Kužne bolezni in cepiva

Piše: Danilo Čotar

Plenčič in Stanič

Vsak dan slišim, da nekateri ljudje odklanjajo cepljenje, in prav to nasprotovanje me je vzpodbudilo, da sem se lotil tega zapisa. Ob tem žalostnem zanikanju napredka v zdravniški znanosti mi pridejo vedno na misel pionirji, ki so prvi doumeli skrivnosti nalezljivih bolezni in prišli do genialnih rešitev. Tudi nekateri Slovenci stojijo v prvi vrsti.

Leta 1705 se je v Solkanu rodil Marko Anton Plenčič, pristen Solkanec slovenskih staršev. Prvo šolanje je opravil v Gorici in potem študiral filozofijo in medicino na Dunaju. Srečna usoda ga je zanesla v Padovo.

Tu je prvič slišal predavati o naukih italijanskega učenjaka Girolama Fracastora, ki je že leta 1546 zapisal, da kužne bolezni prenašajo neke žive klice in da se živ povzročitelj bolezni razraste v bolnem telesu ter se prenaša na zdrave z dotikom, s predmeti in na razdaljo. Na univerzi v Padovi so študente medicine začeli seznanjati s Fracastorovim naukom. Prav tu je M. A. Plenčič leta 1733 dobil naslov doktorja medicine. Z novim znanjem, in z novimi pogledi se je vrnil na Dunaj. Pri zdravniškem delu je seveda upošteval zamisel, da se kužne bolezni prenašajo z nevidnimi živimi bitji. Zaradi tega je bil v stalnem sporu z drugimi zdravniki in vso okolico. Tedanja Evropa ni priznavala in še manj upoštevala Fracastorove trditve. Po tridesetih letih izkušenj in opazovanja je leta 1762 izdal knjigo, v kateri je natančno opisal, kako bolniki okužijo zdrave ljudi vsak s svojo boleznijo, saj je kužnih bitij veliko vrst, in vsako nalezljivo bolezen povzroča druga vrsta. Zaslutil je, da tudi gnitje organskih snovi povzročajo živa bitja in prav tako vrenje mošta, mleka ali zelja. Razložil je, da se strup v telesu ne razmnožuje, kužne klice pa ja, in navedel razliko med ugrizom steklega psa in ugrizom strupene kače. Razlagal je že, da nekdo po preboleli kužni bolezni lahko postane odporen, ker telo povzročitelja bolezni že pozna in je pripravljeno na odpor. Razumel je že, da se drobni povzročitelji bolezni v času lahko spremenijo, in to povzroči spremembe v zunanjih znakih in samem poteku bolezni. To danes slišimo vsak dan, ko je govor o novih različicah virusa covid-19. Plenčičeve razlage so bile tako natančne, da se še danes docela ujemajo z nauki sodobne medicine.

Čeprav je holandski trgovec Antoni van Leeuwenhoek skozi leče, ki jih je sam izbrusil, prvi videl bakterije že leta 1683 in jih opisal v pismu Londonskemu kraljevemu društvu, je mikrobiologija naletela na številne ovire in se zelo počasi razvijala. Trmoglavi učenjaki tedaj niso bili zreli, da bi sprejeli Plenčičeva dognanja, in še dobro je, da ga niso spravili pred sodišče. Kako so bile njegove trditve napredne, nam pove ugotovitev, da so kemiki še sto let pozneje nasprotovali novim odkritjem Pasteurja, ki se je moral z njimi prepirati o istih stvareh kot Plenčič s sodobniki. Pasteur je nazadnje nasprotnike ugnal z jasnimi poizkusi in neizpodbitnimi dokazi. Cesarica Marija Terezija je Plenčiču podelila plemiški in viteški naslov, deželni stanovi pa so mu podelili deželno plemstvo. Umrl je leta 1786.

Slovenci so na velikega rojaka čisto pozabili, za nekaj časa se je celo uveljavilo prepričanje, da je bil Hrvat. Edino Solkanci so mu na trgu pred cerkvijo postavili ploščo na hiši, kjer je nekoč stala njegova domačija. Na njej piše: “Temu trgu je dal ime solkanski rojak, doktor medicine, profesor dunajske univerze, tvorec novega nauka contagium vivum, Marko Anton Plenčič. Postavili Solkanci in Goriški muzej 1967.”

Mislim, da bi morali namesto spomenikov raznim ubijalskim revolucionarjem, ki še zdaj strašijo po slovenskih mestih, na glavnem trgu v Novi Gorici postaviti tri metre visok spomenik velikemu človekoljubu, ki je življenja reševal in pripomogel, da je medicina v 18. stol. naredila odločen korak naprej.

Plenčič je doumel, da kužna bolezen ne prizadene več tistih, ki so jo preboleli, ker jo telo prepozna in jo ustavi. Ni pa prišel do rešitve, kako bi v zdravem telesu povzročili nastanek te obrambe, ne da bi človek res zbolel. To se je posrečilo deset let po Plenčičevi smrti preprostemu podeželskemu zdravniku v Angliji. Edward Jenner (1749-1823) je živel v dobi, ko so črne koze po vsej Evropi kosile na stotisoče žrtev. Vedel je, da zboli za črnimi kozami tudi govedo, vendar ljudje, ki so se okužili od goveda, so le lažje zboleli in izpuščaji niso pustili sledov na koži. Opazil je tudi, da ti ljudje niso zboleli za veliko hujšo človeško različico bolezni. Jennerju se je v bistri glavi posvetilo, da bi s to govejo okužbo morda podelil odpornost človeku. Leta 1796 je tvegal poizkus. Zdravega fantiča je okužil z govejo boleznijo. Ko je po mesecu in pol dobro ozdravel, ga je okužil z nevarno človeško različico in fantič ni več zbolel. Dobil je dokaz, da goveja okužba povzroči odpornost tudi proti človeški obliki bolezni. Cepivo je imenoval vaccinus po latinski besedi vacca za kravo. Za njim so začeli takoj poskušati še drugje. V Italiji je prva cepljenja opravil Luigi Sacco že leta 1799. Tudi pri nas se je že v tistih letih znanost o cepljenju širila in goriški zdravnik Anton Muznik (1726-1803), tudi on sin Soške doline, ga je že uporabljal. Delovanje tega zdravnika je gotovo poznal tudi Valentin Stanič (1774-1847), ki je za cepljenje izvedel med študijem v Solnogradu in se dal tudi sam cepiti. V. Stanič se je rodil v Soški dolini, v Bodrežu nad Kanalom. Šole je opravil na Trbižu, v Celovcu in Solnogradu, kjer se je tudi odločil za bogoslovje. Telesno je bil silak in vsestransko izredna osebnost. Njegovih zaslug je toliko, da jih ni mogoče natančno opisati: vzgojitelj, narodni buditelj, pesnik, pisatelj, alpinist, topograf, botanik, zdravilec, ranocelnik, strokovnjak za kmetijstvo in rokodelstvo, tiskar in knjigarnar, ustanovitelj gluhonemnice in društva proti trpinčenju živali. Kot neustrašnemu alpinistu, pionirju zimskega alpinizma, drugopristopniku na Veliki Klek ter prvopristopniku na Watzmann, ki je veljal za nedostopnega, so mu pred kočo na pobočju te gore postavili leta 1999 veliko dvojezično nemško-slovensko spominsko ploščo. Bavarcem vsa čast, njegova Gorica mu ni postavila ničesar.

Leta 1909 je bil V. Stanič imenovan za vikarja v Ročinju. V tistem času je na Goriškem izbruhnila epidemija črnih koz. Čeprav je cepljenje takrat še čakalo na znanstveno potrditev, je zbral toliko poguma, da je na svojo odgovornost začel ljudi cepiti. Cepivo je pridobil iz izpuščajev ljudi, ki so zboleli za govejimi črnimi kozami, to cepivo je vnašal ljudem kar s trni, ker drugega orodja ni imel. Danes si lahko predstavljamo, koliko je tvegal, in se nam zdi današnji strah pred sodobnimi cepivi, ki so strogo preizkušena in potrjena od zdravstvenih ustanov, milo rečeno smešen. Učinek cepljenja je znanstveno dokazal Louis Pasteur (1822-1896) leta 1881, to se pravi kakih 80 let po prvih zanesenjakih. Cepljenje proti črnim kozam je pozneje postalo obvezno in z njim so bolezen dokončno premagali. Danes se proti tej bolezni ne cepimo več.

Pred avditorijem v Gorici stoji spomenik cesarju Oktavijanu Avgustu, ki je za sabo puščal le trume mrličev in za Gorico ni naredil prav ničesar. Sumim, da so ga postavili le zato, da bi z vzdignjenim prstom Slovence opominjal, kdo je dokončni osvajalec tega ozemlja. Namesto tega spomenika bi moral na zelenici v ulici Roma stati tri metre visok kip Valentina Staniča, ki je za naše mesto opravil v tistem času velika družbenokoristna dela, v prvi vrsti ustanovitev gluhonemnice, ki stoji še danes v ulici Seminario. Ljudje hodijo tam mimo in sploh ne vedo, za kaj gre. Edini revni spomin, ki ga premore Gorica, je poimenovanje parkirišča v dolinici Korna blizu nekdanje gluhonemnice.

Izzivalno sem predlagal dva spomenika tri metre visoka, resno pa mislim, da bi se ob proslavljanju EPK 2025 v obeh Goricah res dalo kaj narediti, da bi postala ta dva zaslužna moža bolj poznana in vidna.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme