Kultura ne pozna meja, nas dviga čez ovire in nam kaže nove poti

Piše: Iva Koršič

Prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku

Zadnji dan februarja, meseca, v katerem se ob smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna (1800-1849) bolj poglobljeno zazremo v dragocenost kulture, so pomembni oblikovalci kulturnega življenja na Goriškem, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, Zveza slovenske katoliške prosvete in Kulturni center Lojze Bratuž, namenili gledalcem spletno prireditev, saj so dvorane zaradi še močno prisotne koronavirusne epidemije nedostopne. Glasbeno-gledališko predstavo z naslovom Prešeren in mi, ki so jo posneli v Kulturnem centru Lojze Bratuž in jo predvajali na Youtube kanalu ZSKP, so z besedo in glasbo pripravili mladi poustvarjalci, glasbeniki in igralci iz Goriške in Kanalske doline, zato je imela še posebno svež, domiseln in sodoben nadih.

Scenarij zanjo – z elementi igre v igri – so večročno v sodobnem slogu in duhu napisali Tina Balta, Simon Čavdek, Kea Vogrič in Sanja Vogrič in z njim prepričljivo pojasnili pomen kulture. Vsi omenjeni imajo že nekaj izkušenj v gledališkem ljubiteljskem svetu, še posebno Sanja, ki jo poznamo kot zelo zavzeto snovalko različnih predstav, pod katerimi je iskrivo podpisala priredbo in režijo.

Trije protagonisti so simbolni predstavniki današnjih mladih, ki imajo različna mnenja o kulturi. Nekateri se zanimajo zanjo in skušajo poglobiti svoje znanje, druge privlačujejo bolj potrošniške vabe in niso preveč dovzetni za to, kar diši po kulturi. Vmes pa so še tisti mladi, ki so nekakšen most med omenjenima skupinama.

Med mladimi protagonisti, ki udobno z domačega kavča spremljajo spletno Prešernovo proslavo, se razvije pogovor o kulturi. Dekle prebere prijateljema Prešernove šaljive verze Hčere svet. Ljubezenska pesem je zmeraj aktualna, saj je ljubezen večna in mladi vseh časov jo doživljajo na sličen način. S hudomušnim pridihom se ob Prešernovi romanci pogovor zasuče okoli “ljubezenskih” telefonskih klicev pozno v noč, ki so nadomestili nekdanje nočne “pohode” fantov pod okenca ljubljenih deklet.

Skeptik med njimi se sprašuje, v čem je še vedno aktualen pesnik, ki je živel v neki daljni preteklosti, kjer je bilo vse sivo, dolgočasno, monotono; devetnajsto stoletje nima kaj dosti skupnega z današnjim svetom. Dekle ga prepričuje, da je Prešeren nesmrten in večen zaradi tem, ki jih obravnava; to so ljubezen, bivanjski dvomi, strast, pa še globoka predanost slovenskemu narodu in želja, da bi se Slovenci bolj zavedali svoje narodne istovetnosti.

Ob teh mislih se dekle in fant, kot v  kakšnem filmu, ki se spogleduje s fantastiko, kar na lepem znajdeta v Prešernovem času in pesnika zagledata, ko sedi na klopci in z gosjim peresom piše prijatelju Čopu. To početje se jima zdi nesmiselno, saj so današnja sporočila po WhatsAppu nedvomno bolj hitra in učinkovita. Pesnik se čudi njunemu govorjenju in ju pouči, da moramo vsi skrbeti za kulturo, saj predstavlja le-ta neizmerno bogastvo. V trpkem monologu, ki ga je poglobljeno zasnovala Sanja, podala pa Kea v sugestivni scenski podobi prazne dvorane, se izrisuje slika zaprtih kulturnih domov, šol … A v to mračnost se vrine svetla misel, da tudi v teh hudih časih kultura ni nema, čeprav so jo okoliščine skušale utišati. Poiskala je nove poti do ljudi in s tem dokazala, da nam samo ona še lahko pomaga iz tega mrtvila srca. Le ona zna združiti osamljene in drugače misleče, ne pozna meja, nas dviga čez ovire in nam kaže nove poti. Ona je naše veselje, ustvarjalnost, življenje, nam lajša bolečine, nudi tolažbo. Zato, čeprav so gledališča prazna, se ne bomo vdali, vztrajali bomo in dokazovali njen pomen. Tako zatrdijo nastopajoči in dodajo, da bodo še ustvarjali, predvsem zase, da pričarajo vsem trenutek vedrine in zabave, da se ob kulturi zberemo in razmislimo, da se zavemo, da od nje živimo. “Ob tebi bomo, dokler ne bo v dvoranah spet zadonel aplavz”, z zanosom povedo igralci. Ob tem monologu tudi največji skeptik med njimi spozna, da je kultura res sestavni del nas samih, saj z njo sobivamo, čeprav se tega ne zavedamo. “Sanje se lahko uresničijo, če se potrudiš in trdo delaš”. To je spodbudna misel, ki izhaja iz letošnje prireditve, katere vajeti so bile smelo v rokah mladih. Njen program se je izpel z Vrabčevo Zdravljico s CD-ja Zdravica, ki ga je Pevska skupina Akord iz Podgore posnela l. 2003 pod umetniškim vodstvom dr. Mirka Špacapana.

Nastopajoče like so všečno in naravno upodobili Patrik Cingerli, Simon Čavdek, Manuel Quaggiato in Kea Vogrič, člani gledališke skupine O’Klapa, ki deluje v sklopu Skupnosti družin Sončnica z zagnano mentorico Katerino Ferletič. Prešernovo pesem Kam, pretresljiv izraz pesnikovega obupa ob spoznanju, da ga Julija ne ljubi, je recitirala Rossella Lupieri, iz Združenja don Mario Černet iz Kanalske doline. Dramski splet so požlahtnili in smiselno dopolnjevali glasbeni intermezzi iz zakladnice slovenskih avtorjev raznih obdobij in slogov (M. Bravničar  (1897-1977) – Aria; P. Soban – Spomin; J. Gregorc (1934-2012) – Elegija, P. Šivic Pripovedka; L. M. Škerjanc (1900-1973) – Nesodobna bagatela). Na temno modri svetlobni podlagi so jih z zrelim pristopom solistično izvajali talentirani učenci SCGV E. Komel, Makrina Quinzi, violina; Janiki Cingerli, kitara; Jakob Quinzi, violina; Anisja Volčič, violina; Anna Michelon, violina, ob spremljavi profesorjev Armina Ćoralića in Elisabette Cavaleri. Baritonist Luca Raccaro je odpel pesem J. Prochazke na besedilo Antona Aškerca Kaj bi te vprašal, sopranistka Marta Pasi pa pesem Zvonček H. Volariča na besedilo J. Lebana. Oba pevca, ki sta iz razreda prof. Alessandre Schettino, je na klavir spremljala prof. Elisabetta Cavaleri.

Gojence SCGV Emil Komel so poleg Schettinove pripravili Martina Gereon in Mojca Križnič.

Igralce je v primerne kostume oblekla Daniela Klanjšček, za rekvizite je poskrbela Katja Terčič, za tehnično plat pa Valerio Komic (snemanje in montaža Dominique Pozzo in Jurij Lavrenčič).

Mlada izvajalska ekipa je z uglajenim nastopom dokazala, da je ne more zaustaviti noben virus in da ji kljub  zdajšnji situaciji ustvarjalna kri živahno teče po žilah. To velja seveda tudi za SCGV E. Komel, ki vestno in vztrajno nadaljuje svoje poslanstvo tudi v tem nenaklonjenem času, kot tudi za ostali dve sodelujoči ustanovi.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme