Kraj, kjer ljudje brezplačno najdejo mnogo več kot samo hrano
Ljubezen je očitno res ustvarjalna sila! Neverjetno je, kaj vse je možno narediti iz čiste ljubezni do bližnjega, še zlasti do tistega, ki je v hudih težavah. Te misli so mi rojile po glavi, ko sem nedavno obiskal enega izmed najbolj uspešnih projektov goriške Karitas, t. i. emporij solidarnosti v ul. Faiti v Gorici. O njegovem nastanku, delovanju, številnih težavah in še več zadoščenjih je za naše bralce veliko zanimivega povedala njegova upraviteljica Chiara Bertolini, ki se ji iskreno zahvaljujemo za razpoložljivost in prijaznost.
Emporij deluje že dve leti. Kakšne vtise imate, ko pogledate na prehojeno pot?
Vtisi so brez dvoma pozitivni. V tem okolju, ki je zelo posebno in vsekakor živahno, se srečujejo ljudje v stiski in pa prostovoljci. Prvi prihajajo na začetku v zadregi in morda tudi v strahu; mi skušamo z vsemi vzpostaviti sprejemajoče in družinsko vzdušje, tako da počasi postanemo dobri znanci, tudi prijatelji, saj se srečujemo dokaj redno. Nekateri nas na začetku res gledajo “po strani”, s časom se bolje spoznamo, pa tudi oni navezujejo stike med sabo in si pomagajo. Kolikor moremo, jih skušamo tudi “vzgajati” in usmerjati k smotrnemu nakupovanju. Vsakdo ima na razpolago določeno število točk, na neki način upravlja določeno vrednost: z njo vzame to, kar potrebuje. Imamo proizvode, za katere velja omejena možnost nakupa, da bi si kdo ne delal prevelikih zalog in bi mi ostali brez izdelkov. Marsikdo res teži po tem, da bi imel doma večje zaloge, mi pa si tega ne moremo privoščiti. Na čim boljši način moramo razdeliti, kar imamo, in se truditi, da prejme vsakdo to, kar potrubuje. Nakupe “usmerjamo” tudi tako, da ljudi vabimo, naj raje pridejo večkrat iskat hrano. Poleg tega, kar je najnujnejše in z dolgim rokom trajanja, kot npr. testenine, riž, olje ipd., imamo pa tudi možnost nakupa sveže hrane. Različni marketi nam darujejo izdelke, ki so tik pred zapadlostjo roka trajanja in jih je treba čim prej porabiti. In prav tu lahko ljudje nakupujejo na posebno ugoden način, saj imajo tisti izdelki nižjo ceno, veljajo manj točk; kdor pride pogosteje, lahko odnese domov veliko hrane. Nekateri pravijo, da nimajo časa, po mojem pa je zraven morda malce lenobe, saj se čas lahko vedno najde, če kdo to res potrebuje.
Kar se tiče prostovoljcev in sodelavcev, se tu pletejo vezi s številnimi osebami, ki so nam na razpolago in nam pomagajo. V glavnem se vrstijo, prihajajo ob različnih dnevih v tednu. Med temi so nekateri starejši, pa tudi mlajši, kar nas posebno veseli. Mladi nam npr. veliko pomagajo ob letni nabirki. V zadnjo nabiralno akcijo je bilo vključenih približno 100 oseb v enem samem dnevu!
Kdo so ti sodelavci?
Med temi so upokojenci iz različnih goriških župnij, pomagali so nam italijanski in slovenski skavti, podpirajo pa nas še Civilna zaščita, društvo La Misericordia, skupina Comunione e Liberazione, skupina Frančiškovega svetnega reda… Vprašali smo mnoge, ker je bilo dela res veliko.
“Svet” zase so darovalci: med temi so podjetja, ki nas že poznajo; če imajo kakšne presežke, nas kličejo ali pa nam jih prinesejo kar sami. To delajo tudi nekateri zasebniki in to je zelo lepo! Naš sosed v ul. Faiti je npr. imel v vrtu solato v izobilju, pa nam je prinesel več zabojčkov. Mlajša gospa nam je rekla, da bi rada redno kaj darovala za naš emporij; sprašuje nas, kaj potrebujemo, pa nam prinese tudi do 50 kg sladkorja in moke. Tudi pri nabirkah smo z veseljem videli, da je bilo pripravljeno pomagati res veliko trgovin. Spraševali smo to, kar smo najbolj potrebovali, npr. olje, moko, sladkor, tunino ipd. Lepo je bilo, da se kljub krizi prav nihče ni odtegnil pomoči. Vsakdo da, kolikor more, morda tudi malo. Toda ljudi je bilo toliko, da smo v dveh dneh nabrali 90 kvintalov blaga.
Posebno pomembno je nabiranje sveže hrane, in to predvsem poleti; v tem času zberemo tudi tono sveže hrane na teden! In vse to gre takoj naprej. Dve kmetiji nam darujeta na kvintale svežega sadja in zelenjave, ki predstavljajo presežek ali pa niso prve kakovosti.
V letu dejavnosti smo “prodali” blaga za približno štiristo tisoč evrov, sami pa smo ga kupili za dvanajst tisoč, toliko, kolikor nam je darovala občinska uprava. Tudi kruh prejemamo v dar, to je kruh z dneva prej.
Koliko vas je na sedežu v ul. Faiti in kako ste organizirani?
Tu sva s polovičnim urnikom jaz in kolegica Cinzia. Za stranke smo odprti štiri dni na teden po pol dneva; dela, ki ga opravljamo tudi v drugih dneh, pa je seveda več. Imamo prostovoljne sodelavce, ki se vrstijo in nam pomagajo; dva sta vedno na razpolago.
Kakšne urnike imate?
Emporij je odprt ob torkih in petkih popoldne med 16. in 19. uro, ob sredah in sobotah pa med 9.30 in 12.30. Ob torkih in petkih zjutraj dobivamo sveže blago, ki ga nato čim prej delimo.
Komu se je sploh porodila zamisel za ta emporij?
Idejo je imel g. Paolo Zuttion, ravnatelj goriške Karitas. On je namreč pred nekaj leti videl emporij v Rimu, nato je izvedel, da je še eden v Pratu. V tistem času je na Goriškem imel težave z župnijskimi Karitas, ki niso več zmogle biti sprejemni in posvetovalni centri ter hkrati centri za konkretno pomoč ljudem v stiski. Zato je rekel, da bi lahko po zgledu Rima in Prata postavili na noge eno samo središče, kjer bi delili blago potrebnim. To smo sicer naredili na drugačen način, ki pa je zelo primeren, saj imajo ljudje občutek, da res nakupujejo in izbirajo to, kar hočejo. Na tak način imajo v sprejemnih središčih več časa poslušati ljudi in jim stati ob strani na drugačen način.
Mi smo povezani z raznimi takimi središči, kot so škofijska in župnijske Karitas, Vincencijeva konferenca, Vincencijevi prostovoljci, Rdeči križ, skupnost Arcobaleno in občinska socialna služba. K vsem tem lahko gredo posamezniki ali družine v stiski; tam jim pomagajo izpolniti papirje, s katerimi ugotovijo njihovo realno stanje. Kdor ima pravico prejeti izkaznico, jo nato dobi. Dodeli se mu določeno število točk, to pa je še najbolj odvisno od števila družinskih članov. Izkaznica je osebna, veljavna je tri mesece, po potrebi se seveda lahko obnovi. Sprejemna središča ohranjajo stik z ljudmi; ko se ti vračajo, da bi obnovili izkaznico, se lahko v pogovoru preveri, kako je z njimi, ali se da – predvsem mlajšim in družinam – pomagati, da bi bolje živeli.
Koliko ljudi spremljate na tak način?
Do zdaj je bilo izdanih okrog 630 izkaznic, to pomeni, da povprečno skrbimo za okrog dva tisoč oseb. Dejavnih je približno 400-450 lastnikov izkaznic; nekateri je k sreči ne potrebujejo več, drugi nimajo več pravice do nje ali pa so se izselili.
V začetku je bila med našimi gosti večina tujcev, saj so to bili glavni “uporabniki” sprejemnih središč, ki so jih nato pošiljala k nam. Do nedavnega je bila približno polovica tujcev, druga polovica pa italijanskih državljanov. Pred nekaj meseci pa so Italijani prehiteli tujce… Temu sistemu nakupovanja se približuje vedno več naših družin, saj je vedno več ljudi v stiski. Predvsem gre tu za primere ljudi, ki so izgubili službo. Vedno več je brezposelnih, takih, ki so naenkrat ostali na cesti. Upamo, da to ne bo trajalo… Včasih se zgodi, da kakšen uporabnik slabo reagira; morda ima težave, zato stresa jezo in slabo voljo na nas. Tu nismo nikdar sami, vedno sva vsaj dva. Ponavadi obiskuje emporij tudi veliko otrok, ki prihajajo nakupovat z mamicami. Vzdušje je res živahno!
Prvi emporij je v Rimu nastal prav z namenom, da bi pomagal v prvi vrsti družinam, takim, katerih prihodki ne zadoščajo za preživetje. So ljudje, ki imajo službo, a to še ni dovolj za žive stroške družine. Vsak emporij v Italiji je sicer drugačen, vsak se prilagaja okolju, v katerem deluje.
Na omizju o revščini na Goriškem, kjer so se pred dvema letoma zbrali zastopniki različnih mestnih ustanov, so takoj podprli naš projekt in ga še naprej spodbujajo. Zmenjeni smo, da k nam prihajajo ne le družine, pač pa vsi, ki kaj potrebujejo, tudi upokojenci v stiski.
So med vašimi uporabniki tudi družine z več otroki?
Ja, čeprav je številčnih družin več med tujci. K nam prihajajo tudi posamezniki, ljudje, ki so ostali sami, potem ko so se ločili. Tudi to je nova oblika revščine.
So to Goričani?
Ja. Teh, ki prihajajo od zunaj, je zelo malo.
Vaš emporij je torej eden izmed prvih v Italiji?
Ko smo ga odprli, nas je bilo v Italiji menda pet ali šest. V Severni Italiji smo bili prvi. Zadnje čase se ta pojav močno širi in takih emporijev je vedno več. V Rimu so ustanovili koordinacijo takih izkušenj, kjer se občasno srečujemo in soočamo. Trst je odprl pred tremi meseci, pred Vidmom bo ta korak morda prej naredil Pordenon; nekaj se giblje tudi v Tržiču, kjer si občinska uprava prizadeva, da bi prišlo do takega objekta.
Goriški emporij so ustanovili škofijska Karitas, goriška občina, provinca in Fundacija Goriške hranilnice. Vas ti še vedno podpirajo?
To so začetni ustanovitelji in pobudniki. Z njimi smo podpisali že tretji protokol o namembnosti. Letos se je kot pobudnik pridružil še Rdeči križ, ki je sicer že sodeloval; z njim imamo poseben dogovor: vsakih nekaj mesecev deli našim strankam higienske izdelke za osebno nego in čiščenje prostorov.
Kaj pa je društvo La Ginestra?
La Ginestra je združenje družin, ki je dejansko nastalo skupaj z emporijem. To je v bistvu ustanova, ki ga upravlja; eden izmed njenih ciljev je tudi privabiti k sodelovanju družine in uresničevati še druge načrte. Letos je npr. nastal projekt Nonsolodoposcuola za otroke nekaterih župnij; osnovnošolci in srednješolci so nekaj dni v tednu lahko zastonj obiskovali popoldanski pouk, ki so ga vzdrževali prostovoljci, med njimi nekdanji šolniki, pa tudi študentje. Na razpolago sta bili tudi gledališka in fotografska delavnica.
Kdo so glavni dobavitelji blaga?
Glavni donator in dobavitelj je gotovo fundacija Banco alimentare, ki daje od tega, kar sama nabere, pa tudi od ustanove Gea; ta deli hrano, ki ni namenjena trgovinam, je pa pod evropskim nadzorom. Ta evropski projekt pa se s tem letom končuje, kar bo predstavljalo tudi za nas veliko težavo. Po vsej celini je namreč doslej delila osnovne izdelke, kot npr. pašto, riž, mleko, piškote, olje, izdelke za dojenčke, konzerve itd. To so zelo pomembni izdelki, alternativnih dobaviteljev nimamo. Ko bodo prenehali deliti to blago, bo res problem, kje ga najti. Glede tega smo v veliki negotovosti.
Enkrat letno – ponavadi spomladi – nam uspe organizirati našo veliko nabirko, seveda – v času – čim bolj oddaljeno od splošne nabirke, ki jo organizira Banco alimentare. Občasno zbirajo blago za nas tudi posamezne župnije; te nabirke so “usmerjene”, saj jim mi sporočimo, kaj potrebujemo. Nekatere župnije to delajo v postu in adventu.
Med darovalci so nato še razna podjetja in zasebniki. “Zgodovinski” darovalec svežih pridelkov je Ipercoop; Coop Nordest je najprej darovala skupnosti Arcobaleno prek projekta “Grdi, a dobri”. Arcobaleno, ki je podprl naš emporij, je to blago “obrnil” nam. Tudi Iper Simply iz Tržiča, ki je del velike trgovske verige, nam daruje sveže pridelke, in to po dogovoru z emporiji iz Rima. Eurospar iz Ločnika nam daruje prek fundacije Banco alimentare.
Kot sem že povedala, prejemamo veliko pomoči, ob tem pa se močno trudimo, da bi imeli čim manj stroškov. Na to smo zelo pozorni. Glavni stroški so gorivo za furgon (ki nam ga je podaril Rotary club), elektrika za hladilnike in res malo drugega. Vse smo zreducirali na minimum. Omare in drugo pohištvo so seveda stari in nato obnovljeni. Za ureditev prostorov smo porabili zelo malo in tudi s tem smo zadovoljni.
Zraven vašega emporija so tudi prostori, kjer delijo obleke in zdravila…
To središče, ki ga upravlja Karitas, je nastalo pred emporijem. Delijo oblačila in, v zadnjih letih, imajo na razpolago tudi nekaj zdravnikov-prostovoljcev.
Izhajaš iz znanega družinskega podjetja, ki je več desetletij uspešno vodilo veliko trgovino jestvin na Goriškem. To izkušnjo si “unovčila” v povsem drugačnem objektu in okolju. Na neki način – zate osebno – pa je morda le šlo za korak naprej…
Zelo sem srečna, da sem lahko dala na razpolago svojo izkušnjo. Krasno je bilo srečanje z g. Paolom. On je imel v glavi projekt, ni pa imel primerne osebe, da bi ga udejanjil. Jaz sem želela nekaj narediti, nisem pa vedela, kaj bi. In sva se srečala… To je pot, ki jo sedaj zame vodi Gospod. V tisočih stvareh vsak dan vidimo, kako nas stalno spremlja in nam pomaga.
Zame je bilo lepo popolnoma zamenjati okolje. Prešla sem od mrzlega sveta trgovine, interesa in zaslužka do povsem drugačnega sveta: tu denar ne kroži in to je čudovito! Imamo opraviti s prostovoljci, ki tu brezplačno pomagajo, in z ljudmi v stiski, s katerimi sicer ni vedno lahko; tako življenje pa te bogati.
Velikokrat postajamo posvetovalno središče tudi mi: mnogo oseb potrebuje predvsem nekoga, ki bi jih poslušal, ko pripovedujejo svoje nemogoče zgodbe. Včasih se ti res stisne srce… To, kar nam zaupajo, je za nas posebno dragoceno.
Danijel Devetak
