Križ je spremljevalec življenja

Piše: Primož Krečič

Bolečina križa prehaja v velikonočno veselje

Križ postaja v današnjem času vse večji izziv in resničnost. Ob koncu 20. stoletja so ga želeli izriniti iz družbe in vsakršnega spomina, da je postal le simbolično znamenje in okrasek, v tretjem tisočletju pa ne moremo iti mimo njega. Postopoma zopet dobiva svojo vlogo. Ne le, da prihaja v filozofsko razmišljanje kot način sprejemanja stvarnosti in povezovanja nasprotij, ampak kot temeljna podoba življenja, brez katere ni mogoče sprejeti stvarnosti in sebe. Dogajanje postaja vse bolj tragično in obenem puhlo. Razbito in zdrizasto misel more utrditi in oživeti le ljubezen, ki je šla preko vseh mej in objela tudi najbolj oddaljene prostore človeške izkušnje. Križ je odpiranje vsega, kar je zaprto, in povezovanje temeljnih osnov našega bivanja. Seveda se mu moremo upreti, saj je težak in zahteva svobodno odločitev. Toda njegovo nasprotje so smrt, pohudičenje in pekel. To je zgrešitev življenja in vsega, kar je človeško. Križ je največji izziv, ki zaznamuje naše odločitve, način mišljenja, odnose do ljudi in sveta, do Boga, do samih sebe. Križ predstavlja vrata do izpolnitve v človeškosti in sreče.

Pandemija koronavirusa je razkrila krhkost podobe o človeku, ki jo je živelo zahodno človeštvo, ko smo hoteli pozabiti na svojo krhkost in ranljivost, da smo le veja in ne drevo. Kljub odvisnosti in krhkosti nosimo v sebi veličino in presežnost, mnoge trenutke sreče, pa tudi bolečine, strahove, padce, umiranje. Čaka nas pot staranja, boriti se moramo za svoje življenje in zdravje. Koronavirus nas je počasi streznil v našem kolektivnem napuhu. Tudi veliki voditelji sveta in slavni ljudje so bili nemočni, ko so zboleli in so jih priključili na respiratorje. Da ne govorimo o ogromnem številu smrtnih žrtev. V majhni Sloveniji so jih našteli že več kot 4.000. In kakšno trpljenje jih je spremljalo.

Jezus je povedal, da ko bo povzdignjen nad zemljo in bo vsem v premislek, da bodo mogli sprejeti njegov nagovor ljubezni. (Jn 12, 32) Njegova žrtev ljubezni, ki je šla do konca in se podarila do smrti, ima moč, da sveti skozi krize in temine. Ljudje lahko zbežijo, jih je strah, toda ljubezen, ki se daruje, ostane, govori in obuja novo življenje. Želi nam povedati, da nas ima rad v vsej naši človeški stvarnosti, tudi, ko smo nemočni. Njegova ljubezen nam je blizu s kroničnim upanjem in usmiljenim darom. 

Križ med kenozo in slavo

Pomembno je premišljevati o pomenu križa in ga vključiti v način življenja ter reševanja problemov. Sporočilo križa povezuje vse kristjane, zato se moremo poglobiti v izkušnjo zahodnega in vzhodnega duhovnega izročila. Sodobna zahodna misel se je ustavila pri križu, smrti in na pragu velikonočnih prikazni, vzhodna krščanska misel pa je bolj naravnana na skrivnost vstajenja, ki sveti s svojo močjo in življenjskostjo.

Papež Janez Pavel II. je povabil kristjane zahodnega dela, da bi se poglobili v mistično izkušnjo Vzhodne Cerkve: “ Skupaj prisluhnimo klicu ljudi, ki hočejo slišati neokrnjeno Božjo besedo. Besede Zahoda potrebujejo besede Vzhoda, da bi Božja beseda vedno bolje razkrivala svoja brezdanja bogastva.”(Apostolsko pismo Luč z Vzhoda) Na Zahodu je križ bolj povezan s trpljenjem in tragičnostjo življenja, pri tradiciji Vzhodne Cerkve je poleg tega močneje prisotna tudi izkušnja Kristusove slave ter poveličanja. Križ je paradoks, ki povezuje tragičnost in slavo, to je v svojem velikem delu naglasil švicarski teolog Von Balthasar. Spodbudil je, da bi v krščanski duhovnosti pomembno povezali kenozo in slavo, Božje izničenje in poveličanje, ki je dar. Vse v teologiji in duhovnosti je zaznamovano s tem globokim prepadom in povezavo.

V sporočilu križa je Jezus predstavljen kot nedolžno Božje Jagnje, ki vzame nase  grehe človeštva in se podari kot žrtev za življenje sveta. Trpeči se poniža do globin človeške ranjenosti z grehom, umrljivostjo in smrtjo, kar predstavlja njegovo izpraznjenje (uničiženie) od Božje slave, da postane Zapuščeni. Ta poudarek je močno prisoten v  duhovnosti cerkvenega gibanja Marijino delo. Po drugi strani pa mora biti izpostavljen pomen vstajenja od mrtvih in pobožanstvenje človeškosti, ki jo je Jezus že vnaprej pokazal v spremenjenju na gori Tabor. Tedaj je razodel svojo prežetost s Svetim Duhom, z Božjo ljubeznijo je zasvetil v nepredstavljivi lepoti, miru in svobodi. Križ je osebna žrtev Bogočloveka, ki se je sklonil v največje globine ranjene človeškosti in jih spremenil v dar novega življenja. Podal se je v svoje nasprotje, tja, kjer si je grešni človek mislil, da Bog ne more priti. Vendar je prišel in ta osvoboditev zelo slovesno, nazorno in sugestivno odmeva v praznovanju Velike noči.

Križ v liturgičnem izročilu

Življenje svete liturgije se bliža odrešenjski skrivnosti, ki doseže svojo globino in vrh v temi ter molku križa in sijoči lepoti velikonočnega dogodka. Ob križu umolkne človeška beseda. Gregor Nacijanški pravi, da je Kristusov križ nad vsako besedo. Tu se premišljevanje in mistika povežeta z izkušnjo nore Božje ljubezni, o kateri je razmišljal Evdokimov. V velikonočni liturgiji Vzhodne in Zahodne Cerkve se izraža ta izkušnja in nagovarja ljudi v njihovi globini, saj gre za življenje, ki je močnejše od smrti. Liturgija spremlja Kristusa in ga gleda v njegovem ponižanju na križu. V tišini odmeva branje starozaveznih prerokb. Himne in molitve izražajo sočutje vernikov ob skrajni kenozi na križu, v umiranju in smrti, v pokopu njegovega telesa, v sestopu k umrlim. Himne za veliki teden, zlasti tiste, ki častijo križ in vstajenje, so po navadi delo velikih teologov in himnikov še nedeljene Cerkve. V tem moremo videti moč krščanstva prvih časov, v katerem se je teologija prepletala z liturgijo, molitvijo, pojezijo. Te himne presegajo zgolj človeško ustvarjalnost in navdih. V njih so globoki občutki sočutja in bližine ter zaupanja. To je umetnost zemlje in nebes, ki spremlja Snovalca sveta v njegovo nasprotje, kar je trpljenje, smrt in grob. Krik Božjega Trpina in molk Mrtvega Božjega Sina streseta ne le zemlje in vernike, ampak tudi ljudi v podzemlju in nevernike. V skrajni tišini, ko umolkne Beseda, ta Beseda najbolj močno spregovori.

Tako vzhodna kot zahodna liturgija nas vabita k češčenju križa, da bi stopili v njegovo mistično in stvarno moč. Križ je drevo življenja in kozmična os: točka, v kateri se uskladijo in razrešijo vsa nerazrešljiva nasprotja, v njem pride do sinteze vsega v veri in življenju. V njem se odpira pot svetosti, kulture, duhovnosti. Na križu je ljubezen postala nepremagljiva in povezovalka vsega. V zahodni liturgični tradiciji se med češčenjem križa prepeva čudovita hvalnica križu, ki pritegne vsakega vernika: “Zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo, ni lesa, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako. Sladki les, na sladkih žebljih nosiš breme presladko.”

Liturgični patristični teksti poudarjajo, da je križ kmalu postal podoba Križanega in Vstalega ter privzel ta dva vidika, ki sta neločljivo povezana v eno odrešenjsko skrivnost. Kristusov križ je velika, sveta brezmadežna žrtev Božje ljubezni, ki jo je podaril učlovečeni Božji Sin kot: žrtev sprave, (Rim 3,25) odkupnino (Mt 20, 28) in zveličanje (Mt 18,11; Jn 3, 17) človeškega rodu, ki je padel v greh, (Gal 1,4; Kol 1. 14), prekletstvo (Gal 3,13) in smrt. (1 Kor 15, 22)

Trpljenje in smrt sta prvi del  velikonočne skrivnosti. Drugi del je vstajenje in razodetje slave. Vstali Kristus je začetek novega stvarjenja, povezava med smrtjo in življenjem, ki ne bo nikoli več tako tragična in brez prehoda. Sveti Pavel je izrazil to veselje: “Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?” (1 Kor 15,54-55) Križ ni več le kruta žrtev, smrt in polom, ampak povezanost z virom življenja, izpolnitev v Božji ljubezni za naše odrešenje. Križ je strast Bogočloveka, ki uničuje moč skušnjavca, se podaja k umrlim in dviga ljudi v novo življenje. Bogoslužna himna pravi: “Gospod, dal si nam svoj križ kot orožje proti hudiču; prestrašen je in trepeta, ne upa si pogledati v to moč, ki v resnici obuja mrtve in premaga smrt. Zato častimo tvoj pokop in tvoje vstajenje.”

Eden največjih krščanskih religioznih mislecev Vladimir Solovjov (+1900) je imel različna obdobja v svojem življenju. Proti koncu je zapadel v neko malodušje. Obdajale so ga težke misli. Sredi neke noči je zaslišal šume, nekaj močnega kot grmenje. Postal je pozoren in prepoznal, da je to odgovor množice vernikov, ki so bili v procesiji vstajenja in sporočali: “Hristos voskrese! Voistinu voskrese!” Kristus je vstal. Resnično je vstal! Tak množični izraz vstajenja je tudi v Terčeljevi in Premrlovi pesmi Kristus je vstal, ki združuje izkušnjo vstajenja, osvoboditve in prehoda. Solovjov je ob klicu množice vernikov pokleknil na tla in se zazrl v globoko skrivnost. Spoznal je, da ne gre za neko tolaženje z duhovnim življenjem in obredi, ampak za življenje. Kristus je popolno prežet z Očetovo ljubeznijo, zato sije in je izven pozabe. Podobno izkušnjo prinaša Ivan Cankar v delu Podobe iz sanj: “Bog je slišal in tedaj je videl, da je čas. Vsemogočna roka njegova je odprla vsa okna na stežaj. V vriskajočih, šumečih, vročih valovih je planilo sonce v mraz in noč, izlilo se je v potrta srca in jih napolnilo do roba z velikonočno radostjo, seglo je v grobove in jim je dalo življenje, obžarilo je bleda lica, ozdravilo jih je in pomladilo. Z zvonkim glasom je zapel župnik pred oltarjem: “Te Deum laudamus!” Pred orglami je sedel sam orglar mojster in orgle so zavriskale proti nebu: “Tedeum!” In iz tisoč prepolnih src, iz tisoč veselo žarečih oči je zadonelo po vsej svetli cerkvi: “Tedeum!” Minila je na vekomaj črna maša trpljenja, sramote in groze, zazvonilo je k večni véliki maši radosti in ljubezni. Tedeum!” Danes bi Cankar pisal o drugačni bolečini in ranah, vendar klic bi ostal isti. Slednica na Veliko noč pravi: “Smrt in življenje / sta se borila v prečudnem dvobôju: / Gospod življenja je umrl, / zdaj kraljuje živ. / Povej nam, Marija, / kaj si videla na poti! / Grob Kristusa živega / in slavo sem videla vstalega, / angelske priče, prtič in povôje. / Vstal je Kristus, upanje moje, / pred vami pojde v Galilejo. / Vémo: Kristus je res vstal od mrtvih! / Ti, o Kralj zmagoslavni, se nas usmili.” Gospod kraljuje živ, odmevajo božji hrami v velikonočnem času in pesem aleluje potrjuje preboj življenja, ki prihaja iz smrti. To nasprotje je še posebno izraženo v uglasbitvi Ivana Ščeka. Morda bomo morali biti letos brez petja pri Veliki noči. Toda molčati ni mogoče. V srcih bomo peli: “Kristus je vstal” in ponavljali ‘Alelujo’. V tem klicu se bodo povezale globine zemlje z nebesi in duh se bo dvignil k slavljenju, za kar je ustvarjen.

Preberi tudi

Naravno pravo

Bodi človek

Naravno pravo

03.04.2021
Med solidarnostjo in ljubeznijo

Bodi človek

Jožef najsrčnejši

Bodi človek

Križ je spremljevalec življenja

Bodi človek

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme