Leto dni strašne vojne

Vztrajno si moramo prizadevati za mir!

Strašna vojna v Ukrajini, ki se je začela pred letom dni in ji ni videti konca, je doslej zahtevala več deset tisoč življenj, nekateri podatki govorijo, da je že več kot tristo tisoč žrtev na obeh straneh. Več kot deset milijonov ljudi je razseljenih, na tisoče je vojnih sirot, prav tako gre že v desettisoče številka vojnih invalidov, da niti ne govorimo o drugih strašnih pohabah, ki jih vsaka vojna prinaša. Koliko gorja prinese vsaka vojna, bi morali vedeti tudi mi, ki je nismo doživeli na lastni koži, a smo dediči težke zgodovine druge svetovne vojne in nosimo tudi mi posledice v vsakdanjem življenju.

Tej strašni vojni pred našimi vrati ni videti konca in je zato imel prav papež Frančišek, ko je pred dnevi ponovno dejal, da je to “absurdna vojna”. Sam si je z vatikansko diplomacijo od prvega dne tega pogubnega spopada prizadeval, da bi takoj prišlo do premirja in pogajanj, že prvi dan, lanskega 24. februarja, je zahteval in prosil, dobesedno rotil, naj se ruski napad na Ukrajino ustavi, naj se začne premirje in naj se začno takoj mirovni pogovori. Dobro vemo, da ne njemu in niti drugim ni uspelo doseči premirja in vsak dan smo tako priče vojnim grozotam in tudi medijskemu bombardiranju o spopadih, vedno novih žrtvah in predvsem o vedno novih pošiljkah orožja. Pošteno priznajmo, da se ne znajdemo več med temi novicami in strašnimi grozotami, ker je poleg verodostojnega poročanja tudi veliko vojaške propagande, skrbno prirejenih novic, zavajanja. Edino žrtve so resnične, na obeh straneh. Če hočemo videti vojno, jo lahko sami vidimo, njene posledice so očitne, tudi pri nas je veliko ukrajinskih in tudi ruskih beguncev.

Najslabše je, da smo se, tu, kjer živimo in delamo ter nemočni spremljamo to strašno vojno, nekako “navadili” nanjo. Postali smo otopeli, zadnje raziskave javnega mnenja pri nas govorijo o tem, da smo “vojne vsi naveličani”, kot govorijo tudi o tem, da vse manj ljudi pri nas verjame, da vedno nove pošljke orožja pomenijo pravo smer na poti do prekinitve vojnih spopadov in trajnega miru, ki bi bil še kako potreben, da bi se obnova do tal porušenih ukrajinskih vasi in mest začela.

Pred dnevi je predsednik italijanske škofovske konference kardinal Matteo Zuppi imel pogovor, v katerem se je sam seveda zavzel za takojšnjo prekinitev vojne, vseh sovražnosti in za takojšnja mirovna pogajanja, a je tudi pomenljivo dejal, da pri tem ne gre za enačenje v vojni bojujočih se strani, saj je Rusija napadla Ukrajino, ampak bi morala biti mirovna pogajanja “iskanje pravične rešitve”. Tudi on je zatrdil to, kar papež Frančišek nenehno ponavlja, da je vojna namreč vedno vojna in ni nikakršna rešitev, saj prinaša samo zlo in zlo vedno rojeva samo zlo.

Pa vendar se sprašujemo, mi, navadni smrtniki, ki nimamo dejansko nobene besede in o tem ne moremo odločati, zakaj smo se tudi mi “navadili na to vojno”, zakaj smo tudi sami “naveličani”. Že res, da to morda izhaja iz golega egoizma udobja, v katerem živimo, in smo zato tudi jezni, ker nam je vojna posredno prinesla draginjo, visoko inflacijo, ki nas vse dela bolj revne, a ne gre samo za to. Zavedamo se, da je to evropska vojna, ki bo imela velikanske posledice za našo, evropsko prihodnost. Priča smo novim mednarodnim odnosom in zavezništvom na svetovni ravni, ki bodo še kako vplivali na našo skupno prihodnost, istočasno se zavedamo, da ta vojna spreminja družbo, vse nas, že sam pogled na višanje cen za življenje bistvenih dobrin nam govori, da ta vojna služi določenim vplivnim mednarodnim korporacijam, da spreminjajo družbo, nas nekatere pehajo v vedno večjo revščino in drugim dajejo neizmerna bogastva.

Tudi zato ta vojna v Ukrajini ni “vojna drugih”, ampak zadeva vse nas, je tudi naša vojna. In moramo zato tudi kot posamezniki narediti vse, da se ne “navadimo na vojno”, da ne postanemo “naveličani vojne”, ampak si moramo prizadevati, da smo vsak dan proti vojni, da dejavno pomagamo, kjerkoli moremo, predvsem pa, da ohranimo dostojanstvo človeka, ki ve, da nobena vojna ni nikakršna rešitev, ampak vedno samo zlo, ki prinaša zlo.

To je seveda težko, še posebno te dni, ko se tako Ukrajina kot Rusija pripravljata na nove, obsežnejše spopade in Rusija ponovno grozi z uporabo jedrskega orožja. Pa vendar moramo vztrajati pri zavzemanju za mir, saj ne sme iti za “prazno mirovništvo za vsako ceno”, ampak za težko, strpno in vztrajno zavzemanje za dosego vojnega premirja. Nadškof Gallagher, ki je v Vatikanu tajnik za odnose z državami, je te dni dejal: “Vojna v Ukrajini je strašna, Cerkev sanje o miru ohranja žive!” Dodal je še: “Skupaj z bližino ukrajinskemu ljudstvu je cilj ustvariti možnost za pogajanja, ki vodijo k miru”.

Prizadevajmo si torej, da ne bi pozabili na grozovitosti in krutosti te vojne, zavzemajmo se za mir, pošteno priznajmo, da nas boli dejstvo, da so in smo v vojni kristjani, da nas boli tudi dejstvo, da se vojskujeta dva slovanska naroda in se zato ne smemo “navaditi na vojno in biti naveličani!”

Predvsem pa sledimo mirovnim naporom svetega očeta, ki nas dan za dnem opozarja na vojno in na to, da moramo kristjani moliti za vse v vojno vpletene, ne samo za žrtve, ampak tudi za zločince, da bi se spreobrnili.