Krščanske vrednote, glasba in družba

Pogovor / Ivo Kralj, 95-letni mladenič

Neutrudni Ivo Kralj je v petek, 14. julija 2023, praznoval visok življenjski jubilej. Lahko bi mu rekli “95-letni mladenič”, saj je na ta dan veselo praznoval, pel in se družil do poznih ur s svojimi najdražjimi družinskimi člani in prijatelji. Prav tako vedro me je sprejel v vročem poletnem jutru na svojem dvorišču v Slivnem, ob čudoviti kamniti mizi, v senci, kjer je vsako toliko lepo zapihljajo. “Brez kozarčka in malo ‘merende’ ne gre”, sta z nasmehom povedala z ženo Anico in tako se je začel tudi najin prijetni pogovor, v katerem je za bralce našega tednika delil nekaj spominov.

Ivo Kralj je odraščal v zavedni kmečki družini v Slivnem in izkusil zatiranje fašizma, še posebno je to kruto doživel njegov oče. “Z bando ni hotel iti v Rim, kjer je bil fašistični pohod, zato je začel biti tarča črnosrajčnikov. Med drugim so mu dali piti strojno olje, želodec je imel od takrat poškodovan …” Prav tako je Kraljeva družina doživljala trpljenje ob koncu vojne in po njej zaradi komunističnih sil. “V družini smo marsikaj pretrpeli …”, mi je povedal, a si obenem želel, da bi pogovor stekel raje o glasbi, petju in družabnosti, jaz sem seveda z veseljem ugodil njegovi želji, saj je Ivo na Krasu prava “institucija”.

Kakšna je bila vas v vaši mladosti?

Rodil sem se prav v tej hiši in tukaj vsa ta leta tudi ostal. Vas je bila izključno slovenska, vsi so se poznali, se imeli radi in se spoštovali. Izhajam iz kmečke družine, ki je pa tudi vedno bila močno povezana z glasbo. Oče je igral violino in klarinet pri godbi v Mavhinjah. Pravijo, da sad ne pade daleč od drevesa, in res sta tudi mene glasba in petje prevzela že od mladih nog in me spremljala skozi celo življenje. Že kot otroci smo peli triglasno, imel sem namreč dve sestri, ob spremljavi očeta na violini. Kot deček sem pel pri cerkvenem zborčku v Šempolaju in od takrat s petjem vedno spremljal maše. Tako je tudi danes. Kasneje sem vzel v roke tudi harmoniko. Takrat ni bilo dosti godbenikov in so me zato večkrat vabili na vaške praznike in poroke. Tudi not ni vedno bilo, zato sem se mnogo pesmi naučil po posluhu. Drugi časi … Naša fara je zavzemala pet vasi, iz vsake so prišli dobri pevci in zato je bilo petje v vasi močno prisotno, prav tako bogat je bil cerkveni pevski zbor. To se je v kočljivih povojnih letih razdrlo, saj smo nekateri ostali zvesti cerkvenemu petju, drugi so ga zapustili, nekateri pa, ki so včasih tudi sami hodili k maši, so se nam celo posmehovali. Te zdrahe niso bile prav nič prijetne. Življenje pa se je nadaljevalo, sam sem začel delati v kamnolomu, pa tudi na domačem polju, ob tem pa sem rad še naprej pel, igral v godbi in na harmoniko.

Petje in družba sta bila tudi povod za nastanek lepe zgodbe Fantov izpod Grmade, kajne?

Tako je. Med letoma 1965 in 1966 se je zbirala lepa skupina mož in fantov v Jamljah in Devinu pri Francu Antoniču, skupaj smo peli ob raznih priložnostih (predvsem ob nedeljah) in prav v tistih letih se je porodila želja, da bi ustanovili zbor. In res so nastali Fantje izpod Grmade, ki so imeli že tisto leto prvi božični koncert. Mene so prosili, da bi bil vodja, saj sem že imel nekaj zborovskih izkušenj. Nastopal sem namreč z zborom v Nabrežini, v katerem sem spoznal kar šest pevovodij: to so bili Fabris, Malič, Mahničeva, dr. Delak, prof. Mamolo, Pertot in tudi dr. Harej je občasno prišel na obisk v Nabrežino. Vsakemu sem nekaj “ukradel”, note sem poznal, ker sem vadil “solfeggio” in kasneje se tudi  izobraževal na raznih tečajih. Herman Antonič je takrat poskrbel tudi za glasbeno spremljavo. Tako se je začela lepa zgodba, ki se kar nadaljuje.

Z zborom ste verjetno doživeli marsikaj lepega.

Gotovo se imel veliko zadoščenja, bili pa so tudi težki časi za preživetje zbora. V določenem obdobju nam je primanjkovalo pevcev, nekateri člani  so nehali peti, nekateri so odšli v nove pevske sestave, nekateri pa so ostali vedno zvesti in so kleno vztrajali. Zgodilo se je celo, da sem na nekaterih koncertih imel v zboru samo enega basa, a smo bili vseeno povsod prisotni. Poleg vodenja zbora sem včasih še sam pel s pevci. Če bi se takrat odločili, da zaradi pomanjkanja glasov oz. pevcev ne gremo na koncerte, bi se verjetno vse zrušilo.

Zadoščenj pa je bilo kar nekaj, to gotovo. Veliko smo prepevali, tudi na gostovanja smo odhajali, saj smo imeli večkrat nastope po naši deželi, po Sloveniji, a tudi v Rimu, Milanu, Stuttgartu in še marsikje. V spominu je ostalo zato kar dosti prizorišč in odrov. Vsi smo žrtvovali več časa za pevski zbor in tudi nekaj denarja, saj smo se v začetku financirali sami in si tudi sami ročno pisali note. Skratka, nismo bili noben eliten zbor, ampak bili smo prijatelji, lepa družba, vedno željna slovenske pesmi in besede. To je bilo vedno naše vodilo.

Verjetno ste doživeli tudi kakšne grenke trenutke …

Do teh vedno prihaja. Peli smo narodne in cerkvene pesmi, vsi so nas vabili, čeprav smo občasno imeli občutek, da “ne ena ne druga stran” nas nima rada. Niso nas vedno spoštovali in prišlo je tudi do nerodnih in nesramnih obnašanj. Mi pa smo bili vedno pripravljeni sodelovati na vseh večerih in ob raznih priložnostih. V življenju sem marsikaj pretrpel in požrl, prav gotovo so mi pri reakciji (in nereakciji) pomagale krščanska drža in vrednote.

Zbor ste končali voditi leta 2011, zdaj pa še pojete in orglate … Pogrešate kaj v teh “novih časih”?

Petje in slovenska družba se ohranjata, čeprav npr. vas ni več taka, kot je bila včasih. Zdaj je več mladih sestavov, opažam pa, da večkrat mladi, ko odrastejo, ne nadaljujejo pevske in glasbene poti. To me žalosti, saj izgubljajo izjemno bogastvo, tako oni osebno kot tudi družba oz. širša skupnost. Pogrešam cerkvene pevce, saj nas je pri maši vedno manj. Cerkveno petje je nekaj izjemnega … Kdor poje, dvakrat moli, pravi stari slovenski pregovor. Res je! Prav tako primanjkuje ljudi, ki bi igrali na orgle. Jaz sem začel čisto slučajno, ko je v naši župniji zmanjkal organist. Znal sem uporabljati le eno roko, ker sem igral harmoniko, vse drugo sem se moral naučiti. Lepo bi bilo, če bi me kdo nadomestil. Glasbo in petje sem vedno ljubil in tudi družbo in prijateljstva, ki so se ob tem porajala. Fantje izpod Grmade so nastali prav v takem duhu.

Energija je še!

Ja, te mi ne manjka. V petek sem videl veliko pevcev, glasbenikov in prijateljev. Čeprav sem dosti dragih prijateljev že izgubil in mi je bilo žal, da jih ni bilo več z mano med družabnim srečanjem, se nas je na praznovanju vseeno zbralo kar dosti. Pri druženju, petju nisem nikoli občutil težav zaradi starostne razlike. To je veljalo, ko sem bil mlad, in to občutim tudi zdaj, ko jih imam 95! Prijetno smo se imeli, Fantje izpod Grmade so mi zapeli, vsi smo skupaj peli in klepetali. Dragi prijatelji so mi podarili tudi lepo leseno umetnino, na kateri so harmonika, bas in štiriperesna deteljica. Tako v šali imenuje moja žena mene, Marcella Kralja, Carla Gabrovca in Franca Perica (na sliki).

Žalostna je hiša, v katero ljudje ne vstopajo radi. Moja je bila vedno odprta, saj družba mi je vedno veliko pomenila. Glasba pa je del našega življenja, saj ustvarja prijetno razpoloženje, tako v lepih, srečnih trenutkih kot tudi žalostnih.