Suzin svet

Ledeni možje

Ledeni možje

Piše Suzi Pertot / Spomini na otroške in najstniške pomladi

Spomin iz otroštva, ki mi vsako leto skali sanje o pomladi. Ledeni možje, Tržačani jih imenujemo “santi de jatzo”, so bili pri nas doma čisto navadna tema majskih pogovorov. Menda smo v tistih časih, ko sem bila še otrok, bolj verjeli v ljudsko modrost, kot verjamemo danes. Morda pa so bili tedaj ledeni možje še bolj hudi, kot so dandanes.
Že kot otrok sem ljubila poletje. Prijatelj Jurij pravi, da menda ne pozna nikogar, ki bi imel tako rad vročino in sonce, kot ju imam rada jaz. Kot deklica sem težko pričakovala, da bo zime konec. Res težko. Živeli smo v majhnem stanovanju v petem nadstropju, ogrevanja skoraj nismo imeli, pa tudi okna in polkna niso najbolje tesnila. Že kot otrok sem okusila vse preveč mraza in sem komaj čakala, da bom opazovala mamo, kako spravlja v omaro plašče in volnene jope ter iz nje jemlje majice brez rokavov in sandale. Takrat je bil zame vedno praznik. Še sama sem poskrbela za plastično lutko, ki sem jo vsak dan skrbno preoblačila, spravila v kartonasto škatlo zimske oblekice, ki jih je zanjo zašila mama, ter jo oblekla v lahke majčke in kopalke. Končno smo začeli odpirati okna in odnesla sem ležalnik na balkon. Poletje mi je prineslo zvezdnate noči, kresnice, večerne sprehode po svetoivanskih zelenih gajih. Ko sem nekoliko dorasla, pa sem hodila sama na plažo. Poleti sem dneve po večini preživljala na balkonu. Svetlejše in veliko bolj živahno je bilo kot v tesnem stanovanju. Na ležalniku sem brala, včasih pa sem odložila knjigo in poslušala ptice, otroke, ki so se igrali na ulici, in hrup avtomobilov. Nekje za bloki so bili Razklani hrib z veliko rano, ki jo je vanj vklesal kamnolom, in steze, ki so vodile do Bazovice. Narava, moj svet in moje sanje.
O poletju sem sanjala zelo zgodaj. Že marca sem hotela sleči težek jopič in dolge volnene nogavice. V dokolenkah sem se počutila svobodno. Mama seveda ni dovolila, da bi se prezgodaj slačila. Tudi tu se je držala pregovora, ki pravi, ne odkrivaj se v aprilu, v maju pa počasi in previdno. Menda tega pregovora Slovenci nimamo in ga ravno zato nisem marala. Včasih mi je bilo v šoli prevroče in sem se doma pritoževala. A mama je bila glede oblačenja neomajna. Ledeni možje morajo še priti, mi je zabičala vsakič in dokolenke spravila spet v predal.
Ko sem bila še otrok, so bili maji, kot je letošnji, pogosti. Tega ne rada priznam, ker ne maram zime, ki prodira v pomlad in mi jemlje poletje, ki je vedno in vsakič prekratko. A spominjam se, da je bil maj skoraj vsako leto prekleto muhast. Čeprav smo se otroci marca in aprila že veselili sonca in iger na prostem, smo maj skoraj vedno preživeli doma in opazovali dež in burjo, ki sta nam vračala spomine na predolgo zimo. Tako pač je, mi je govorila mama, ledeni možje prihajajo. Ne moremo jim uiti. In meni, otroku, ki je sanjal o soncu, so pomenili ledeni možje neizogibno, vsakoletno zlo. Poletje, ki mi je bilo ukradeno. Mraz, ki sem ga komaj prenašala, ker sem že okusila opojni objem sončnih večerov, zelenja in cvetočih travnikov. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

09.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!