Krasen božično-novoletni koncert Čas je …

Vipava / Ob 20-letnici delovanja Pihalnega orkestra Vrhpolje

V radostnem vzdušju, ki ga prinašajo božični prazniki, je Pihalni orkester Vrhpolje, kot je bilo napovedano na čarobnem poletnem nastopu na prenovljenem dvorišču baročnega dvorca grofov Lanthieri v Vipavi, priredil 27. decembra 2022, po dveh letih zatišja zaradi pandemije, čudovit božično-novoletni koncert v veliki dvorani – športni hali – Škofijske gimnazije Vipava. Obširen prireditveni prostor, za priložnost božično okrašen in osvetljen s sugestivno igro luči, je popolnoma napolnila publika različnih starosti in s tem potrdila priljubljenost orkestra in ljubezen do glasbe, ki jo ta orkestrski sestav vztrajno in z navdušenostjo goji že dvajset let. V teh dveh desetletjih je neverjetno napredoval. Nastopil je že tudi v raznih evropskih mestih in na tekmovanjih večkrat dosegel odlične rezultate. L. 2019 je bil na 39. tekmovanju ZSG v II. težavnostni stopnji absolutni zmagovalec, kar mu je odprlo vrata za napredovanje v I. kategorijo slovenskega godbeništva. To je res izreden uspeh za orkester, ki ga sestavlja približno 45 članov, katerih povprečna starost je 20 let. Tudi njihov dirigent Matjaž Meden je mlad, za seboj ima sicer končan študij trobente na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Antonu Grčarju. Umetnost dirigiranja pa je usvojil pri dirigentu Janu Cobru.

V sklopu društva že nekaj let deluje godbeniška šola tolkal, pihal in trobil, tako da je podmladek orkestra zagotovljen in se mu zato obeta svetla prihodnost.

Na slovesnem decembrskem večeru, s katerim so na najlepši način sklenili celoletno obeleževanje 20-letnice plodnega delovanja in sijajnega napredka, je imel nagovor sedanji predsednik Pihalnega orkestra Vrhpolje Uroš Zorn. Uvodoma je dejal, da je zanje dvajsetletnica “velik časovni zalogaj, posebno če pomislimo na tisoče ur vaj in požrtvovalnega zadržanja bodisi članov našega orkestra kot tudi njihovih domačih. Le kdor sodeluje v podobnih sestavih, ve, kaj pomeni delo v takšnem združenju.” Izrazil je zadovoljstvo ob stalnem naraščanju števila članov, predvsem pa zaradi rastoče kakovosti. Omenil je zaslužne predsednike Dušana Tomažiča, Karmen Razem, Janeza Groznika in Tineta Tončiča in se jim zahvalil za začetno oranje ledine in za vse nadaljnje požrtvovalno delo. Povedal je, da jim je odlično uspelo prebroditi kritični pandemični čas, po katerem so imeli letos dva odmevna poletna koncerta v Ajdovščini in Vipavi. Ponosni so, da je ostal orkestrski sestav nespremenjen, pravzaprav se je celo povečal z mladimi silami in z neomajno vnemo nadaljeval delo kljub vsem zaprekam. Omenil je tudi dirigente, ki so vodili orkester v teh dveh desetletjih. To so Leander Pegan, Janez Žnidaršič in Matjaž Meden; vsak od njih je “zapustil poseben pečat in posegel po najrazličnejši glasbeni literaturi.”

Člani orkestra so vsem trem dirigentom zelo hvaležni za kakovostno opravljeno poslanstvo, pa tudi “za prijetno vzdušje, ki je neobhodno potrebno za uspešno delo.” Zahvala je šla tudi vodji godbeniške šole, Aleksandru Miklavcu, ki “z velikim občutkom in natančnostjo skrbi za godbeni podmladek in s tem za nepretrgano delovanje in razvoj mladih glasbenih talentov”. Poleg tega je Miklavec tudi član upravnega odbora in koncertni mojster, ki spremlja rast orkestra in je v veliko pomoč dirigentu. Uroš Zorn je opozoril še na skrb, ki jo več oseb namenja življenju orkestra. Pri tem je še posebej omenil podpredsednika Iva Korena, ki je “duša organizatorskega dela”. Zahvalil se je vsem članom in njhovim družinam, ki spodbujajo mlade pri glasbenem udejstvovanju. “Glasba plemeniti človeka, razveseljuje, širi kulturna obzorja, hrani dušo in daje novega vzleta.” Prav iz teh odlik je nastal prvi glasbeni zapis Pihalnega orkestra Vrhpolje, CD z naslovom Čas je …  Z velikim zadoščenjem so ga priložili lepi spominski publikaciji, obogateni s fotografijami; umetniško in grafično jo je zasnovala Meta Tomažič. Želja po zgoščenki je tlela že nekaj časa. Končno se je uresničila, da bi z njo obeležili jubilej. 

Ob koncu se je Zorn zahvalil vsem sponzorjem, ki podpirajo vsa leta delovanje orkestra, “ker v njem prepoznavajo pomembno družbeno vlogo, kulturno osveščanje in seveda tudi veselje in užitek našega ožjega in širšega okolja.” Zahvale je bilo deležno tudi občinstvo, ki z radovednostjo in hvaležnostjo sprejema njihove podvige. 

Tudi na slovesnem decembrskem večeru so poslušalci navdušeno spremljali izbrani program, ki ga je kot vselej brezhibno napovedovala Veronika Jereb, in namenili godbenikom dolgotrajno, bučno ploskanje, ki je zaobjelo vse nastopajoče in tiste, ki skrbijo za celostno delovanje orkestra.

Pester spored, ki je obsegal tudi znane božične melodije, se je začel s skladbo Marijana Kozine v priredbi Mitje Dragoliča Na svoji zemlji, končal pa se je s spodbudno, veselo Vrhpoljsko koračnico, ki jo je uglasbil Igor Podpečan na besedilo člana orkestra Jakoba Domenika. Vmes so temperamentno zazvenele El Camino Real (Alfred Reed), Les Miserables (A. Boublil / C. M. Shönberg, arr. M. Peeters), Deklica (T. Prosenc / S. Kališnik, arr. Mirko Orlač), Ko sreča je ujeta (M. & U. Vlašič / S. Kališnik, arr. Mirko Orlač), Moja (M. Vlašič / B. Švab, arr. Nejc Bečan), S tabo Božič je vsak dan (B. Seušek / S. Kališnik, arr. Mirko Orlač), White Christmas  (Irving Berlin, arr. Naohiro Iwai) in Zvezde na nebu žare (V. in S. Avsenik, arr. Vinko Štrucl), ki so jih zelo doživeto, ubrano zapeli imenitni gostje Kvatropirci, odlična slovenska glasbena skupina, nastala l. 2011, ki jo sestavljajo basist Matej Kocen, baritonist Albin Jordan in tenorista Samo Kališnik in Tomaž Krt. Orkester je suvereno spremljal tudi solista trobentača Matica Tomažiča, ki je čustveno interpretiral pesem The Green Hill (Bert Appermont). Tomažič je končal srednjo šolo na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, v Švici pa magistrski študij iz evfonija na visoki šoli za umetnost v Bernu pri prof. Thomasu Rüdiju. Uspešno je tudi opravil magistrski študij iz dirigiranja pri raznih tujih mojstrih. Udeležil se je različnih magistrskih tečajev pri priznanih glasbenikih. Od l. 2020 igra v trobilnem kvartetu Conductors4Brass, kot dirigent pa vodi pihalni orkester Suberg- Grossaffoltern, od lani pa še Brass Band Dürrenäsch. Gostoval je tudi na Japonskem. Trobila poučuje na raznih šolah v tujini.

Skratka, tudi na prazničnem, jubilejnem koncertu je Pihalni orkester Vrhpolje pokazal vso svojo imenitno, mladostno zagnano ustvarjalnost in potrdil, da je upravičeno dosegel Parnas glasbene zvrsti, ki jo tako srčno in z neomajno vztrajnostjo in zagonom goji že dvajset let.

Še na mnoga glasbeno navdušujoča leta želimo tudi mi temu glasbenemu sestavu, ki bi ga res želeli imeti v gosteh tudi v Gorici.