“Kriza koronavirusa terja iskanje dolgoročnih rešitev, ki naj bodo drugačne od dosedanjih”

Piše: Matej Caharija

Živimo v času, v katerem nas mediji vsakodnevno seznanjajo z ekonomskimi težavami in posledicami pandemije. Veliko je ugotovitev, pogledov in najrazličnejših ocen. Da bi bolje spoznali razmere, v katerih smo se znašli, smo se pogovorili z ekonomistom in sociologom Mitjo Stefancicem.

Z več strani se sliši, da po tej krizi nič več ne bo kot doslej. Ali tudi ekonomisti razmišljajo podobno? Kako kot izvedenec ocenjuješ možnosti rešitve krize koronavirusa?
Gotovo je, da smo v neki fazi, v kateri se ne da predvidevati, kaj se bo zgodilo, zaradi tega, ker je še prerano. Moje hipoteze so naslednje. V primeru, da bi se ta virus poleti izčrpal in bi nas torej ne ogrožal več, kar je po mojem malo verjetno, bi se septembra postopno vrnili k življenjskim in gospodarskim standardom, ki bi bili primerljivi s tistimi, ki smo jih poznali pred virusom. Razmere bi se torej jeseni izboljšale tudi zaradi velikega povpraševanja na trgu po dobrinah in storitvah. V drugem primeru, do katerega bo po mojem prišlo, da se ta virus ne bo do jeseni izpel in se bo mogoče v neki drugi fazi spet pojavil, bo treba zajeziti ta val z raznimi negativnimi učinki na gospodarstvo z mislijo, da je treba marsikaj žrtvovati z upanjem, da se bodo v prihodnjih letih, ko se bo stanje izboljšalo, lahko spet vzpostavile kolikor toliko normalne razmere. Tretji možen scenarij, ki ga napovedujejo nekateri angleški raziskovalci, je, da nas bo virus ogrožal vsaj do marca prihodnjega leta, kar pomeni, da bodo dotlej veljali varnostni ukrepi. V tem primeru bi iz zdravstvene prešli v zelo hudo gospodarsko krizo.
Katerikoli od navedenih primerov bo že obveljal, življenje in gospodarstvo ob koncu krize ne bosta isti kot pred njo. Ne moremo pa predvidevati, kako hude bodo posledice krize in kako hitra ter kolikšna bo dejanska izboljšava oziroma ponovna gospodarska rast, ko bo do te prišlo. Nedvomno bo iskanje raznih rešitev zahtevalo nov premislek gospodarskih in socialnih politik.

Težko je torej govoriti o receptih za izhod iz krize, če dejansko ne poznamo prave razsežnosti le-te …
Recepti obstajajo, vendar mislim, da je glavna dolžnost ekonomistov v tem času stati ob strani političnim odločevalcem, sodelovati z drugimi znanstveniki, predvsem s področja epidemiologije, in iskati načine, da se kriza koronavirusa ne spremeni v prehudo gospodarsko krizo. Mislim, da je s tega vidika nujno, da se kratkoročno spet razmisli o počasnem vnovičnem odprtju tovarn, posameznih obratov in drugih dejavnosti. Seveda, na osnovi ocene tveganj in strateškega pomena le-teh. Čeprav sem idejno pristaš in podpornik skupnih evropskih odločitev, so zdaj najprimernejše izbire posameznih držav, saj imajo te najboljši vpogled v domače razmere. Neka skupna evropska ali celo svetovna strategija zoper zdajšnjo krizo ne pride po mojem v poštev, saj vsaka država doživlja situacijo na svoj način.

Omenja se, da bo zdajšnja kriza najhujša po krizi iz 20. – 30. let preteklega stoletja. Ali sta ti dve sploh primerljivi?
Svet se je od konca prve svetovne vojne do danes zelo spremenil. Situacija, ki je vladala pred sto leti, je težko primerljiva z današnjo. Konec 20. let prejšnjega stoletja je bila razširjena določena znanost, gospodarstva so bila manj kompleksna in tehnološko bolj enostavna v primerjavi z današnjimi. Po vojni so tudi nastale razne mednarodne organizacije, naj le omenim Evropsko gospodarsko zvezo, z namenom, da bi preprečevale vojne. Če te organizacije delujejo skladno s svojimi ustanovnimi principi, so ključnega pomena za reševanje te in drugih kriznih situacij. Če se omejim na stvarnost stare celine, ker jo bolje poznam, mislim, da ni mogoče cinično obravnavati raznih evropskih mehanizmov za preprečevanje finančnih in drugih kriz. Po mojem gre za zelo koristne vire, ki jih pred sto leti niso poznali. Omeniti tudi velja, da je kriza l. 1929 in kasnejših let bila finančno-gospodarskega značaja, današnja je pa zdravstvenega s posledicami na gospodarski in družbeni ravni.

Katere so še druge glavne značilnosti krize koronavirusa?
Opozoril bi, da so nekateri epidemiologi opozarjali na možnost pojava takih in podobnih kriz, ki so povezane z virusi, vendar njihovih opozoril ni žal nihče resno jemal v poštev. Po mojem je odločilnega pomena pri tej krizi razkorak med zagotavljanjem zdravja in kontinuiranim delovanjem gospodarskega sistema, ki sta – vsaj za zdaj – neskladna: ali v tej fazi zagotavljaš zdravje in preprečiš, da se epidemija širi, ali omogočiš zagon celotne proizvodnje in tvegaš, da prihaja do novih okužb. Zaradi tega zamisel Borisa Johnsona ni tako neumna, kot je morda izpadla. Enostavno so Angleži rekli, če za dolgo časa zaustavimo proizvodnjo ob izbruhu epidemije, ko je ta že prišla na Otok, tvegamo kasneje veliko gospodarsko krizo z brezposelnostjo in drugimi velikimi težavami. Je stvar odločitve. Osebno mislim, da je bolje postaviti na prvo mesto zdravje, četudi za zagotovitev tega izgubimo nekaj bogastva …

Mednarodne finančne organizacije, v katere so države vključene, zagotavljalo torej le-tem večjo varnost in stabilnost?
Gospodarstva so že dolgo prepletena in medsebojno povezana. Od povojnega obdobja dalje težijo k čedalje večji soodvisnosti. Tudi zaradi tega je bilo morda v določenih trenutkih preveč optimizma. Ne smemo tudi pozabiti, da smo že v letih 2007-2008 doživeli zelo hudo krizo in ravno ta je privedla do okrepitve raznih preventivnih mehanizmov (kot Evropski mehanizem za stabilnost), ki omogočajo reševanje posameznih gospodarskih sistemov. Je pa res, da prihaja v tem trenutku znotraj teh organizacij, ko bi bilo treba zelo hitro odločati, do določenih trenj, ki so pravzaprav samoumevna, saj vsak dejansko ščiti svoje interese. Po drugi strani velja spomniti, da ko prihaja do določenih kompromisov in se torej dolgoročno gleda na skupne interese, so ti mehanizmi zelo pomembni.

Mednarodni denarni sklad (IMF) je pred dnevi opozoril, da bi kriza lahko ogrozila stabilnost globalnega finančnega sistema. Kaj to konkretno pomeni?
Da pride do nove krize, k pojavu katere bi botrovala situacija, da bi večja, na svetovni ravni delujoča podjetja ne mogla več zagotavljati iste ravni produkcije oziroma storitev, ki so jih pred virusom. Tako stanje bi potem vplivalo na dobičke in odnose z bančnimi zavodi ter finančnimi posredniki. V takih primerih, če pride torej med bankami samimi do nekega upada zaupanja, se lahko pojavi podobna kriza kot v letih 2007-2008. Mehanizmi so sicer malo drugačni, ker je bila takratna kriza izvorno finančna in je nato postala globalna. Danes je pa nasprotno: zaradi omejitve gospodarstva se je zaustavila dobava storitev in proizvodnja v večjih in manjših podjetjih. Če so manjša podjetja zaprta več mesecev, brez likvidnosti in državne pomoči, pomeni, da lahko svojo dejavnost dejansko zaprejo. V državah, kakršna je Italija, v kateri je večina podjetij majhnih, se tvega, da pride do t. i. domino efekta, kar pomeni, da zaradi propada nekega srednjega podjetja, ki sodeluje z desetimi manjšimi podjetji, sledi zaprtje tudi teh. Če bi do tega prihajalo, bi bilo za celoten sistem, vključno za finančni sektor, katastrofalno. Hudo bi seveda bilo, če bi se to dogajanje razširilo na mednarodno raven.
Naj pri tem povem, da sem te dni prebral poročilo Svetovne banke, ki opozarja na tveganja revnejših držav, katere so glede uporabe zdravstvenih aparatur odvisne od tujih dobaviteljev. Če se proizvodnja in dobava prekineta, zdravstveni sistemi revnejših držav ne morejo nuditi storitev ljudem in torej ne morejo kljubovati pandemiji. K sreči, da v Afriki epidemija ni zelo razširjena. V primeru, da bi se pojavila z isto jakostjo kot pri nas, bi nastale hude težave.

Veliko se govori o nevarnosti, da bodo ob koncu krize gospodarstva stabilnejših držav, denimo Nemčije, pridobile na mednarodnih trgih pozicije šibkejših gospodarstev, denimo italijanskega. Kaj meniš o tem?
Kot sem že dejal, marsikaj se bo s to krizo spremenilo. Gospodarstva so vsa prepletena in soodvisna. Vzemimo primer nemške avtomobilske industrije, kateri dobavljajo razne dele podjetja na severu Italije, v Sloveniji in drugih vzhodnoevropskih državah. Če bo zaprtje tovarn trajalo nekaj mesecev, se zamudo da nadoknaditi oziroma poiskati nove rešitve. Če pa bo dolgotrajnejše, bo lahko vodilo v bolj avtarkične gospodarske usmeritve. Je pa še absolutno prezgodaj za predvidevanje kateregakoli možnega scenarija. Če bi slučajno prišlo do tega, da bi Italija zašla v zelo hudo krizo, bi to prej ali slej imelo zelo hude posledice tudi za ekonomije ostalih članic Evropske unije.

Mnogi zdaj radi izpostavljajo, da je kriza lahko tudi priložnost …
Mislim, da bo ob tej krizi nujno treba spremeniti naš sistem. Vse politike mednarodnih institucij slonijo namreč na proizvodnji, potrošnji in rasti. Poseg človeka v naravo z uničevanjem gozdov in okolja že marsikje ogroža še tako krhko ravnovesje. Sečnja obširnih gozdnih površin lahko povzroča pojav in širitev raznih virusov. Posledice globalnega segrevanja so tudi že znane. Če se ne odločimo za vzpostavitev bolj uravnovešenega odnosa do narave, bo ta problematika, o kateri se v tem času ne govori, neizbežno predstavljala še večji problem.
Kriza, ki nas je prizadela, bi nas morala voditi k temu, da se na svetu končno pričnemo soočati s problemi, ki nas že dolgo spremljajo, a jih nočemo obravnavati. Koronavirus nam po mojem pošilja zelo močan signal, ki nas opozarja, da nismo na pravi poti. Kot je povedal papež, ki ni ekonomist, a je zelo dobro obrazložil situacijo, če naša družba ne bo vzpostavila boljšega odnosa do narave in sveta, se nam bodo čez nekaj let pojavljali novi virusi … Zaradi komaj navedenega, terja kriza koronavirusa iskanje kratkoročnih, a tudi dolgoročnih rešitev, ki morajo biti nujno drugačne od tistih, ki smo jih bili vajeni v minulih dvajsetih letih.

Matej Caharija

Piše Matej Caharija / Pogovor: Mitja Stefancic, ekonomist

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme