Križana moč krščanske vere
Vprašanje človekove moči in vpliva nad drugimi ter naravo se nanaša na mnoga področja, kjer je lahko občutljivost in človeškost, more biti tudi nasilje, premoč, suženjstvo, izkoriščanje. Sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja so potekala v želji po blaginji, svobodi, nenasilju, spoštovanju. Bilo je kot zatišje pred prihodom drugih časov in napetosti. Kljub diktaturi komunizma in hladni vojni so ljudje hrepeneli po svobodi, spremembi, človeškosti. Komunizem kot nasilna ideologija se je v koncu osemdesetih let zrušil sam v sebi. V nekdanji Jugoslaviji so prišli na dan nacionalistični konflikti, ki so spodbudili vojno nasilje. Bratstvo in edinost med narodi, s katerimi so opletali komunistični ideologi, sta se pokazala kot farsa. Države so se osamosvojile, Slovenija je prvič dosegla svojo samostojnost in mednarodno priznanje. Toda še daleč niso bile pripravljene za samostojno pot in celovito osvoboditev. Komunistično nasilje države so zamenjale različne skupine, ki so želele uveljaviti svoje interese ali ohraniti stare privilegije in pritiske. Življenje se je kljub nastopu demokracije nekako radikaliziralo in kriči po izhodu.
Včlanjenje v Evropsko unijo je prineslo vsaj neko namero po ureditvi odnosov in vzpostavitvi pravne države, vendar pritlehnega nasilja določenih skupin in klik ni bilo mogoče odpraviti s političnimi obljubami. Za denar in vpliv so vsi krvavi pod kožo. Povrhu tega je tu še dejstvo migracij ljudstev iz Afrike in z Vzhoda. Nekatere države so se pred njimi povsem zaprle, druge so še odprte, čeprav pogoji postajajo vse bolj zahtevni.
Vprašanje krščanskega odnosa do moči je ključnega pomena za prihodnost Evrope in sveta. Pri tem je treba priznati, da so v preteklosti kristjani zagrešili nekatera dejanja, ki so bila povsem nasprotna z evangelijem: križarske in verske vojne, inkvizicijo, druga ideološka nasilja, nestrpnost do Judov in drugače mislečih. V nekdanjem avstrijskem cesarstvu je bilo katolištvo državna religija in ideologija, ceno tega plačujemo še danes. S kakšnimi napori se bori papež Frančišek proti klerikalističnemu načinu vodenja na mnogih ravneh v Cerkvi. Podobno vklepa državo in ovira razvoj družbe stara komunistična paradržava z ohranjanjem privilegijev in izrinjanjem vsega, kar se ji ne pokorava. Ves čas jim pri tem pomagajo tujci, ki se priseljujejo in jim v zameno za volilne glasove obljublja delovna mesta, privilegije in verske objekte. Pot do spoštovanja in pluralizma je še dolga, tedaj se bodo resnično presegle politične kupčije in bo odgovornost do skupnosti bolj pomembna.
Evangelij nam pomaga odkriti odprte odnose, v katerih bomo znali ceniti svoje in spoštovati druge. Zato postavlja v ospredje osebo in skupnost, ki sta nad vsakim sistemom in ideologijo, četudi je še tako široko sprejeta in se zdi dobra. Ideologi hočejo vsiliti dobro s silo. Jezus je govoril o spoštovanju vsakega človeka in ga čaka, da se odpre za njegov dar. Ljudi opozarja, naj ne sodijo drugih, da ne bodo sami sojeni. (Lk 6,37) Ni dovolj, da prenašajo druge, morajo tudi sprejemati v njih vse dobro ter z usmiljenjem gledati na pomanjkljivosti in rane. V odnosu do drugače mislečih se ne smejo imeti za posedovalce resnice. Ideologi vedno mislijo, da imajo resnico na svoji strani, zato so povzročili veliko nasilja in pobojev. Zadnja taka nasilja so bila pod komunizmom, v današnjem času je vse več strahu pred bojevitim islamom in skrajnimi levičarskimi ter desničarskimi skupinami.
Truditi bi se morali za živ odnos vere, zaupati v skrivnostnega in presežnega Boga ter njegovo razodetje v Jezusu Kristusu. Med kraljestvom Boga in cesarja kraljuje križani Kristus, ki želi zavarovati drugost vseh, tudi tistih, ki so mu nasprotni. Njegova oblast se poistoveti s popolnim darom in žrtvijo, ki prinaša življenje ter svobodo. Moč Boga tako pomeni ljubezen, njeno usmiljenje in norost v darovanju. (Jn 10,18) Božji Logos in Duh delujeta v vseh ljudeh, prinašata moč za povezovanje, pogovor, odpuščanje, za nove začetke. Sodobni čas se trudi razvijati dialog in pogovor, malo manj je uspešen pri spodobnosti poslušanja in sprejemanja drugih. Veliko bolj bi se morali truditi razvijati duhovno in socialno življenje, da nam bodo drugi prišli naproti in se jim bomo mogli približati. Krščanska vera pomaga ohranjati spoštovanje in odprtost za druge. Po drugi strani je pomembno trdno zaupanje v Jezusa Kristusa in v vse, kar je on razodel. Resnica je oseba in življenje. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
