Lep je božji svet, krasen je pogled. Vse je krog in krog, delo božjih rok!

Piše: Karel Bolčina

Ob 20-letnici smrti msgr. dr. Franca Močnika

Spoštovani “monšinjor”!

Po vsej goriški nadškofiji, v njenem sedanjem in nekdanjem obsegu, so še vedno vidna in učinkovita znamenja dela vaših rok. V Idriji so že pokojni vsi, ki so se rodili leta 1907, kakor vi, in vendar je še vedno živ spomin na Vas, ki ste se ogrnili z mamino ruto, da bi prevarali hišno kozo in jo pomolzli, kakor vam je naročila mama. Njo in očeta ste redno obiskovali na idrijskem pokopališču, ko ste s svojim fičotom pogumno in vztrajno vozili proti Colu, čez črnovrški in godoviški preval, da bi se spustili v rodno Idrijo. Radi ste odšli v goste k sestri Pavli, v skromno stanovanje pod cerkvico sv. Antona, z veseljem ste sprejeli vabilo, da bi vodili cerkveno slovesnost ali se je udeležili, čeprav ne v cerkvi sv. Barbare, a v novi, posvečeni sv. Jožefu delavcu.

Sami ste velikokrat trdili, da človek obrača, Bog pa obrne. Tudi z vami je Bog naredil prav to: zanimanje za matematiko in fiziko, ki ste ju uspešno doštudirali na bolonjski univerzi, ste kmalu po doktoratu zamenjali s hojo za Kristusom. Duhovnik Štefan Cigoj Vas je nepričakovano vprašal, ali ni morda duhovniška pot prav Vaše poslanstvo. Vprašanje vas je nekoliko zbegalo, a Vam odkrilo Božji načrt za Vas. Leta 1934, 17. marca, je nadškof položil roke na Vašo glavo in Vas posvetil.

Prvo znamenje duhovniške službe je za vedno odtisnjeno v Črnem Vrhu, čeprav je bil čas tamkajšnjega bivanja kratek. Čakala Vas je Goriška in Vrtojba je postala vaša druga postojanka. Od tedaj sta postala prav Gorica in njen okoliš Vaš novi in dokončni dom.

Brca čez mejo na solkanskem mejnem prehodu je bila strašen udarec Vašemu dostojanstvu in poslanstvu, a za nas, Goričane, pravi blagoslov. Srečanje s papežem Pijem XII. je samo še opogumilo vašo duhovniško zavest in potem, ko niste več mogli na ozemlje goriške apostolske administrature, ste svoje duhovniško navdušenje delili z nami, v goriškem mestu.

Ne vem, kako bi se počutili danes, ko bi vstopili v razred. Matematika in fizika sta živa znanost in potrebujeta živ odnos, da bi ju učitelj predal učencem. Danes bi vstopili v razred in gledali prazne klopi, buljili v puste stene in iskali na računalniku (ki ga niste nikoli ne posedovali ne uporabljali) virtualne podobe svojih učencev.

Tudi si težko predstavljam, kako bi danes “krotili” našo “mularijo”. Vi ste bili sposobni, v stari, veliki alojzijeviški stavbi v don Boskovi ulici, voditi, vzgajati in učiti stotine fantov iz naših družin in jih pripraviti za življenjske odgovornosti. A le nekaj sto metrov od Alojzijevišča stoji še danes ljubezen Vašega duhovniškega življenja: cerkev sv. Ivana. V njej ste postali leta 1972 prvi duhovni voditelj novo ustanovljene duhovnije sv. Ivana in se razdajali kot pravi arški župnik. Da ste bili podobni sv. Janezu Vianeju, potrjuje tudi vaše skromno stanovanje, v katerem ste živeli zelo preprosto in le z najnujnejšim. Veselili ste se mnogih otrok, ki ste jih pripravili na zakramente, mnogih parov, ki ste jih blagoslovili na poročni dan, ter žalovali s svojci, ko ste molili, ob pogrebih, za rajne. Če je danes sv. Ivan to in tak, kakršen je, je Vaša zasluga.

Nekoliko ste bili v zadregi, da ne rečem užaloščeni, ko Vas je msgr. Ristič imenoval za člana stolnega kapitlja, ker ste morali zaradi novega poslanstva odložiti breme vodstva duhovnije. Da, a le uradno! Vse do visoke starosti ste bili pljuča skupnosti, ki se še vedno zbira v Ascolijevi ulici. Biti kanonik za Vas ni bila čast, ampak spodbuda. Vsak dan ste se udeleževali molitve v koru in si prizadevali, da bi bil naš jezik enakovredno prisoten tudi v stolnici. In uspelo Vam je.

Vendar, in to je očitno dejstvo, je bila Vaša molitev posebno usmerjena v prošnjo za nove duhovne poklice. V času Vašega pastirovanja je duhovnija doživela kar nekaj vstopov v bogoslovje in kar nekaj redovniških zaobljub. Trdim, da ni slučaj: po Vaši smrti, ko je tu, na zemlji, prenehala Vaša molitev, je prenehal tudi vstop v bogoslovje ali v redovno življenje. Je to opozorilo za nas, da Vas ne znamo posnemati v goreči molitvi?

Mladi, ki so bili vaša največja skrb, se danes nadvse navdušeno odpravljajo v hribe, v Žabnice. Upam, da vedo, kaj je koča sv. Jožefa! Od Ringerjeve družine ste le nekaj let po drugi svetovni vojni odkupili majhno zemljišče in postavili borno, preprosto kočo: brez vode, brez ogrevanja …, a naša doživetja v njej so bila bogatejša od kupov zlata. Ko bi si danes, s telesnimi očmi, ogledovali prenovljene prostore, bi jih skoraj ne prepoznali. “Luksus”, ki si ga niste nikoli predstavljali ne iskali. A “luksus” je, ker ste vi zasadili prvo lopato!

Veliko znamenj in darov ste pustili za seboj, nam v veliko pomoč in korist. Zame, osebno, je najlepše darilo to, da sem vas spremljal v zadnjih nočeh Vašega popotovanja na tej strani stvarstva in da ste zatisnili oči za ta svet 4. novembra 2000, na god sv. Karla, na moj godovni dan.

Molite za nas, “monšinjor”, kakor ste to delali iskreno, verno, zaupljivo in goreče na zemlji.

Preberi tudi

Postna akcija 40 dni brez alkohola

Kristjani in družba

Skupaj glejmo naprej!

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme