporočilo” (“The medium is the message”), ob ogledu zadnje stvaritve vélikega Stevena Spielberga, filma Lincoln. Tako težko je človeku, okuženemu z zgodovino (na Teološki fakulteti sem tudi diplomiral iz cerkvene zgodovine), spremljati delo, kjer so zgodovinska dejstva popačena. Naj povem takoj, da to ni danes nič čudnega, nič neobičajnega – to je stalnica. Naša družba je, kot je papež Benedikt pravilno ugotovil že na začetku pontifikata, globoko okužena z relativizmom. Da pa ne bom pristranski, navedem še nekatoliškega misleca Zygmunta Baumana, ki govori o “tekoči družbi”, torej družbi, kjer ni nič trdnega. Ker je torej resnica postala nekaj relativnega, so relativna postala tudi zgodovinska dejstva in držijo, kolikor pač držijo, pa če so dokazi še tako trdni. Tako bo marsikdo verjel tistemu, kar bo videl v filmu. Ta je še kako pristranski, a bo, ker ima filmska industrija ogromno propagandno in propagandistično moč, rekel, da je najbrž res tisto, kar je videl v filmu. Zakaj bi preverjal dejstva, ko pa nam jih tako lepo predstavi režiser, pa še zamudno in zahtevno delo bi to bilo. Poleg tega, kaj pomeni danes “preveriti dejstva”? Navadno ta besedna zveza označuje preverbo na vsemogočni Wikipediji, potem ko smo tisto, kar iščemo, najprej “poguglali”. Gotovo, za neki prvi vpogled v zadeve je to več kot dobrodošlo, a je bistveno premalo za nekoliko bolj resne podatke, predvsem pa obstaja nevarnost, da pride do nekih stereotipov, sploh, kadar govorimo o velikih osebnostih, in sploh, če govorimo o ameriških junakih, in še bolj, če nam o njih govorijo Američani sami. Pri Lincolnu je najpogostejši stereotip tisti, da je bil “osvoboditelj” črnih sužnjev, zaradi katerih naj ne bi preveč pomišljal ob tem, da je sprožil bratomorno vojno. Resnici na ljubo pa moramo povedati, da to sploh ne drži, saj dobri stari Abraham “črncev” sploh ni mogel prenašati. Dejstva nam, nasprotno, kažejo, da je bil pravi, pravcati rasist. Še preden je bil izvoljen za ameriškega predsednika, je 21. avgusta 1858 takole javno govoril v Ottawi v Illinoisu: “Nikakor si ne prizadevam, da bi uvedel socialno in politično enakost med belo in črno raso. Med obema je takšna fizična razlika, ki bi najbrž, po mojem prepričanju, vselej preprečevala, da bi sobivali v okoliščinah popolne enakosti, in, do mere, ko postane nujno, da je med obema razlika; sem za to, da ima rasa, kateri pripadam, vlogo superiornosti. Nikdar nisem trdil nasprotno”.
Ameriške “civilne” vojne niso sprožili, kakor je splošno prepričanje, da bi osvobodili črne sužnje, temveč so bili v ozadju, kot se to praktično vedno zgodi, določeni politični in ekonomski interesi. Politični, ker je bilo vprašanje, če se ohrani začetni ustroj federalne ustave (kjer sta bili še vedno svoboda izražanja in vladanja), ali pa se sproži oborožen upor, podoben tistemu v Franciji, da se ustavna ureditev menja. Ekonomski interes v ozadju tega je seveda bil v tem, da bi pod svoj nadzor Severnjaki dobili bogate in cvetoče južne zvezne države. Osvoboditev sužnjev je bila zgolj maska in pretveza.
Vprašanje, če bi film sploh lahko prikazal drugačno sliko utemeljitelja sedanje ureditve ZDA, je v bistvu retorično. Kako bi lahko film o enem od prvih in najbolj znanih predsednikov ZDA prikazal hibe tega lika, sploh pa njegovo rasistično stran, ko pa v Beli hiši dandanašnji sedi prav afriško-ameriški predsednik. Seveda tega ne more in ne sme prikazati.
In vendar vidimo, če nadaljujemo pregled govorov in zapisov A. Lincolna, kako le-ta še zdaleč ni imel v mislih, da bi odpravil suženjstvo, temveč je želel črnce deportirati iz ZDA. V nekem intervjuju je namreč povedal, kako bi jih rad poslal nazaj v Afriko, v t. i. Državo osvobojenih sužnjev oz. Liberijo. Pa ne samo to. Ko je enkrat postal predsednik, je podpisal sporazum z nekim Bernardom Knockom, da bi na Haitiju ustanovil kolonijo za “deportirance”, a se zadeva ni izšla. V interesu je namreč imel, da bi se kar najbolje gospodarilo z ozemlji, odvzetimi južnjakom, da bi le-ta: “Bila dom svobodnih belcev”. V govoru ob ustoličenju za predsednika pa je Lincoln dejal, da nima nikakršnega namena: “Vplivati na institucijo suženjstva v zveznih državah, kjer le-ta obstaja”.
Seveda vemo, kdo velja v tej zgodbi za grešnega kozla, kar tudi film predstavi – južnjaki. Dejstva govorijo drugače. V bistvu ameriški domorodci in črni sužnji sploh niso živeli tako slabo v južnih zveznih državah. Zadeva celo drži tako zelo, da so se proti severnim “osvoboditeljem” borili ne le beli vojaki, ampak so obstajale tudi drugačne vojaške enote. Bilo je nekaj bataljonov samih Judov, ki so seveda imeli s seboj tudi svojega rabina. Potem so tu bile enote latinskih Američanov, ki so predstavljali večinsko prebivalstvo v Teksasu, Kaliforniji in Floridi, nekdanjih španskih kolonijah. Obstajal je celo regiment domorodcev plemena Cherokee na konjih, da ne govorimo o več vojaških enotah, ki so jih sestavljali izključno črnski prostovoljci.
Žal Evropejci, vede ali nevede, preveč na lahko nasedamo tem ameriškim potvorbam. Ne znamo pogledati globlje, ampak ostanemo na svetlikajočem se ovitku. Pri tem filmu sta to draga produkcija, ki pomeni tudi odlično reprodukcijo okoliščin, in seveda odlična igralska zasedba, kjer je v ospredju zlasti Danel Day-Lewis, ki upodablja Lincolna. Treba je ohranjati ustvarjene mite (v katoliški Cerkvi je to recimo lik bl. Janeza XXIII., ki je “Dobri papež”, op. a.) in ostati v politični korektnosti. Komur to uspe, ga čaka nagrada – za film je to seveda Oscar, ki že sveti na obzorju filma “Lincoln”.
Andrej Vončina

Ob stran zadnji Spielbergovi stvaritvi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme