Kriza solidarnosti
Svoje razmišljanje bom začel s predstavitvijo dveh srednješolcev. Prvega bomo imenovali Leon, star je 16 let, obiskuje drugi letnik srednje poklicne tehniške šole in rad igra nogomet. Tudi njegov sošolec Gregor rad igra nogomet, vendar ne more obiskovati treningov, ker so starši brezposelni in nimajo denarja za položnice športnega kluba. Pravzaprav nimata denarja niti za položnice elektrike, vode in telefona. Gregorjeva družina živi od državne in humanitarne pomoči ter slabo plačanih očetovih občasnih del. Včasih gredo starši lačni spat, da ima lahko njun srednješolec, ki hitro raste, vsaj skromno večerjo. Brez prehranskih paketov Karitas bi bila lakota še večja. Leon bo letošnje zimske počitnice preživel na smučanju v tujini, sošolcem pa na svojem najnovejšem pametnem telefonu že kaže slike belih smučišč in hotela …
V medijih sem zasledil več akcij, kjer razne ustanove organizirajo zbiranje sredstev za lačne otroke v Sloveniji. Če smo še pred nekaj leti v adventu tradicionalno zbirali denar in hrano za lačne otroke v Afriki, se sedaj dogaja, da morda gre naš sosed ali sošolec brez večerje spat. Razlog je preprost: doma nimajo niti za kruh. Ljudje, ki so prej normalno delali in se samostojno preživljali, sedaj brskajo po smeteh in upajo, da bodo kaj našli, kar jim bo olajšalo krizo. Razmere so zelo resne, taki pojavi pa kruti, alarmantni in nedopustni. Ali je možno, da državi, kot sta Slovenija ali Italija, ki po bogastvu na prebivalca zasedata 30. oz. 23. mesto na svetovni lestvici 183 držav, dopuščata take pojave? Zakaj se dogaja, da imamo v istem razredu otroka, ki gre brez večerje spat, in otroka, ki ga starši dobesedno dušijo v razkošju in nepotrebnih dobrinah? Eden nima za šolsko malico, drugi pa se baha s telefonom, ki po vrednosti presega povprečno mesečno plačo.
V tej luči se mi zdijo protesti, ki so oktobra in novembra potekali po evropskih prestolnicah, prava ironija in posmeh zdravi pameti. Res je, da niso delavci krivi za grehe kapitala in bančnih špekulacij, ampak tudi država ne more biti dežurni odrešenik. Na eni strani ogorčeni (in obubožani) delavci od države pričakujejo čudežno in po možnosti tudi takojšnjo rešitev vseh težav, po drugi pa v nakupovalne centre, banke, zavarovalnice, multinacionalke … nosijo svoj težko prisluženi denar.
Politiki vseh orientacij in barv s spretno retoriko izkoriščajo brezupen položaj ljudi, da si zagotavljajo privilegije, čeprav o njih govorijo kot o varčevanju. Na eni strani v znamenje solidarnosti si za nekaj deset evrov znižajo plačo, na drugi pa sprejmejo zakon, ki bo njihovemu podjetju prinesel milijonske dobičke. Bančne izgube politiki rešujejo z davkoplačevalskim denarjem, namesto da bi pošteno pregledali sporne posle in ugotovili, čigave podpise nosijo. Hitro bi namreč odkrili, kako je politika povezana s podjetji in kako je vmes veliko manevrskega prostora za korupcijo.
Ključno vprašanje je, kako naprej. Kako priti do bolj pravične družbe, kjer šolarji v najbogatejših državah na svetu ne bodo več hodili lačni spat in njihovim staršem ne bo treba čakati v vrsti pred vrati Karitas? Sistem, ki ima vgrajenih toliko napak, ki jih je kriza naplavila na dan, enostavno ne more biti več uporaben za naprej. Ljudje, in s tem posledično tudi mentaliteta, ki so vzrok za krizo, ne morejo biti istočasno njena rešitev. Upam si trditi, da je sedaj prišel čas, ko bi morali obrazi, ki nam že deset ali dvajset let ponujajo neke rešitve, oditi.
Prva sprememba, ki se mora zgoditi, je v mentaliteti posameznikov in družbe, da pesimizem ne bo pripeljal nasedlega voza iz krize. Potrebujemo dobre novice, motivacijo, svetle zglede in tudi malo zasanjanega idealizma, da lahko začnemo gledati v drugačni perspektivi. Kdor ima veliko, je moralno dolžan pomagati tistemu, ki ima manj od njega ali nima nič. Za izhod iz krize ne moremo čakati samo na državno pomoč in “čudež z neba”, ampak moramo okrepiti medsebojno solidarnost. Kakšna bo naša prihodnost in prihodnost mladih, je odvisno od drobnih gest, ki jih bomo – ali ne bomo – storili.
Čeprav živimo v isti družbi, državi, mestu ali celo soseski, se dogaja, da so med nami tako velike in globoke razlike, da se zdi, kot da bi živeli v dveh različnih svetovih. Prepad med lačnim otrokom in tistim, ki je sit vsega, lahko zmanjša vsak posameznik s solidarnostjo in pozornostjo do bližnjih. Medtem ko nekaterim otrokom šolsko kosilo predstavlja edini topel obrok v dnevu, drugi nosijo v svojem žepu tehnološko igračo, ki bi lahko za dobra dva meseca nahranila eno družino. Sta to dva različna svetova v isti učilnici?
Aljoša Vodopivec
(Iz priloge Bodi človek! 27.12. 2012)
Dva sošolca iz dveh različnih svetov
