Kultura

Krajine duha Carla Sclauzera in domišljijski izrezi Vesne Benedetič

Krajine duha Carla Sclauzera in domišljijski izrezi Vesne Benedetič

Stenski koledar

Danes nas preplavljajo vsakovrstne podobe, v glavnem elektronske, ki jih sami rojevamo in jih pošiljamo vsevprek preko številnih medijev, vedno novih posredovalcev, ki nastajajo v okviru svetovnega spleta in medmrežja. Sam razpolagam za zdaj “le” z Whatsappom, tako da so mi neznane vse ostale možnosti in variante od Facebooka do Instagrama, Twitterja itd. V vrtincu sodobne izmenjave podob pa bi rad opozoril na nekoliko bolj tradicionalno obliko predstavljanja lepote, bolj intimno, ki se nam javlja neposredno in kjer se pomešajo skoro nezaznavno prvine avre umetnine, kot jo je razkrival nemški mislec Walter Benjamin, in predstave naše domišljije. V našem vsakdanjem okolju, naj si bo v domači dnevni sobi in drugih prostorih ali pa v uradu, na delovnem kraju, kjer preživimo lep del našega življenja, nekje nevsiljivo stoji, ob vseh raznih izobešenih slikah in simbolih tudi stenski koledar. Tu so možne seveda kar najštevilnejše variante, od čisto uporabnega, družinskega “holandskega”, kjer si beležimo dnevne opravke, do koledarjev, ki upodabljajo živali ali razne druge priljubljene motive, umetnine. Že precej časa so priljubljeni koledarji znamenitih umetnikov z razstav.
Danes, ko se stalno nižajo naklade časopisov in volumni objavljenih tiskovin na vseh področjih, se z nekakšno nostalgijo spominjam na koledarje, ki so jih tiskali in delili med svojimi strankami slovenski denarni zavodi v Italiji, včasih jih je bilo šest, ob dveh glavnih bankah v Gorici in Trstu še štiri hranilnice in posojilnice od Doberdoba in Sovodenj ob Soči do Nabrežine in Opčin. Takrat so opremljali skupni koledar slovenskih bank v FJK vsako leto drugi zamejski in krajevni oblikovalci. Pa tudi naš edini dnevnik je včasih objavljal koledarje in dobro se spominjam tistega izredno lepega o značilnih kraških hišah, kamnitih kritinah, strehah in vodnjakih s črno-belimi fotografijami Joška Prinčiča in Viljema Zavadlava. Od vsega tega je danes ostal le Galebov šolski dnevnik, ki še naprej “vztraja” in vsako leto osrečuje naše osnovnošolce in nižješolske dijake s svojimi živobarvnimi risbami, karikaturami in slikami, ki jih prispevajo najboljši domači ilustratorji. Pri vsem tem seveda ne gre pozabiti poudariti pravo ilustratorsko bogastvo, ki ga ponuja tudi goriška revija Pastirček.
Na vse to pomislim vsakič, ko lahko uživam že celo leto, mesec za mesecem, ob slikah in ilustracijah, ki mi jih ponujata stenska koledarja. Na mojem delovnem mestu visi koledar, ki ga je tiskarna Grafica Goriziana namenila strankam in posvetila Sabotinu. Goriški fotograf Carlo Sclauzero je posnel dokaj izvirne krajinske poglede na naravo goriškega vrha z raznih zornih kotov, v različnih letnih časih. Začne se z zoro in vejevjem dreves v prvem planu, z valovanjem gričev v ozadju. Potem je tu zelenje drevesnih krošenj in borovcev, s Sabotinovim masivom, ki ga zarezujeta asfaltna cesta in reka Soča. Rožnato cvetje s skalovjem nad kraško pečino. S skalnatega gledišča se spet ponuja edinstven pogled na sinusoidno turkizno vijuganje in skozi živozeleno gozdno površino Soške doline. V mehko podanem izboru so zaznavne tudi človeške sledi. Cerkvica s cipresami in mavrico rdečkasto-rumenih barv v sončnem zatonu. A tudi pomniki “velike vojske”. Bodeča žica, ki sloni na kovinasti pastirski palici. Ostanki belih kamnitih ruševin. Obnovljeni suhozidni rov.
Carlo Sclauzero je poklicni fotograf, naslednik slovitega goriškega fotografa Giuseppeja Assirellija, ki ima svoj atelje in je avtor okusnih fotografskih prilog za številne umetniške in poslovne publikacije. Ob vsem tem pa izraža tankočuten fotografski vid, pomislimo na primer na njegova zaobrnjena drevesa, kjer se realizem neznansko spaja z abstrakcijo. V stenskem koledarju Sabotin 2019 nam ponuja tako rekoč svojske izreze narave in duše, ki ne iščejo pogrošnih spektakularnih učinkov. Ne vemo, koliko je bil na preži in koliko sprehodov je bilo potrebnih, da je prišel do takega rezultata. Vseh dvanajst posnetkov je postavljenih in oblikovanih v interni režiji same tiskarne Grafice Goriziane, nevsiljivo in učinkovito, kar izpričuje tudi novembrska slika z intimnim objemom neprodirne meglice in z listjem obdano samotno asfaltno gozdno potjo.
Na domačem hodniku pa visi pod sliko Vesne Benedetič z “nasmejanimi malimi pobiralci hrušk” koledar, ki ga je za iztekajoče se leto pripravila tržaška umetnica. Njeni dobro znani junaki, ravnodušni mačkoni in pisane miši, radovedni medvedki, miroljubni kužki, sinjemodri kit in oranžnoškrlatni ptiček Red Ramatou, se veselo kretajo okrog knjig, na mehkih zofah toplih stanovanj ali sredi gozdiča, v modri vodi ali v objemu noči in ob siju mesečine, kakor so upodobljeni za razne mesečne vinjete. V Škrbini živeča ilustratorka si je s pomočjo moža Papa uredila krasen atelje, pravi “umetniški brlog”, v nekdanjem seniku ob hiši v vasici na Krasu, kjer je imel svojo umetniško domačijo tudi Lojze Spacal. Tu Vesna ustvarja svoje priljubljene like in zgodbe, polne radoživih dogodivščin, z značilnimi mehkimi, pastelastimi barvami. Tu tudi sprejema manjše skupine otrok na obisku ali likovnih delavnicah in tečajih, ki jih prireja v okviru Zavoda za mreženje umetnosti Ramatou. Njene etične in ekološke pripovedke se z uspehom objavljajo tako v Sloveniji kot v Italiji; njen zadnji podvig je (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Davorin Devetak

07.12.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!