Kristjan v Cerkvi in družbi
Razmere v Cerkvi in družbi kličejo po prebujenih duhovnikih in laikih, ki bodo odgovorno, kritično in konstruktivno delovali pri prenovi Cerkve in družbe. V središču te prenove je človek kot oseba, ki mu Jezus Kristus prinaša dar odrešenja in moč za celovito uresničenje.
Ob razburkanem dogajanju v Cerkvi in družbi se marsikdo sprašuje, kakšna naj bo vloga kristjana v tej stvarnosti? Naj bo miren podpornik vsega, kar se dogaja, ker so ga tako naučili in bo tudi tako najbolje prišel skozi? Ali naj se odgovorno vključi v življenje na lokalni, pa tudi širši ravni in skupaj z drugimi išče poti rešitve za družbo in cerkvene skupnosti ter njene voditelje? Mnogi ostajajo v prepričanju, da ni mogoče nič narediti, drugi bodo že presekali zaplete ali pa jih bo rešil čas. V takih okoliščinah se je najbolje umakniti in čim manj o tem razmišljati. Sicer pa, zakaj imamo voditelje? Ti so postavljeni, da urejajo in usklajujejo skupno življenje. Ob nastopu sodobne krize so bili nekateri tako razočarani in jezni, da so segli po moči in začeli razbijati ter se upirati. Toda kmalu so spoznali, da po tej poti ne bo prišlo do rešitve. Tudi v Cerkvi se tu pa tam slišijo misli o uporništvu, da bi bilo treba vse spremeniti, zamenjati, posodobiti. Na severu so celo ustanavljali neka združenja, ki pa niso imela večjega odmeva. Da, treba je spregovoriti, vendar na konstruktiven način, da se gradi, kar je zdravo, in postopno odpade, kar je bolno in omrtvelo.
Po drugi strani se tako v družbeni sferi kot v cerkveni skupnosti pojavljajo ideologije, ki želijo izvesti ostro ločitev duhov, zbrati somišljenike in se z močjo postaviti nad ostale. Klerikalizem je stvarnost v cerkveni in profani sferi. Ljudje, ki so mu nagnjeni, želijo v imenu določene izbranosti in pravovernosti braniti moč, kapital ter privilegije določenih skupin. S tem se ustvarja še večja razklanost. Toda sredi tega se je zgodil fenomen papež Frančišek, ki je z najvišjega mesta v Cerkvi jasno povedal, da je treba gledati na človeka in družbo na nov način, to je na način osebe in odrešenja.
Pomen osebe
Pri vsem mora biti v središču skrb za osebo, človeka, ne pa povzdigovanje institucije, krepitev ekonomske moči, lobijev, strank. Zlasti mora biti pozornost namenjena malemu človeku, mlademu, staremu, bolnemu, tujcu, tistemu, ki si ne more sam pomagati. Delo v Cerkvi in v družbi bi moralo imeti več posluha za konkretnega človeka v času na začetku 21. stoletja. Bolj bi ga morali spoznati v njegovi misli, čutenju, zavesti in kulturi ter mu spregovoriti in oznaniti evangelij v tem jeziku. Kristjani imamo nalogo spoštovati dostojanstvo vsakega človeka in mu odpreti pot odrešenja v Jezusu Kristusu in njegovi ljubezni. Vsi ljudje so vredni njegovega daru, tisti, ki so blizu, in tisti, ki so daleč, ki mislijo podobno ali drugače in celo nasprotno.
Pomembno je nagovoriti človeka kot osebo in ne kot posameznika. Posamezniki so enaki in nad njimi visi uravnilovka, oseba pa je drugačna in izvirna, vredna vsega spoštovanja. Zato lahko samo osebe prinesejo spremembo in se ustvarjalno povežejo med seboj. Posamezniki pa ostanejo tujci drug drugemu, skupaj pa čreda, ki misli skozi nekoga drugega ali razpuščeno po svojih nagonih in javnem mnenju. Do neke mere sta tudi nekdanja komunistična ideologija in določena struja v Cerkvi izvajali pomasovljenje množice brez osebne opredelitve in misli.
Prelomni čas
Prav tu smo danes na prelomnici. V Cerkvi na Slovenskem je Sveti sedež zamenjal dva nadškofa in mnogi verniki se sprašujejo, kam naprej. Zavedamo se pomena hierarhičnega vodstva Cerkve in družbe. Dobro vodstvo je velik blagoslov. Vendar pa je ta okoliščina tudi priložnost, da se razvije zrela, odgovorna, pa tudi kritično konstruktivna misel med laiki in duhovniki, ki bo omogočila, da se bo delovanje cerkvenih ustanov odvijalo bolj transparentno, dinamično in skladno z evangelijem. Zato je potrebno vzgajati odgovorne in prebujene kristjane, ki bodo v moči svojega krsta ter pripadnosti ustvarjali cerkveno zavest in iskali novih poti za življenje ter delovanje v Cerkvi in družbi.
Klerikalni pristop se je pokazal kot neučinkovit in celo škodljiv, brezoblična množica vernikov, ki prelaga vse na voditelje in jim slepo sledi, ne more biti osnova živi in prebujeni skupnosti, zato je to tudi čas za spreobrnjenje in duhovno prebujene ljudi z močno socialno občutljivostjo. Omenili smo že papeža Frančiška in njegov posluh za človeka ter solidarni razvoj družbe. Mnogi laiki in duhovniki so navdušeni nad njim, toda njegovo sporočilo evangeljske prenove se le počasi prebija do upravnih struktur in širšega kroga mišljenja. Zato bo potrebno še veliko pogovorov, pričevanj, vzgoje in tudi javnih sporočil, ki bodo poosebila misel in duha evangelija na različnih ravneh življenja. Kristjani moramo dati družbi tisto, česar ne moreta dati liberalna država in javno mnenje, to je čut za človeka, poštenost in celovitost življenja. Ne, da tekmujemo z državo za družbeno prevlado in pozicijo, ampak, da damo tem ljudem Kristusov pogled na človeka, zgodovino in odnose. Obenem pa gradimo Cerkev v obliki skupnosti, ki živi iz vere v Jezusa Kristusa in medsebojne povezanosti.
Čutiti z Jezusovim srcem
Vse to je mogoče, če sprejemamo in čutimo sebe ter druge ljudi z Jezusovim srcem. Zanj so vsi pomembni in vredni. V sebi nosimo hrepenenje po uresničenju in darove, da bi mogli to uresničiti. Lahko rečemo, da je v globini vsak človek naravnan na Kristusa in njegovo ljubezen, ki vodi k občestvu Cerkve.
Kljub odprtosti za vsakega človeka Jezus Kristus ni neki pacifist in pomirjevalec odnosov, ne dela v rokavičkah in ne laže v odnosih, ne pristaja v koruptivne kompromise, ker gre za večno srečo človeka in njegovo uresničenje. Zato prinaša nemir za resnico in ljubezen: v nemiru potujemo v veri, je zapisal sveti Avguštin. V tem smislu je sinteza krščanskega življenja dialog in mučeništvo. Ogenj, ki se je vnel, mora prežeti vse pore družbe. Nedavna papeževa pobuda posta in molitve za Sirijo je pokazala na resnost te drže: da ljubezen preseže najgloblja nasprotja in različnosti. Vedno je mogoče priti skupaj in povzdigniti razgled poti, čeprav gre razvoj po majhnih korakih in v naporu osebnega spreobrnjenja. Morda se bo tudi tokrat pokazalo, da so nekateri kristjani in cerkveni voditelji bolj sekularni kot tisti, ki niso bili tako v ospredju, pa so ohranili čisto evangeljsko misel in željo po pristnem življenju na osebni in občestveni ravni.
Sklep
Odprli smo nekatera vprašanja in iskali pot, kako jih reševati. Pomembno je v teh razmerah pokazali pot odrešenja. Jezus se v še večji meri sklanja k življenju posameznikov in družbe, da bi nas osvobodil in ozdravil za polno življenje. Različne ravni pastoralne dejavnosti in cerkvenih skupnosti bi morale odsevati to odrešenjsko navdušenje in izkušnjo. Spregovoriti moramo o tem v jeziku konkretnih ljudi in njihovih najglobljih hrepenenj, deklerikalizirati cerkveno govorico in misel ter spodbuditi kristjane, da bi sprejeli odgovornost v Cerkvi in družbi. To pomeni tak pogled na politiko, ekonomijo in kulturo, ki bo upošteval zakonitosti stroke in obenem postavil v središče človeka, kot ga kliče Bog. Zlasti pa moramo povezati ta prizadevanja in iskanja, se poslušati in drug drugega bogatiti. Kot je papež Frančišek pozval k postu in molitvi za Sirijo, je tudi v naši domovini velika potreba po spreobrnjenju, kesanju in novem evangeljskem življenju. Očistiti se moramo prefinjenega paktiranja z zlom in si oblikovati evangeljsko misel, da bodo naša prizadevanja vodila k resničnemu upanju in življenju. To je tudi klic nove evangelizacije za našo Cerkev in narod.
Primož Krečič
(Iz priloge Bodi človek! 10.10.2013)
Razmišljanje o odgovornejši vlogi kristjana
