Lepota glasbe odpira srca za izkušnjo Boga

POGOVOR / G. Mirko Butkovič

Gospod Mirko Butkovič je akademski organist, vodja škofijske orglarske šole, predsednik Primorskega orgelskega društva, predvsem pa duhovnik in glasbenik, ki je odigral pomembno nalogo, da ima koprska stolnica od novembra 2021 veličastne orgle, instrument, kakršnega ne najdemo daleč naokoli. Zahvaljujemo se mu, da nas je v župnišču v Zdavščinah prijazno sprejel, in za vse, kar je povedal za naše bralce.

Začnimo od začetka: od kod ljubezen do glasbe?

Že ko sem bil otrok, smo doma radi peli, imeli smo tudi klavir. Še posebej je mene in brata z nalezljivim veseljem navdušila za glasbo “nona Zdenka”, babica po očetovi strani. Po rodu je bila iz Mavhinj, kot mladenka je pela v zboru, ki ga je zasnoval Mirko Filej. Mene in brata je učila slovenske narodne pesmi, pa tudi ruske, ki se jih je naučila, ko je bila med drugo vojno internirana v Ladshutu na Bavarskem. Povedala nama je, da sta bili pesem in glasba internirancem edina vez z domovino in oddaljenimi svojci. Vse to nama je pripovedovala z radostjo ter brezmejno ljubeznijo do življenja in glasbe. Že kot otroku so mi starši kupili enostavno klaviaturo, z njo sem rastel. Pri domačem petju sem se učil spremljati pesmi, zlasti rodoljubne, ki so bile babici posebno drage, pa tudi narodne. Glasba mi je vedno bila v veliko veselje.

Kakšna je vaša glasbena formacija? In kako ste se srečali z orglami?

Igranja na klavir sem se resneje začel učiti pri desetih letih, nato v srednji šoli v Štarancanu. Orgle sem začel igrati pri štirinajstih letih v sosednji župniji sv. Jožefa v Tržiču, kjer je župnik organiziral orgelske tečaje. Učil nas je prof. Lino Falilone z videmskega konservatorija Tomadini; tam se je učilo kar nekaj organistov iz naše škofije. Takoj sem začel spremljati bogoslužja v župniji, a žal na starem elektrofonu. Ob nedeljah zvečer sem redno igral orgelske skladbe pri bogoslužju v cerkvi sv. Jožefa, to so bile neke vrste koncertne maše. Igral sem tudi v župniji sv. Nikolaja. Ko smo z družino zahajali k nedeljski maši v sosednje cerkve, me je njihov zvok očaral. V Ronkah je tedaj pogosto nastopal mojster Hubert Bergant: zdelo se mi je skoraj nemogoče, kako zmore en sam instrument, na katerega igra en človek, ustvarjati tako mogočne in ubrane zvoke. Vse to je klicalo k Bogu. V neizbrisnem spominu mi je ostal zven veličastnih orgel v stolnici v Salzburgu, kamor smo šli na dopust z domačimi. Mislim, da je moj duhovniški poklic neločljivo povezan s temi izkustvi iz ranega otroštva.

Po opravljenem liceju sem se vpisal v semenišče in istočasno na konservatorij v Vidmu, kjer sem opravil osmi letnik. Do diplome sem prišel leta 2007 na akademiji v Ljubljani s prof. Renato Bauer. Nato sem diplomiral iz teologije; kar se tiče glasbe, sem se udeležil še marsikaterega mojstrskega tečaja.

Radi prirejate orgelske koncerte in skrbite za povezovanje med organisti.

Zdi se mi pomembno, da se glasbeniki povezujemo, da spoznamo tudi to, kar se dogaja daleč od nas. V naši škofiji so bile orgle dalj časa nekaj postranskega. V tujini je drugače. V Sloveniji je zanimanje za orgle močno zraslo, od kar so od leta 1989 dalje odprli nekaj orglarskih delavnic, prvo v Mariboru. V Kopru je zdaj velikansko zanimanje za nove orgle, ki so res posebne. Že sedaj – kljub pandemiji – prihaja veliko organistov; prepričan sem, da v prihodnosti lahko pričakujemo še veliko več.

Primorsko orgelsko društvo, ki ga vodite, skrbi za tečaje, obnovitve in izgradnjo novih instrumentov. Ima pa tudi posebno vizijo.

Primorsko orgelsko društvo je nastalo leta 2016. Zavedamo se, da se prebuja svet orgel, ki je najbolj tipičen instrument Evrope, njene zgodovine in vrednot. Sploh pa evropski človek hrepeni po novih kulturnih, glasbenih in duhovnih navdihih. Orgle so se rodile s Cerkvijo, pravzaprav pa so obstajale že pred Kristusom. Take, kot jih poznamo danes, so nastale za liturgijo. Naše društvo želi ovrednotiti zgodovinske instrumente in skrbeti za njihovo vzdrževanje, prireja festivale in tečaje, sploh pa želi razvijati orgelsko in glasbeno kulturo na Primorskem ter spodbujati sodelovanje med narodi in kulturami na ozemlju nekdanjega avstrijskega Primorja. Da bi vzbudili zanimanje za tako velike načrte, med drugim organiziramo Kaiser Karl Festival, mednarodno prireditev, posvečeno bl. cesarju Karlu I. za mir med narodu, na katerem nastopajo pomembni umetniki iz Italije, Slovenije in Avstrije.

Od kod posebna pobožnost do bl. cesarja Karla Avstrijskega?

Osebno me je vedno zanimala domača zgodovina. Bl. cesar Karel je lik, ki nas povezuje s sosedi v Srednji Evropi. Mnogi ga niti ne poznajo, je pa zaradi zgleda svetosti – tudi kot človek, ki si je veliko prizadeval za konec vojne in mirno sožitje -, izredno pomemben. Zato smo mu posvetili festival za mir med narodi. Prepričani smo, da bo ta projekt lahko prispeval h kulturni in verski prenovi našega ozemlja, še predvsem za nove rodove, ki potrebujejo nove in močne vrednote.

Kaj pa bi povedali o Škofijski orgelski šoli?

Orgelski tečaji v škofiji so se začeli že pred ustanovitvijo društva. Nekaj tečajev sem vodil že prej, v Mirnu in drugod. Že prejšnji nadškof, msgr. Dino De Antoni, me je prosil, da bi prevzel to nalogo; sedanji nadškof je to še potrdil.

Ste torej nekak škofijski referent za to področje?

Uradno ne, de facto pa ja. Je pač bila ta potreba. Pomaga mi Roberto Squillaci, organist iz Krmina, s katerim sem ustanovil omenjeno društvo in ki trenutno študira v Švici. Tečaji potekajo v Zdravščinah, včasih smo imeli lekcije tudi na Jazbinah. Imamo letne, pa tudi poletne tečaje; poleti ima marsikdo več časa in si želi poglobiti znanje orgel. Poleti prihajajo udeleženci zlasti iz Slovenije. Posebno ponosen sem na učenko, ki je študirala klavir, je pa želela študirati orgle; pri meni je bila dve leti – redno je prihajala iz Tolmina -, sedaj uspešno nadaljuje študij na akademiji s prof. Renato Bauer.

V Zdravščinah imate

dobre orgle?

Tu imamo manjše študijske, elektronske orgle, v cerkvi pa počasi gradimo večji instrument; igralniki imajo samo dva registra, manuali so trije. Počasi se bodo povečale, ko bomo nabrali več sredstev. Gre namreč za velik zalogaj.

Ste poučevali tudi na šoli Emil Komel?

S to šolo sem v preteklosti precej sodeloval, še s prof. Silvanom Kerševanom, predvsem za koncerte. Ni pa šlo za reden pouk. Pred leti je tu pustil sled Hubert Bergant, ki je tudi veliko koncertiral.

Je na Goriškem, v naših krogih, še kdo drug, ki je diplomiral iz orgel?

V slovenskih župnijah ni nikogar; nekaj jih je v italijanskih. Pred leti je marsikdo študiral v Tržiču, kasneje se je to končalo. Tudi zato pri nas več časa ni bilo posebnega zanimanja; in prav zato zdaj skušamo to zanimanje obuditi.

Preidimo k novim orglam v Kopru: to so največje v Sloveniji, imajo štiri manuale, 68 registrov, 5520 piščali, visoke so malo manj kot 10 metrov, široke skoraj 9, globoke 5, težke 16 ton. Z eno besedo – veličastne! Leta 1988 sta jih izdelali nemški delavnici Kleuker in Steinmeyer po načrtih francoskega skladatelja in organista Jeana Guillouja, ki si je za izvedbo projekta v Kopru tudi osebno prizadeval. Dne 6. novembra lani je bila – štiri leta po razpisu in po treh letih dela – blagoslovitev, dan kasneje pa slavnostni inavguracijski koncert. Sanje so se uresničile …

Orgle iz dvorane Tonhalle v Zürichu so bile zelo znane, veljale so za ene najboljših v Evropi, na njih so nastopili največji organisti, ki so tudi posneli veliko plošč; zato se mi je sprva zdelo skoraj nemogoče, da bi jih mi pridobili. O razpisu za te orgle sem izvedel sredi leta 2017 z orglarjem Francescom Zaninom. Takoj sem pomislil na koprsko stolnico. Z njim sva si jih v Zürichu – tik pred demontažo – podrobno ogledala: zdele so se mi očarljive in mogočne! Sledile so dolge razprave z župnikom Primožem Krečičem in zborovodjo Miranom Bordonom. Tako je nastala skupina, ki je odlično zastavila projekt. V Kopru smo našli primerne osebe, ki so pripravile prijavo na razpis. Orgle so bile izjemna priložnost, dobili smo jih skoraj zastonj. So zelo sodobne, omogočajo interpretacijo celotne orgelske literature, zvočno so zelo bleščeče, obenem pa dramatične. Dragocene so že zaradi kakovosti izdelave in intonacije. Prepričan sem, da bodo dale polet glasbenikom in ustvarjalcem ter prinesle nove elemente identiteti stolnice. To je velika pridobitev za vso Slovenijo.

Kakšno vlogo je pri vsem tem imel stolni župnik Krečič?

Krečič je bil moj spiritual v semenišču. Že takrat sva veliko sanjala o orglah za Koper, kjer je dolga leta bil kaplan. Ko se je tja vrnil kot župnik, sva še naprej tuhtala o novih orglah. Pa se je pojavila ta priložnost. Zanin je med prvimi izvedel za švicarske orgle, časa je bilo malo, menda se je prijavilo manj kot deset cerkva, ena tudi iz Verone. V Italiji gre to težje, saj spomeniško varstvo zavira in je težko priti do dovoljenj. Zelo smo se čudili, ko smo ugotovili, da so bile te orgle s svojimi razsežnostmi v bistvu narejene po meri za koprsko stolnico. Bali smo se, da bodo premočne za koprsko cerkev, pa so – skoraj čudežno – perfektne, saj zvenijo čudovito lepo. Krečič se je v prvem trenutku ustrašil tako velikega projekta, in vendar mi je zaupal; ko bi tega ne storil, bi orgel ne imeli. Tudi zborovodja in drugi so prepričano pristopili k projektu. Podprl nas je tudi škof Jurij Bizjak, to je bilo odločilno. Katerekoli nove orgle za Koper bi stale veliko več in bi gotovo bile manjše.

Menda ste vnesli nekaj majhnih sprememb, tako da so sedaj še boljše.

Tehnično smo nekaj izpopolnili, tudi elektronski del, ki je bil malo zastaran. Akustika v Kopru je gotovo boljša, saj je bila v švicarski dvorani bolj suha.

So kakšne primerljive orgle kje v naši deželi?

V naši deželi sploh ne, tako veličastne menda niti v Venetu.

Ste titularni organist v Kopru. Kaj to pomeni?

Titularni organist mora skrbeti za valorizacijo instrumenta pri bogoslužju, koncertih in festivalih. Skrbi za druge organiste, da so dovolj pripravljeni, da imajo gradivo. V Kopru igram pri jutranji nedeljski maši vsaj enkrat mesečno, pa za praznike. Že prej sem za večja slavja pomagal, ker so v stolnici ostali brez organista.

Take orgle omogočajo tudi recitale, tekmovanja, mojstrske tečaje in druge oblike izobraževanja. Ste že kaj načrtovali?

Ob koncu poletja bo v Kopru orgelski festival, nato zborovski; pomembna je namreč tudi zborovska glasba z orglami. Imeli smo koncerte ob inavguracijskem festivalu, pa tudi tekmovanje mladih slovenskih skladateljev, ki so napisali dela za te orgle in zbor. Organizirali bomo še druge duhovne koncerte, glasbo, povezano z molitvijo itd. Orgle so ne nazadnje pomembne tudi za župnijo: zbor se je okrepil, kljub pandemiji je na koru vsako nedeljo okrog 40 pevcev. To je zgled in spodbuda tudi za druge. Upam, da se bodo za instrument navdušili tudi mladi, da se bodo formirali novi organisti.

Namestitev orgel je podprla donatorska akcija…

Ljudje so bili kar velikodušni, prispevala so tudi nekatera podjetja, predvsem pa je pomagala Občina Koper. Kdor želi, lahko za te orgle daruje prek spletnega portala orglekoper.si.

Na Goriškem so lepa pridobitev – sicer dosti manjše – orgle na Jazbinah, ki so bile blagoslovljene oktobra 2017.

Ko so se tam odločili za nove orgle, sem rad sodeloval. Izbrali smo najboljši instrument, ki smo ga lahko našli z razpoložljivimi sredstvi. Vprašali smo več delavnic, izbrali smo Zanina iz Codroipa. Orgle imajo zelo lep zvok, so zelo dobre tudi za izobraževanje. Imajo prednost, da so v celoti mehanske, zaradi česar se zelo težko pokvarijo. Prepričan sem, da se bodo z minimalnim vzdrževanjem ohranile več stoletij.

Duhovnost in glasba, kaj imata skupnega ta dva temelja vašega življenja?

Pri srcu mi je predvsem cerkvena glasba. Orgelska literatura je skoraj stoodstotno cerkvena, zato je tesno povezana z bogoslužjem. Pomembno je dobro usklajevati glasbo, besedila, molitev in tudi tišino. Zato mi je lepo, ko na orgle spremljam bogoslužje ali ko mašujem pri obredu, ko je glasbena spremljava na dobri ravni. Taka liturgija je lahko globoko doživeta. Sploh pa je lepota cerkvene glasbe ključ, ki lahko odpre srca mnogih, tudi bolj oddaljenih, za izkušnjo Boga.