Kronika vasi pod Grmado v letih 1914-1915
“Šlo je za velikansko tragedijo, z današnjega vidika Evropske unije bi ta spopad povsem upravičeno označili za prvo evropsko državljansko vojno dvajsetega stoletja (…) ”
Tako je v predgovoru knjige Kronika vasi pod Grmado v letih 1914-1918 zapisal njen urednik, prof. Aleš Brecelj, na predstavitvi publikacije, ki je bila v petek, 6. marca, na sedežu devinskih zborov. Breclju je občina Devin-Nabrežina pred letom dni zaupala uredniški posel v zvezi z drugo izdajo knjige, ki jo je pred dvajsetimi leti napisal Drago Sedmak, zgodovinar in kustos v Goriškem muzeju Kromberk – Nova Gorica. Avtor se je takrat lotil dela prav tako na povabilo občinske uprave (na petkovem večeru so se večkrat zahvalili nekdanjima odbornicama Marinki Terčon in Veri Tuta), kot je pojasnil sam profesor, je Sedmak v svojem delu na podlagi časopisnih virov prikazal dogodke med letoma 1915 in 1918 v vaseh sedanje devinsko-nabrežinske občine v obliki zelo zanimive kronike. Urednik je sicer dodal, da je v dvajsetih letih po objavi prišlo na dan v zvezi s prvo svetovno vojno tudi pri nas nekaj novih podatkov in spoznanj, obenem je svetovni splet raziskovalno delo zelo olajšal. “Te novosti je bilo treba upoštevati in zato prvotnemu tekstu tudi kaj dodati”, je dejal. Tega dela se je lotil sam. Prizadeval si je celo do take mere, da je v knjigo vključil dogajanja, ki obravnavajo obdobje od začetka svetovne vojne, ne le od vstopa Italije vanjo. O knjigi, ki jo bogati fotografsko gradivo iz različnih arhivov, je na devinskem večeru kot odbornica za kulturo spregovorila tudi Marija Brecelj, urednikova sestra, in o njej dejala, da na nazoren način prikazuje usodo zlasti civilnega prebivalstva v omenjenem razdobju. Sam urednik pa je dejal, da se uprava s to založniško potezo (knjiga je namreč ponatis druge dopolnjene izdaje, ki je izšla lani) na pravi način vključuje v obeleževanje stoletnice izbruha in poteka prve svetovne vojne.
Knjiga je razdeljena na dva dela. Prvi je bolj ‘vojaškega značaja’, saj temeljito obravnava posamezne soške bitke (teh je bilo skupno dvanajst). V vojaške posege so bili vpleteni Jamlje, Medja vas, Štivan in Devin. Z geografskega vidika je bilo severno območje sedanje devinsko-nabrežinske občine najjužnejši krak 90-kilometrske soške fronte. Bojna linija med Avstro-Ogrsko in Italijo je bila dolga do 600 kilometrov. Aleš Brecelj se je v svojem izvajanju zaustavil pri vstopu Italije v spopad, za katerega se je odločila po sklenitvi londonskega pakta z Antanto, na podlagi katerega si je zagotovila ugodne teritorialne priključitve. Zanimivo je, da je bila tajnost sporazuma tako tajna, da je Slovenec v svoji posebni izdaji dne 24. maja 1915 pod člankom na prvi strani z naslovom Italija nam je napovedala vojsko! Cesar nas kliče! , temeljito naštel podrobnosti dogovora …
Drugi del knjige pa obravnava usodo krajevnega prebivalstva. Posebno boleče je bilo vprašanje begunstva prebivalstva na bojni črti. Ta pojav je zadeval bodisi italijanske bodisi slovenske (avstro-ogrske) civiliste: kot je poudaril Brecelj, so bili naši ljudje, premeščeni v notranjost cesarstva, veliko bolj na slabšem v primerjavi z italijanskimi begunci. Vojna je globoko prizadela severno območje devinsko-nabrežinske občine: razdejanje in uničevanje sta bili izredni (na naslovnici knjige je fotografija porušenega Devinskega gradu). Brecelj se je tudi dotaknil usode nekaterih znanih osebnosti in krajanov, ki so se vojskovali na soški fronti, od Iga Grudna, bratov Ples, Miroslava Legiše, pa vse do Mussolinija (ranjen je bil med bitko zahodno od Jamelj), D’Annunzia in Giovannija Bergoglia, deda sedanjega svetega očeta, ki je bil član 78. polka brigade Toscana. Veliko mladih iz naših vasi je bilo vpoklicanih v cesarjevo vojsko, posledično je bilo med njimi tudi veliko mrtvih.
Soška fronta je terjala med 350 tisoč do 500 tisoč žrtev. Po preboju avstro-ogrskih sil pri Kobaridu se je bojna linija preselila na reko Piave, daleč proč od Grmade, ki je Italijanom zapirala pot do Trsta. Na devinskem večeru, na katerem je bil prisoten tudi avtor knjige Drago Sedmak, so ravno ‘Fantje izpod tega vrha’ (vodi jih Herman Antonič) zapeli nekaj pesmi, ki so spominjale na tedanje razdejanje in tragedijo človeštva.
IG
