Labodji spev, ki to ni
Pri otroški reviji Pastirček so izšle Zgodbe iz Svetega pisma
Mladi bralci otroške revije Pastirček so v zadnjih letih imeli možnost v vsaki številki srečati Zgodbe iz Svetega pisma, kakor jih je s svojo značilno barvno paleto naslikala Paola Bertolini Grudina. Pred nekaj meseci je te zgodbe njen mož Walter Grudina, ki jim je tudi zapisal tekstovno podlago, zbral in uredil, zdaj pa se pred nami predstavljajo v dveh svetlih in barvitih knjigah: ena z zgodbami iz Stare, druga pa iz Nove zaveze.
Ko smo te zgodbe prebirali v Pastirčku – še pred tem so se pojavile po različnih knjižnih izdajah po celem svetu – smo gotovo občudovali ustvarjalni tandem zakoncev Grudina, ki sta s posebno pazljivostjo do otroške duše predajala pomembno sporočilo, ki ni le katehetsko, temveč tudi življenjsko. Kakor piše Walter na hrbtni strani knjige, je Sveto pismo “posebna ljubezenska knjiga, ker pripoveduje o srečanju med Bogom in človekom”. O vseh srečanjih, ki se dogajajo skozi zgodbe posameznikov (v Stari zavezi so najznačilnejše Noetova, Abrahamova, Mojzesova, Davidova idr.), Paola in Walter vodita otroke (in odrasle …) prek teksta, ki jim približuje Božji poseg v njihovo življenje, in nas pripeljeta v Novo zavezo, kjer je v ospredju lik Jezusa Kristusa, bogočloveka, ki je izrekel prvi zavestni “Da!” in svoje življenje posvetil skrbi za ljubezen med ljudmi in to pričeval tudi s strašansko smrtjo, ki ji je sledil najnenavadnejši in najskrivnostnejši dogodek v zgodovini človeštva, vstajenje od mrtvih namreč. In od tu dalje se zgodba nadaljuje. Walter in Paola nam svetopisemske dogodke predstavljata z željo po tem, da bi jih otroci doživljali skozi pristnost, tudi skozi igro, najbolj zgovorne pa so seveda barvne ilustracije, ki izžarevajo zaupanje, svetlobo, mir in predanost. Otroci bodo lahko reševali naloge, obenem spoznavali zgodovino odrešenja na otroško preprost, a nikakor ne banalen način, kajti Paola in Walter sta pisala to zgodbo z veliko ozaveščenostjo, da je ne bosta uspela dokončati skupaj v tem življenju, ampak sta moči usmerila v pričevanje, kar zagotovo ta dvojček knjig je. Pričuje o tem, da je človek z Bogom iskal odnos, bil preizkušan, včasih se tudi nanj jezil, a nikdar ni bil zavržen, temveč je Bog človeka ljubil čez mero človeškega uma in zavedanja.
Paola in Walter nam v teh dveh knjigah odstirata katehezo, ki je osnovana na dvojnem občutku. Kot starša in umetnika, Walter tudi kot veroučitelj, svet otrok dobro poznata in jim s svojimi zgodbami omogočata refleksijo, predelavo, iskanje lastne globine, kar je v svetu, kakršnega danes poznamo, redko. Obenem nas prepričata, da so besede, ki jih podajata, resnične, sad vere, spoznanja, tudi trpljenja in globokega zaupanja.
Knjigi torej nista le suhoparen učbenik, prav tako nista le prisrčen delovni zvezek, ampak ju lahko beremo skozi metaforo življenjske zgodbe. Tako kot je človek prišel do Odrešenja in spoznal figuro, nauk, besedo ter prek njih ponižnost in veličastvo Jezusa Kristusa, sta morala Paola in Walter skozi svojo zgodbo spoznavati odrešenje, ki je – kakor sta večkrat poudarila – različna stvar kot ozdravljenje. Z velikim optimizmom in zaupanjem nam spregovorita, da je življenje lepo, da nas ima Bog rad in tudi kljub vsem življenjskim preizkušnjam, o katerih bi vsak izmed nas mirno lahko povedal svoje, saj ni z njimi prizaneseno prav nikomur, nas ob koncu poti čaka neznanska svetloba, veličina in nedoumljivost, katere sadove sicer lahko v manjši meri okusimo tudi na tem svetu, kjer ji pravimo ljubezen, ki je po Paolinem mnenju “rešila vse”.
Lahko bi brali ti dve knjigi kot Paolin labodji spev. A tega preprosto ne moremo. Najprej, ker je razširjenost njenih ilustracij, ki so izšle v več kot tridesetih jezikih, več kot zgovoren dokaz kvalitete in trajnosti. Mimo takih prozaičnih trenutkov pa predvsem zato, ker nas ti dve knjigi učita, kako je človeška majhnost in nevrednost bila vredna Večnosti.
Zato se zgodbe iz Svetega pisma lahko nadaljujejo v naših majhnih, a pomembnih življenjih.
