Bodi človek

Kristjani sklonjenih glav

Kristjani sklonjenih glav

Piše: Gabriel Kavčič / O ustavi in zasebnih šolah

Vsi poznamo znan, velikokrat hudomušno uporabljen slovenski pregovor, da se “klin s klinom zbija”. No, prav ta mi je prišel na misel, ko sem v medijih zasledil novico, da državni zbor začenja postopek za spreminjanje ustave glede financiranja osnovnega šolstva. Tukaj pregovor dejansko drži: Ustava je močan in globoko zasajen klin, ki ga dejansko ne spraviš ven brez korenitega “mesarjenja”, kopanja in podiranja. Torej ga ven najlažje izkopljemo prav z ustavno večino, ki jo poslanci v trenutnem mandatu, kot so pokazali, imajo. Zamisliti bi se bilo treba o tem, da prav velikokrat v Sloveniji parlament ni premogel dvotretjinske večine za kako odločitev – in vendar jo tokrat je. Premogel je dvotretjinsko večino za to, da je začel postopek, ki na dolgi rok na tak ali drugačen način greni življenje staršem za zdaj nekaj več kot tisočih otrok (0,2 % vseh otrok, ki v Sloveniji obiskujejo osnovno šolo), ki obiskujejo zasebne osnovne šole. Ustavno večino je torej parlament premogel za neznatno število državljanov, in sicer zato, da jim na kratki in dolgi rok škoduje.

O tem je bilo v zadnjih dveh tednih že veliko povedanega. Bolj ko bereš in poslušaš izjave, bolj ogorčeno ugotavljaš, da smo dejansko doživeli svojevrsten ustavni (in kot tak tudi državni) udar. Ob tem je bilo zame najbolj boleče dejstvo, da so to izpeljali poslanci, ki so strokovno (vsaj v tej tematiki) nepodkovani, pa vendar so sproti ignorirali opozorila in pripombe za to usposobljenih strokovnjakov. In jih še ignorirajo. Ob tem seveda ne gre pozabiti, da je sam predsednik vlade tudi ustavni pravnik.

Tako se ne morem znebiti občutka, da gre pri vsem skupaj za tiho, a izjemno učinkovito nasprotovanje vsemu, kar vsaj malo ne diši po stari indoktrinaciji. Predvidena sprememba, predvsem pa sama logika delovanja, ki je v ozadju (če ti ustava ni všeč, jo pač spremeniš), opozarjata, da stara potreba po pranju možganov nikakor ni izginila iz načrtov nekaterih, ki (uradno) vodijo Slovenijo. Nasprotovanje pluralnosti v šolskem sistemu, ki se pokaže ravno ob umiku državnega financiranja, pomeni uvajanje enoumja, o katerem sam veliko berem, sem pa premlad, da bi ga izrecno tudi poznal.

Zakaj pišem vse to? Ker sem sam imel možnost, da sem smel vsaj gimnazijsko šolanje opraviti prav v zasebni, katoliški šoli. Osnovnega šolanja sem bil torej deležen, kot skoraj absolutna večina otrok, v javni šoli; kasneje pa sem imel to izredno možnost, da so me bili moji starši pripravljeni vpisati v katoliško srednjo šolo. Še v večnosti jim bom za to hvaležen – ker sem prepričan, da je ta izbira tudi močno vplivala name in na mojo večnost. V zelo dobrem smislu.

Žal mi je, da ne more biti vsakdo deležen takega šolanja. Ne, ker bi bile javne šole slabe, ampak ker “zasebno” šolstvo (nisem najbolj navdušen nad uporabo pridevnika “zaseben”, ker v glavi povprečnega Slovenca ne zveni najbolj pozitivno, pa tudi ne odgovarja realnosti – mar “zasebne” šole niso javne?) predstavlja dobrodošlo možnost staršem, da se odločijo drugače. Da se odločijo (in to jim zagotavlja cel spisek pravic, vključno s Slovensko ustavo) v skladu s tem, kar oni menijo, da je najboljše za njihove otroke.

In točno to je tisto, kar mene osebno najbolj moti pri vsej debati o (ne) financiranju zasebnega šolstva: sprašujem se, kje so starši? Kot je odlično povedal dr. Roman Globokar v oddaji Tarča na TV SLO 1 (30. november 2017), zasebne šole zrastejo iz želje staršev. Čeprav je bila sama ustavna presoja seveda sprožena s strani staršev, pa zdaj, ko se na plečih istih staršev nepošteno lomijo politična kopja, ni bilo z njihove strani slišati ničesar. Čeprav vem, da je bila neke vrste protestna izjava pripravljena in so jo starši edine slovenske katoliške osnovne šole imeli možnost podpisati. Pa je zaradi različnih razlogov niso. Ne pomaga, da protestirajo samo Škofovska konferenca, ravnatelji, pravniki … vse to je nadvse potrebno, vendar na neki način ni “živo”. Ostaja v senci politike in prava, s čimer ni še nič narobe. Kar me skrbi, je to, da povprečen slovenski kristjan (ali vsaj krščansko razmišljajoči državljan) očitno ni dovolj ali pravilno oblikovan, da bi povzdignil svoj glas, ko gre za bolj ali manj očitne napade na naše vrednote, če že ne kar na našo vero.

Čeprav težko ali sploh ne razumem, kaj vodi našo vodilno politiko v take odločitve in obnašanje, mi je še bolj nerazumljivo to, da se slovenski kristjani nikdar ne oglasimo. Čakamo škofe, čakamo duhovnike, čakamo “nekoga drugega”, samo da ne bi bilo potrebno dvigniti svoje glave. Če smo bili kristjani med drugo svetovno vojno in po njej potisnjeni “v zakristije”, smo danes velikokrat tam kar prostovoljno. In se ne premaknemo ven, tako izgleda, niti takrat, ko gre za našo denarnico, če že za kaj drugega ne. In seveda pri vsem skupaj sploh ne gre za denarnico – to bi bila manjša težava. Kar je skrb vzbujajoče, je to, da se krščanstvo (če smo iskreni: katolištvo) na vseh področjih poskuša umakniti iz javnosti. Če pogledamo malo pobliže, se dogaja na mnogih področjih. Od v teh dneh aktualnega svetega Miklavža, svetosti nedelje (in ne-dela), pa vse do trenutno perečih vprašanj v šolstvu. Res si želim, da bi katoličani počasi oblikovali zavest o tem, da nas vendarle ni tako malo, pa tudi če bi nas bilo, je naša dolžnost dvigniti glas, ko gre za resnico in pravičnost.“

30.12.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!