Križi in težave v zvezi z (ne)podelitvijo še lanske Kocjančičeve nagrade
Križi in težave, ki že nekaj let bolj pestijo kot spremljajo podelitev Kocjančičeve nagrade, po mnenju Lada Jelena – zdi se mi predsednika koprskega Kulturnega kluba – v Pismih PN z dne 7. marca 2013, presegajo razumne okvirje. In to je res kot pribito. Vse, kar je Jelen zgledno jasno naštel in podprl z argumenti, zasluži, pravzaprav terja, da se vsi tisti, ki se s kulturo zlasti v Istri ukvarjajo, globoko zamislijo nad rečenim, nepristransko prediskutirajo snov, si ogledajo vse možne vidike, dodobra razčistijo pojme in se odločijo med drugim tudi v prid obeh predlaganih kandidatov za leto 2012, in sicer za pesnika Berta Pribca in publicista Milana Gregoriča, seveda z malo, a bistveno korekturo, ki jo kajpak – seveda nepoklicana – predlagam jaz: Pribcu bi podelili nagrado za leto 2012 in Gregoriču letošnjo. Ali pa obratno. Slavili bi pa letos oba na skupni slovesnosti, tako bo režijskih stroškov manj, ki jih bodo organizatorji lahko… zabili v boljšo zakusko, ali prihranili za prihodnje leto. Oba sta predobra umetnika peresa in preveč razgledana misleca in publicista, da bi ju lahko bodisi ignorirali, ali strpali v eno diplomo, pa naj bo le pergamentna, v stilu dve pišoči muhi na en mah, in ju tako rekoč odpravili le s polovično nagrado, kar je v bistvu, le priznajmo, ne mečimo si peska v oči, nagrada ex aequo, ki si jo podelita dva ali pa več za žirijo enakovrednih dobitnikov, pa naj zveni po latinsko še tako eksotično in visokodoneče. Preveč pomembna sta oba, da po podelitvi… pol hlepca ali štruce Bertu, pol štruce ali hlepca Milanu, ne bi zapekla vest kakšnemu bolj tankočutnemu ali solidarnemu še živečemu prejemniku iz prejšnih let, recimo – navedla bom nekaj imen po spominu, vi jim dodajte manjkajoče: Edelmanu Jurinčiču, Nadi Morato, Albertu Pucerju, Dušanu Jakominu, Saši Pavček…, ki bi se morda nekoliko v zadregi v svoji skromnosti vprašali: Zakaj so organizatorji pri niju, ki po tehtnih objavah, izvirnosti in bravuri sodita v sam vrh, tako zelo šparali, jima odrezali le pol hlebca vsakemu, meni pa velikodušno dali celo štruco? Pa še to ju je doletelo, da jima niso potem dali niti tiste polovičke, brali smo v Pismih nekaj kratkih, precej ozkoglednih in pristranskih – naj rečem občinskih ali odborniških? – odmevov-zaprek, le nekdo se je zavzel za Gregoriča. S strani “stroke”, kot radi pravimo, pa… grobni molk na račun obeh kandidatov. Kot da se je ta kulturni problem in postopek, obravnavan na nenavadno (ne) kulturni način, sploh ne tiče. Molk tudi pri še živečih nagrajencih. Kolikor mi je znano, rada bi se motila, se ni oglasil niti eden od njih, niti eden ni dvignil glasu in vsaj plaho protestiral, niti eden si ni niti upal vprašati: Zakaj? In se nato dokaj samovoljni in neutemeljeni zapreki postavil po robu. Ali jo vsaj zavzeto podprl, tudi ta možnost obstaja, javno pač zavzel stališče, ne pa ostal v… varni distanci – varni pred čim? – neopredeljen in brezbrižen do svojih cehovskih drugov. Češ vsak zase naj boga moli in bog – če se mu zdi – za vse.
Jaz, ki sem načelno ZA podelitev nagrade obema kandidatoma (po principu: rajši velikodušno enkrat preveč kot ozkosrčno enkrat premalo), javno vprašam… Marjana Tomšiča, Dušana Jakomina, Jasno Čebron, Danila Japlja, Lojzko Zevnik od Librisa pa hčerko Ingrid Celestina, Vanjo Pegana od založbe Knjižni krog. In še in še tja do prof. Alferije Bržan, Vere Vezovnik, Vide Posinkovič, Irene Urbič, Ines Pešorda, novinarjev Škrlja, Gombača, Vidica tja do Milana Rakovca in prof. Jožeta Hočevarja, tistega od nadvse privlačne Minute, dve za boljši jezik v PN. Lahko se oglasi kdorkoli, tudi neimenovani, dovolj je, da jih zanimata kultura in literatura, da brez njiju ne bi mogli živeti. Zadostuje besedica ZA ali Proti. po e-mailu ali na dopisnici Ladu Jelenu ali meni v vednost. Saj one mlačne, oportunistične pa spolzke kot ribe, ki verjetno ne bodo niti odgovorili, bo že itak Jezus Kristus, ki je bil na stranih vročih in hladnih, izpljunil iz svojih ust in si jih nato izplaknil.
Jolka Milič
