L kot LEPOTA 2

Nadaljujmo z lepoto pri antičnih Grkih, ki so bili, kot smo dejali, prav obsedeni z iskanjem nekega ideala v podobi in obliki, kar se lepo zrcali tudi pri njihovi arhitekturi, recimo, pri njihovih stebrih. Platon je o lepoti govoril kot o nečem, kar človeka dviguje k plemenitim mislim in čustvom, kar potem vzbuja globoke užitke duše, saj jo hrani v njenem zrenju. O tem lepo spregovori v svojem Faidrosu, namreč, kako duša hrepeni po lepoti in jo išče, pa kakšno notranje zdravilo predstavlja lepota za človeka. Vsi se lahko strinjamo v nečem – da ljubimo lepoto, ker v nas zbuja zadovoljstvo in užitek, ne toliko z nekega praktičnega ali koristnega vidika, ki ju marsikdaj ni, temveč iz preprostega razloga, da zrenje lepote razveseljuje dušo in ozdravlja srce. Lahko pogledamo vse antične ali stare kulture, kot recimo Grčijo, Egipt, Japonsko ali Perzijo, da se prepričamo, kako je smisel za “lepo” prešinjal celotno družbo, pa to lahko še danes vsaj nekoliko občudujemo v tistem, kar je za temi kulturami ostalo. Dve stvari sta jim skupni – razvita filozofska kultura kakor tudi zelo močno versko izročilo. Smisel za sveto in vernost ali religioznost človeka vodita k metafizičnim obzorjem, torej k tistemu, kar je onstran fizičnega, torej vidnega in čutnega. Človek se torej od tistega, kar je minljivo, dviguje k tistemu, kar je neminljivo, nepokvarljivo, trajno. Človek s to pomočjo dviguje pogled onkraj tosvetnega in posvetnega, pa svoje srce in misli odpira v neko duhovno dimenzijo, ki so jo vedno in povsod, v vsaki kulturi, imeli za neki idealni kraj, ki je kraj veselja in radosti, miru … zadnji cilj človekovega življenja. Lepota je torej za človeka velika tolažba, zdravilo za dušo in misli, ko ju ranijo vsa zla našega bivanja na zemlji, saj je tako, kot da bi ga to spominjalo na neko “blaženo upanje” življenja, ki je onkraj trpljenja, onkraj smrti. V Svetem pismu, recimo, najdemo Davida, ki s svojim petjem in glasbo pomaga zdraviti notranje nemire kralja Savla. To morda doživimo ob poslušanju J. S. Bacha ali kakega drugega velikega glasbenika njegovega kova. V tem oziru, ki človeka spominja na njegovo naravo duhovnega bitja, človek potem stremi k temu, da “dela lepo”, torej olepšuje, tudi vse tisto, kar ga obdaja, pa da lepoto skuša upodobiti v vsakem vidiku svojega življenja – od področja hrane pa do področij obleke, glasbe, petja, poezije, arhitekture, slikarstva, kiparstva ter karkoli že človek dela in proizvaja. To pa lahko pomeni le nekaj – da je namreč zaradi tega življenje vredno, da ga živimo, zato pa tudi olepšamo, oplemenitimo, naredimo zares, da tako rečemo, “človeško”, zato pa tudi usmerjeno k božanskemu.
Andrej Vončina

Cerkveni in družbeni antislovar (39b)

Preberi tudi

Preračunljivost

Kristjani in družba

Preračunljivost

04.02.2024
Več kot samo glasbeni večer

Goriška

“Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”

Kristjani in družba

Za človeka gre

Kristjani in družba

Za človeka gre

21.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme