“… le moč vere in ljubezni lahko zapišeta tako zgodbo”

150-letna zgodba Lokande Devetak

Lokanda Devetak ima 150-letno tradicijo na Vrhu Sv. Mihaela; zdaj je ta dolga pot  končno primerno zabeležena v knjižni obliki. Že lani je izšla bolj drobna knjižica z družinsko zgodbo, ki je pravzaprav tudi zgodba in zgodovina goriške kraške vasi. Knjiga La locanda ai margini d’Europa, ki je izšla pri založbi Bottega Errante Edizioni, je končna verzija publikacije, ki ovrednoti čudovito družinsko zgodbo. Letos bo izšla tudi v slovenskem jeziku. Avtor publikacije je antropolog in pisec Enrico Maria Milič, ki je sestavil zapis v času pandemije, ko je z lastniki Devetaki imel številne pogovore. Na prijetnem večeru v torek, 13. junija v gostoljubni Lokandi sta se s časnikarko Martino Vocci pogovarjala glavna protagonista, omenjeni avtor Enrico Maria Milič in vsem poznani Avguštin Devetak oz. Uštili. Kako je prišlo do zamisli publikacije, je povedal sam avtor ob začetku predstavitvenega večera. Vsaka zgodba ima svojega pripovedovalca in Uštili je vprašal prav Miliča, ki ima poseben dar za besedo in pripoved, da bi napisal zgodbo gostinskega obrata. Avtor je razkril, zakaj je sprejel to ponudbo. Enrico Maria Milič je Tržačan, ki govori le italijanski jezik, saj se je med njegovimi predniki slovenska beseda izgubila, ko so se s Krasa preselili v mesto. Z bratom sta vedela zelo malo o družinskih koreninah, pa tudi to, kaj je pomenilo biti kmetje, živeti na Krasu in biti Slovenci. To območje in zgodovino je polagoma vendarle začel spoznavati in po Uštilijevem povabilu je vse še dodatno poglobil. Izvedel je marsikaj zanimivega o družini, ki je doživela tisto, česar npr. njegova ni, in sicer neko čustveno vztrajnost, vztrajnost v tej globalizaciji, ki je zajela ves svet in se je tako močno začela zajedati v življenje in pravzaprav skrhala odnose v družini, skupnosti in začela vplivati na podeželje in naravo. V pogovorih s člani družine Devetak je Milič občutil prav to zakoreninjeno čustvo iz pradavnine, ki se kaže v neizmerni ljubezni do zemlje, vasi, domačinov, slovenstva. To je družina, ki je dobila neko ravnotežje v načinu življenja na podeželju, na skopi kraški zemlji, je povedal avtor in poudaril, da samo močna vera in ljubezen lahko zapišeta tako zgodbo, kot se je zapisala v Devetakovi družini. Auguštin Devetak je na večeru najprej pozdravil prisotne in se jim zahvalil za obisk, spomnil se je na pokojnega očeta, ki žal ni doživel tega pomembnega družinskega mejnika in izida knjige, ki bi mu bila močno pri srcu. To je zgodba prednikov, ki so se prebili iz hude revščine in si z vztrajnim delom ustvarili uspešen gostinski lokal, ki je pred leti imel v gosteh celo dva predsednika republike. Vse, kar je dosegla Lokanda, sloni na tistih trdnih temeljih, ki so jih z veliko požrtvovalnostjo lastniki postavili v težkih časih, je povedal Devetak. Milič je obrazložil družinsko pot Devetakov in kako je družina doživela begunstvo, prvo svetovno vojno, fašizem, drugo svetovno vojno in povojni čas, ko je začel Uštili pri štirinajstih letih delati v “oštariji”, kako je spoznal Gabriello, življenjsko družico, in kako se je začela njuna skupna pot, ki je privedla do zlatih časov in nove generacije, ki jo predstavljajo hčerke Sara, Tatjana, Tjaša in Mihaela. Prav ženske so v zgodovini te domačije imele vedno pomembno vlogo, saj so bile pravi stebri, delale so tako na poljih kot v hiši in skrbele za družino, nenazadnje pa so tudi kuhale in začenjale ponujati prve jedi v domači gostilni.

Čeprav še mlada, imata Uštili in Gabriella dolgo izkušnjo za sabo v vrhovskem obratu in sta lahko opazovala, kako so se časi hitro spreminjali in kako se je spremenil odnos do hrane pa odnos med gospodarji in gosti itd. Take spremembe zahtevajo tudi zahtevne odločitve, ki niso bile vedno najboljše, je povedal Uštili, ki pa je vesel, da so dobili pravo formulo za lokal. Ta je odprt in sprejema tako domačine kot ljudi iz širše okolice, turiste, bolj preproste goste in tiste, ki zahtevajo nekaj več.

V tem svetu, ki se tako spreminja in po poti izgublja vrednote, so v Lokandi Devetak zmogli ohraniti tisti občutek varnega doma, družine, skupnosti. Zgodba “oštarije” se vije v koraku s časom, pri tem  se je povzpela na sam vrh mednarodnega kulinaričnega obzorja in istočasno ohranja tradicijo. Tukaj dihajo v skupnem sozvočju družina, domačini, ljudje iz okolice in tisti iz daljnih krajev.