Kratke zgodbe, dramska besedila … morda tudi roman?

Pogovor / Alex Kama Devetak

Alex Kama Devetak je višjo šolo obiskoval na tehničnem polu v Gorici, v Ljubljani pa je študiral primerjalno književnost in slovenistiko. Leta 2021 je bil izbran za najboljšega mladega slovenskega književnika. Priznanje je prejel na 20. Festivalu mlade literature Urška, ki sta ga priredila revija Mentor in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Naziv uršljan 2021 si je prislužil s ciklom štirih kratkih zgodb; njegovo zbirko, ki vsebuje petnajst zgodb, pa je lani izdal in založil JSKD. “Kama” je vzdevek, ki si ga je Alex izbral za svoj profil na Messengerju in s katerim se je podpisoval že pred leti, ko je pisal recenzije filmov in televizijskih serij na spletni kulturni platformi Koridor.

Alex, postal si uršljan leta 2021. Kakšni so bili tvoji občutki ob prejetju nagrade in kaj ti ta pomeni?

Nagrada mi pomeni dober začetek v svetu književnosti. Marsikateri uveljavljen avtor je prejel to nagrado in, tudi če je bil samo med finalisti, je po festivalu svojo prvo knjigo objavil v roku dveh let. V bistvu je neke vrste odskočna deska za mlade avtorje, saj založbe nagrado Urška poznajo in spremljajo.

Kar nekaj časa sem obotavljal, preden sem svoje zgodbe poslal na Urško, saj se mi niso zdele dovolj dobre. Prvo leto nisem bil izbran niti na regijskem srečanju, januarja 2021 pa sem se prijavil s svojimi zgodbami in sem imel že pripravljeno strukturo knjige. Z zmago sem bil seveda zelo počaščen, vesel in zadovoljen.

Kako in kdaj si začel svojo pisateljsko pot?

S pisanjem sem začel v dramskem krožku na oddelku za primerjalno književnost na univerzi v Ljubljani. Pisal sem dramska besedila pod mentorstvom najprej Vinka Möderndorferja in Borisa A. Novaka, kasneje pa še z igralko in dramatičarko Drago Potočnjak. Preizkusil sem se tudi v poeziji, pisal sem filmske kritike na platformi Koridor, v kratkih zgodbah pa sem našel svojo pot.

Več let si tudi poučeval na slovenskih višjih šolah v Trstu. Česa te je ta izkušnja naučila? Kako si skušal svojo ljubezen do literature posredovati dijakom?

Življenje in delo v šoli sem spoznal z obeh strani katedra. Razumel sem, da večino dijakov marsikaj zanima, postavljajo si vprašanja in razmišljajo s svojo glavo. Bil sem še zelo mlad in ta je bila moja prednost, saj sem lažje razumel, kako dijaki razmišljajo in kaj jih veseli. Sploh ni res, da so mladi brezvoljni in da jih nič ne zanima – mogoče jih ne zanima to, kar zanima starejše profesorje, čeprav so to tudi odlični profesorji. V mojem primeru je bilo učenje nekako dvosmerno. Tudi sam sem se od dijakov veliko naučil in spoznal, kaj od tega, kar sem se naučil na fakulteti, je uporabno tudi v praksi. V naših šolah mora npr. profesor slovenščine šolski program prilagajati na nivo poznavanja jezika posameznih dijakov. Tudi svojo ljubezen do literature sem svojim dijakom skušal posredovati. Imel sem srečo, da je bilo med njimi veliko takih, ki jih je literatura zelo zanimala. Skušal sem jih seznaniti tudi s sodobnimi avtorji in avtoricami, ki jih v programu sploh ni, a so mladim nedvomno bližji, bolj razumljivi.

Zakaj ne poučuješ več?

Pri profesorskem poklicu so ure v razredu le delček celotnega dela. Gre za zelo zahtevno delo, ki jemlje ogromnega časa, in čutil sem, da nisem imel več časa za pisanje, poleg tega pa imeti v šolstvu službo za nedoločen čas so pri nas žal neuresničljive sanje.

Lani je izšel tvoj knjižni prvenec, ki si ga pripravil s pomočjo svoje mentorice Nataše Kramberger. Naslov, ki si ga izbral, je Nedaleč. Nedaleč od česa? Kje je ta kraj, o katerem pišeš? Kje so pečine, ki povezujejo tvoje zgodbe?

Prvotni naslov knjige je bil Nedaleč od pečin, vendar, predvsem zaradi grafične podobe naslovnice, sem se z mentorico dva dni, preden je knjiga šla v tiskarno, odločil, da ga skrajšam. Nedaleč je verjetno naslov, ki bi bil primernejši za pesniško zbirko, a s svojo izbiro sem povsem zadovoljen.

Z besedo “nedaleč” mislim na ljudi, ki, čeprav so prijatelji in so njihove zgodbe povezane, si v resnici niso blizu, vsega si ne povedo. Njihove zgodbe povezujejo pečine, kraj, ki jih privlačuje in je obenem tudi zadnji kraj njihovega življenja. Ko sem si predstavljal te pečine, sem imel v mislih Rilkejevo pot v Devinu, kraj, ki mi je zelo pri srcu, kjer se rad sprehajam in sedim ob pogledu na morje, obenem je to kraj, ki ga je že veliko ljudi izbralo za samomor, tako kot pečine v moji zbirki.

Pečine so torej tudi metafora za prostor, od katerega se hočejo tvoji liki oddaljiti, a kljub vsemu ostaja del njihovega življenja. Za nekatere predstavljajo tudi poslednje odrešenje od notranjih stisk …

Pečine so fizično ob vasi, ki v resnici ne obstaja, a je v zgodbah pravzaprav konglomerat naših jezikov, mešanica narečij, in življenjskih izkušenj ljudi, ki so si zelo različni, a vseeno povezani. Pečine so obenem simbol odločitve. Vsak lik se mora odločiti in ne gre samo za izbiro med življenjem in smrtjo, gre tudi za izbiro med odhodom in obstankom v vasi, med reakcijo na določene dogodke in njihovim pasivnim sprejemanjem. Pečine so povezane tudi z biseri, simbolom, ki se v zgodbah ponavlja in bralca vabi k razmišljanju.

Med pisanjem sem skušal pojme razviti na dveh ravneh, fizično, konkretno, in simbolno. Knjiga je torej berljiva na različnih nivojih, iz vsake zgodbe lahko bralec marsikaj razbere, sam lahko dopolni to, kar je napisano, v bistvu je med branjem tudi sam postavljen pred določene odločitve, tako kot moji liki. 

Katere so torej teme, ki te pri pisanju najbolj navdihujejo?

V knjigi govorim o samomorih, nasilju, demenci, prijateljstvu. Hotel sem prikazati zgodbo ljudi, ki so na neki način izgubljeni, kar je lahko tudi metafora za današnji svet, za ljudi, ki si vsega ne povedo, ki drug drugega ne poslušajo, ki marsikaj skrivajo. Glavna tema je predvsem “nekomunikacija”, ki pusti hude posledice na življenju posameznih likov.

Od teh tem bi se rad oddaljil, vendar se v tem trenutku, ko vsak dan razmišljam o knjigi, med ustvarjanjem vedno povežem na like iz svojih zgodb, ki jih predobro poznam.

Zakaj si izbral ravno kratke zgodbe?

Za zdaj se v tej obliki pisanja najbolj znajdem. Nedvomno je bila ta oblika tudi najbolj primerna za zgodbo, ki sem jo nameraval napisati: vsak lik sem hotel osvetliti, vsak ima svoje poglavje. S takim načinom pripovedovanja sem imel tudi več možnosti za poigravanje – v vsaki zgodbi imamo drugega pripovedovalca, včasih sploh ne razumemo, katerega spola je pripovedovalec, ne vemo, kdo je. Strukturo lahko lažje kršim in rušim kot pa pri romanu.

Kratke zgodbe so mi bile vedno všeč, saj jih bralec lahko prebira v svojih prostih trenutkih. Priznam pa, da sedaj prebiram več romanov, ker imam tudi več časa na razpolago in si lahko privoščim daljše branje.

Kaj pa druge zvrsti? Vem, da si pripravil dramsko besedilo za novo predstavo, ki bo zaživela meseca marca na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž …

Lani poleti sem prejel vabilo, da bi napisal besedilo za novo celovečerno predstavo. Povabila me je Jasmin Kovic, ki bo predstavo tudi režirala za KCLB. Zamisel je že obstajala, a pri pisanju sem imel proste roke. Naslov predstave je Od Nice do Gorice in gre v bistvu za “dokumentarni muzikal” o mestu. Zgodba se začne leta 1906 s prihodom Franca Ferdinanda na odprtje Severne železniške postaje in se nekako sklene v istem prostoru, na Trgu Evrope, leta 2004, s padcem meje. Pisanje je zahtevalo veliko energije in časa, saj sem moral posamezne dogodke in letnice preveriti, da so zgodovinsko točni. Podatke sem iskal v starih knjigah in časopisih.

Kljub tragičnim dogodkom, ki so Gorico oblikovali v tem časovnem obdobju, ne gre v tem primeru za žalostno zgodbo, pač pa za ljubezensko zgodbo Miroslave in Pepija, ki se v mestu spoznata leta 1946. Gre za dogodke in ljudi, ki so del naše narodne skupnosti, za obdobje zgodovine, ki ga nismo še dovolj “premleli”, s katerim se očitno nismo še sprijaznili, obenem pa tudi za lepo, žlahtno obdobje mesta. Zgodbo skozi pripoved likov iz različnih časovnih obdobij, predstavnikov različnih generacij, nadgrajujejo projekcije, zborovsko petje in glasba v živo, delo skladatelja Patricka Quaggiata, ki je za pesmi uporabil moja besedila. Na odru bodo nastopili profesionalni igralci in tudi amaterji iz Števerjana in Štandreža – zelo sem vesel, da bo med njimi tudi Božidar Tabaj. 

Nekaj časa si že zaposlen v Narodni in študijski knjižnici, delaš v Trstu in v Feiglovi knjižnici v Gorici. Kakšno je tvoje delo?

Zaposlen sem od septembra lani kot kulturni menedžer. Ukvarjam se predvsem z organizacijo dogodkov in z njihovo promocijo, v bistvu skrbim za odnose NŠK z javnostjo. Opazil sem veliko razliko med knjižnicama v Trstu in Gorici: mesti sta različni in tudi ljudje, ki zahajajo v knjižnične prostore, so zelo različni, tako kot publika, ki prihaja na dogodke.

V Gorici imamo ogromno mladih, saj imamo lepe, velike prostore; v mestu ni drugih krajev, kjer bi se študentje lahko učili – našteli smo celo do 63 študentov, ki so se istočasno učili v naših prosorih. V knjižnico zahaja tudi veliko Italijanov, študentov in starejših ljudi, ki pri nas prebirajo časopise. Vsi so dobrodošli, sodobna knjižnica je prostor za vse!

Imaš občutek, da se mlajša generacija še zanima za knjige? Kaj pa za pisanje?

Mlajša generacija se zanima za knjige, čeprav ne take, kot si jih nekatere naše založbe navadno zamislijo – mladi ne bodo brali knjig o drugi svetovni vojni, o likih in tematikah, ki jih ne nagovarjajo. Mladi drugače gledajo na svet, obenem imajo tudi drugačne težave, s katerimi se morajo vsakodnevno soočati. Prav gotovo moramo našo kulturno dediščino ohranjati, založbe pa bi se morale posvetiti tudi drugim temam, prostor bi morale dati novim, mlajšim piscem. Tudi pisanje mlade zanima, s težavo pa lahko kaj objavijo: sam sem ponudbo za izdajo knjige dobil šele po prejemu nagrade urška … Mladim so vrata naših založb večkrat zaprta, nihče ne išče mladih piscev, premalo je tudi npr. delavnic kreativnega pisanja, kjer bi mladi lahko našli navdih. K sreči je stanje v Sloveniji boljše in več manjših založb se ukvarja predvsem z novimi, mladimi avtorji.

Kakšne pa so tvoje literarne ambicije za prihodnost?

Mogoče roman … Sicer priznam, da se ne bom preveč sekiral, če romana ne bom napisal, saj so mi kratke zgodbe prav fajn! Za format knjige se bom odločil glede na zgodbo, ki jo bom hotel povedati. Dramska besedila in kratke zgodbe bom prav gotovo še naprej pisal. Sedaj sem se odločil, da bom “ustvarjalno” malo počival, kakšno pametno zamisel pa si vseeno zabeležim. Nabiram nove ideje …