Kulturno ognjišče, ki ga oblikujejo plameni slovenstva

Piše: Katja Ferletič

Slavnostna akademija Kamen na kamen

Temeljni kamen Katoliškega doma – Kulturnega centra Lojze Brartuž je bil blagoslovljen na praznik Svete Družine, 8. januarja 1961. 60-letnico neprekinjenega delovanja goriškega kulturnega hrama so organizatorji s prijatelji in uglednimi gosti proslavili v soboto, 9. aprila, s slavnostno akademijo Kamen na kamen.

Geslo letošnjega prazovanja je bilo Naše vrednote, naše bogastvo, zato je v svojem pozdravnem nagovoru predsednica KCLB Franka Žgavec poudarila, da je dragocene vrednote potrebno gojiti s hvaležnostjo do vseh, ki so zanje delali. Javno se je zahvalila dr. Karlu Bonuttiju, ki je opravil neprecenljivo delo daleč od Gorice, v Ameriki, kjer je z nabiralno akcijo prostovoljnih prispevkov in z dobavo konkretnega posojila omogočil nakup zemljišča in stavbnega sklopa, “v katerem Slovenci še danes nadaljujemo poslanstvo naših prednikov”. Predsednica KCLB je svoj nagovor sklenila “z željo, da bi se tudi v naslednjih desetletjih kulturno delo, zasidrano kot skala v naši sredi, nadaljevalo z veliko vnemo. Da bi zgodbe kamnov tudi v prihodnje pripovedovale o naši prisotnosti v tem prostoru, da bi slovensko ognjišče še veliko let bogatili, oblikovali in sestavljali plamenčki slovenske kulture.”

60 let od odprtja Katoliškega doma je potekalo 25. februarja, zaradi pandemije pa so morali slavnostno prireditev prenesti. Naslov akademije je povzet po začetnih verzih skladbe, ki je bila napisana ob odprtju, leta 1962, in iz nje so nastala nova dela, tokrat na verzih pesnika Davida Bandlja in glasbi skladatelja Patricka Quaggiata. Glasbeni, instrumentalni in zborovski, deli so na sobotnem večeru povezovali odlomke iz dokumentarca o nastanku, zgodovini in protagonistih KCLB. Ogled odlomkov je v živo spremljala instrumentalna skupina glasbenikov. Poleg njih so na odru nastopili sopranistka Ivana Jug, MePZ Lojze Bratuž, ki ga vodi Mira Fabjan, in MeMlPZ Emil Komel z zborovodjo Davidom Bandljem. Večer je čudovito povezovala Stefania Beretta, za režijo dogodka je poskrbela Jasmin Kovic, za tehnično izvedbo pa Valerio Komic, Jurij Lavrenčič in David Vizintin.

Slavnostni govor so organizatorji akademije zaupali dr. Vereni Koršič Zorn, ki je spregovorila o plodno prehojeni poti KCLB, s katerim čuti “srčno povezanost”. Nekdanji Katoliški dom je bil tudi zanjo resnično drugi dom, njegovo rast je spremljala od temeljev dalje, kasneje je v njem doživljala nepozabne ure sodelovanja, spoštljivosti, vzajemnosti, kulturne širine. Kulturni center je “kulturno svetišče, ki si ga je zamislila peščica odgovornih, zavednih in navdušenih goriških Slovencev, ukoreninjenih v krščanske vrednote, na katerih je želela oživiti in razvijati kulturno delovanje ter ga kot dragoceno dediščino posredovati prihodnjim rodovom.”

Misel na gradnjo dvorane je vzklila že leta 1950 na občnem zboru Slovenskega katoliškega prosvetnega društva v Gorici. Po dolgoletnem prisilnem kulturnem molku v času fašističnega terorja se je po koncu druge svetovne vojne začel dvigovati zbor pogumnih ljudi, ki so si zastavili zelo ambiciozen, daljnoviden, za takratne okoliščine skoraj utopičen cilj: gradnjo nove dvorane. Verena Koršič Zorn je orisala, kako se je tedaj začelo iskanje primernega prostora in finančnih sredstev, prošnja za denarno pomoč je s Primorskega poromala po svetu, v kraje s slovenskimi izseljenci, v zahodno Evropo ter Južno in Severno Ameriko. Odmev je bil nepričakovan, predvsem iz ZDA in Kanade. Tudi gospa Koršič Zorn je poudarila neprecenljivo delo, ki ga je v Clevelandu opravil dr. Karl Bonutti, “prav njihova v rekordnem času zbrana vsota je bila odločilna, da je odbor lahko odkupil primerno zemljišče z že obstoječimi poslopji v Drevoredu XX. septembra 85”. Govornica je spomnila tudi na druge pomembne osebe, ki so se že od začetka nesebično razdajale, “novi kulturni hram je začel delovati na temelju vrednot njegovih pobudnikov”. Omenila je dr. Antona Kacina, dr. Kazimirja Humarja, prof. Mirka Fileja in Cirila Koršiča, svojega očeta, ki mu je odbor poveril vlogo upravitelja. Dejala je, da v času, ko je Slovenija zadihala samostojno življenje in začela enakopravno upoštevati katoliški del slovenske skupnosti v Italiji tudi s finančno podporo, je bilo treba zaradi novih varnostnih predpisov začeti z obnovo celotnega sklopa. Zahtevno delo je prevzel g. Marijan Markežič, k sodelovanju pa je povabil goriškega arhitekta Davida Faganela, ki je s poudarjenim umetniškim čutom iz prejšnje dvoranske lupine ustvaril funkcionalno in estetsko dvorano z vso sodobno tehnično opremo. Prenovljena dvorana je bila slovesno odprta 19. oktobra 1996, celotni kompleks pa preimenovan v Kulturni center Lojze Bratuž. “Ime Lojzeta Bratuža, nedolžne žrtve podivjanega sovraštva do drugega naroda, združuje v en duh vse goriške Slovence, nam pa pomeni utelešenje tistih vrednot, na katerih še danes temelji naše delovanje: zavezanost krščanskemu etosu, narodu in kulturi,” je dejala in poudarila, da “že od nastanka je naš kulturni hram odprt vsem, le da spoštujejo vrednote, ki jim je zavezan.”

V soboto so se povabilu organizatorjev odzvali pomembni gostje, senatorka Tatjana Rojc, generalni konzul RS v Trstu Vojko Volk, deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, županja občine Števerjan Franca Padovan, župan občine Doberdob Fabio Vizintin in podžupanja mestne občine Nova Gorica Damjana Pavlica, ki je predsednici Franki Žgavec izročila priložnostno darilo. Prisotni so bili tudi deželna predsednika SSO in SKGZ Walter Bandelj in Ksenija Dobrila, Sabina Volk Simčič, vodja območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, in drugi predstavniki društev ter ustanov. Generalni konzul Vojko Volk se je v svojem imenu in v imenu Republike Slovenije srčno zahvalil nekdanjim in sedanjim soustvarjalcem KCLB. “V Sloveniji verjamemo, da so take ustanove slovenstva oddajniki naše nacionalne identitete po svetu. Oddajajo kulturo, ki je temelj, na katerem stojimo in obstajamo. Tak narod smo, obstajamo predvsem zaradi kulture in jezika,” je dejal. Slovenci v Italiji smo v zadnjih letih doživeli nekaj temeljnih uspehov, krona je seveda vrnitev Narodnega doma dokončno v last slovenske manjšine. V Bazovici sta predsednika Pahor in Mattarella sporočila misel, da zgodovine ne moremo spreminjati, lahko pa spoštujemo spomin drug drugega in skupaj gradimo prihodnost. Generalni konzul je prepričan, da se mora narod veseliti svojih uspehov tudi v teh težkih časih, tako da lahko samozavestno stopa v prihodnost.

Senatorka Tatjana Rojc se je zahvalila vsem, ki v KCLB ohranjajo spomin in upanje, ki gradijo sedanjost in prihodnost v imenu “negovanja slovenskega jezika, umetnosti, kulturne širine in sodelovanja, ki je poroštvo Lojzeta Bratuža.” Gorica simbolno predstavlja premostitev vsega, kar smo doživeli, “preteklosti se ne more spreminjati, lahko pa složno rastemo v skupni želji, da bi čas, ki je pred nami, bil naklonjen generacijam, ki nam bodo nasledile. Njim moramo zaupati, njihovemu znanju, odprtosti, idejam, želji po inovaciji in prenovi”. Tudi senatorka se je spomnila velikega simboličnega dejanja predsednikov v Bazovici: “Storila sta neverjetno pomemben korak v nov čas, ki je naš čas, čas upanja in zvestobe slovenski etiki spoštovanja”. Prepričana je tudi, da je EPK 2025 edinstvena priložnost, ki nam bo omogočila, da bomo s svojim zgledom lahko pripomogli k novemu dojemanju kulture kot pomembnega vzvoda skupnega življenja in razvoja. Svoje voščilo Kulturnemu centru Lojze Bratuž je Tatjana Rojc nazadnje izrekla s srčnim spominom na Ljubko Šorli, Lojzko in Andreja Bratuža, “ki so to hišo pravzaprav dojemali kot svoj drugi dom.”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme