Kraj, kjer imata dobra hrana in morje glavno vlogo

Piše: Katja Ferletič

V Križu, v Brojenci, na čudovitem kraju tik ob morju, že veliko let stoji znana gostilna Bellariva. Gostje, domačini in turisti, z veseljem zahajajo v ta kraj, ker vedo, da jim bodo tam vsakokrat postregli z izvrstnimi ribjimi jedmi. V gostilni Bellariva lahko vsakdo sproščeno uživa ob krasnem pogledu na tržaško morje in člani družine Paulina, ki so lastniki gostilne, vsakogar prijazno sprejmejo. Z Matejo Paulina, ki je z veseljem pristala na pogovor z nami, smo se pogovorili o delu, težavah in zgodovini družinske dejavnosti.

Je bila vaša gostilna zaprta zaradi epidemiološke krize? Kdaj ste jo spet odprli?
Letos bi morali odpreti za Veliko noč, žal pa smo zaradi koronavirusa vrata naše dejavnosti ponovno odprli šele prvega junija. Gostilna je vsako leto odprta za poletno sezono, in sicer od Velike noči do drugega tedna v okrobru, do Barcolane.
Koliko uslužbencev imate? Je bil kdo v dopolnilni blagajni?
Poleg družinskih članov imamo letos pet uslužbencev. Vsi so sezonski delavci, torej nihče od njih ni bil na dopolnilni blagajni – delati so začeli z nami, ob ponovnem odprtju gostilne.
Kako se je spremenilo vaše delo? Katere so največje težave, s katerimi se soočate?
Delo poteka kot ponavadi, upoštevati pa moramo nova pravila za obvarovanje pred okužbo s koronavirusom in v tem smislu se je podoba naših prostorov zelo spremenila. Goste sprejemamo samo na podlagi rezervacije – oseba, ki rezervira prostor, nam mora sporočiti svoje ime in telefonsko številko.
Največje težave imamo z gosti, ki se neradi držijo pravil. Velika večina jih je mirno sprejela vse varnostne ukrepe, nekatere pa moramo stalno opominjati, da jih spoštujejo. Še posebno v primeru, da pride k nam večja skupina ljudi, ki niso člani iste družine, jim s težavo dopovemo, da morajo sedeti pri oddaljenih mizah – veliko jih je zaradi tega odpovedalo rezervacijo. Zakon pač predvideva varnostne razdalje in vsi jih moramo spoštovati.
Pričakujete pomoč države in bančnih ustanov v teh hudih časih?
Prosili smo za državne prispevke, ki jih določa zadnji zakonski odlok. Potrpežljivo čakamo.
Kako obvarujete sebe in svoje goste pred okužbo? Kaj mislite o pregradah iz pleksi stekla v restavracijah in gostilnah?
Zakon je določal, da bodo gostilne lahko spet obratovale od 18. maja dalje. Tedaj jasnih določil glede spoštovanja varnostnih ukrepov še ni bilo, saj je bil zakonski odlok objavljen le dva dni prej. Veliko gostincev je svojo dejavnost takoj odprlo, postavili so celo pregrade iz pleksi stekla med mizami, mi pa smo namenoma počakali do prvega junija, ko je bilo vse že bolj jasno in pleksi steklu smo se k sreči lahko izognili.
Korenito smo zmanjšali število miz, imamo jih vsaj tretjino manj, posledično lahko sprejmemo 50% manj gostov. Zelo smo pozorni na spoštovanje vseh predvidenih varnostnih ukrepov. Razdalja med stoli v jedilnici je en meter, ob isti mizi pa lahko sedijo le člani iste družine, drugače so mize ločene in oddaljene ena od druge. Zakonski odlok prepoveduje druženje večjega števila ljudi, zato smo tudi bar tako organizirali, da hrano in pijačo nudimo gostom, samo da odnesejo s seboj – zunaj nimamo več mizic in stolov, kot smo jih vedno imeli, tako da se je tudi delo v baru znatno zmanjšalo. Vsi naši gostje morajo ob vstopu in med premikanjem po prostorih gostilne nositi maske – seveda jih lahko snamejo v trenutku, ko sedejo k svoji mizi. Ob vstopu si morajo tudi razkužiti roke z geli, ki jim jih nudimo, prav tako tudi v primeru, da gredo na stranišče, kamor se lahko odpravijo le posamično. Zaposleni si roke stalno razkužujemo, prav tako razkužimo vsako mizo in stole, takoj ko nas gostje zapustijo. Odločili smo se za uporabo papirnatih prtov in prtičkov – celotna predstavitev mize se je popolnoma spremenila. Tudi stekleničke olja in kisa, solnice ter poprnice, ki so bile navadno prisotne na vsaki mizi, smo nadomestili z vrečkami za enkratno uporabo. Namesto košaric za kruh uporabljamo zdaj lepe papirnate vrečke, na katerih so natisnjeni recepti, tako da si jih naši gostje tudi zelo radi nesejo domov. Tudi tiskanega menija nimamo več, saj bi vsakemu gostu morali nuditi meni, list, ki bi po uporabi moral takoj v smetnjah. Z ekološkega vidika se nam je to zdelo nesmiselno, zato smo nabavili velike table, na katere smo napisali seznam jedi, ki jih imajo gostje na voljo.
Ob gostilni imamo tudi dve dvoposteljni sobi in dva apartmaja z veliko skupno teraso in pogledom na morje. Tudi v teh prostorih imajo gostje na voljo razkužilne gele za roke, za čiščenje pa uporabljamo primerna čistila in razkuževalna sredstva. Skupno teraso smo razdelili z rastlinskimi pregradami in vazami, tako da ima vsaka soba svoj del terase.
Številnim spremembam smo morali biti kos – bilo je, kot bi začeli znova! Bili smo zelo zaskrbljeni, zdaj pa je delo utečeno.
Kdo so vaši dobavitelji?
V glavnem pripravljamo ribje jedi, seveda pa lahko zadovoljimo tudi goste, navadno otroke, ki ne marajo rib. Naša glavna dobavitelja sta podjetji Iceberg in Falcomer, odnosi z njima se tudi v trenutnem, kriznem času, niso spremenili. Nimamo nobenih težav z dostavo naročil.
Ste morali vašo ponudbo prilagoditi novim razmeram? Kaj pa cene?
Nudimo isti meni kot lani, v tem smislu nismo ničesar spremenili, niti cen. Kot vsako leto, smo prenovili le vinsko karto.
V tem času bi morali verjetno gostovati svatbe za poroke in druge pomembne praznike…
Veliko smo izgubili, čeprav poročnih svatb že več let ne pripravljamo več. Izgubili smo vsa naročila za velikonočna praznovanja, med aprilom in majem smo izgubili tudi veliko naročil za kosila ob prvem svetem obhajilu, nekatera so gostje prenesli na oktober. Ponavadi smo od začetka sezone imeli gostilno vsako soboto in nedeljo popolnoma rezervirano, stanje pa je zdaj povsem drugačno.
Prosim, da našim bralcem poveš kaj o zgodovini vaše gostilne.
Leta 1954 so se praded Giovanni, prababica Emilia in njuna hčerka Iolanda iz Čepića v Istri preselili v Križ. Praded je sicer prišel že nekaj let prej, bil je mornar in lotil se je prodajati pijačo na plaži – pod pekočim soncem je nosil vrče, polne ledu in pijače. Kasneje je s prababico na plaži zgradil zelo majhno hišico, ob kateri je bilo tudi stranišče. Prodajala sta pijačo in dajala v najem ležalnike, sončnike in slačilnice. Leta 1961 so zgradbo bistveno povečali in začeli nuditi gostinske storitve in sobe v najem. Babica Iolanda je vedno delala s svojimi starši, moja mama Silva pa je bila po poklicu vzgojiteljica, delala je v vrtcu in dobila stalež; ko je povila svojega prvega otroka, mojega brata Aljošo, so se doma odločili in gostinsko dejavnost dali v najem drugim upraviteljem, ki so dvajset let upravljali gostilno. Dejavnost je moja družina, še posebno nona Iolanda, spet prevzela v svoje roke leta 1999, saj je Aljoša dokončal kuharsko šolo. Vsi smo bili od tedaj dalje vključeni v delo; ko pa se je nona upokojila, je gostilno pustila mojemu bratu, sobe in apartmaje pa meni.
Ali se doma vsi ukvarjate z družinsko dejavnostjo? Ima vsak član družine svojo vlogo?
Šest družinskih članov je vključenih v delo. Moj oče David ni nikoli delal v restavraciji, moj brat Aljoša pa je glavni upravitelj dejavnosti. Jaz skrbim za sobe in strežbo, pomaga mi Sandi, najin najmlajši brat, ki je dokončal študij v Ljubljani in nam je letos priskočil na pomoč. V kuhinji sta mama, ki je pred dvema letoma zapustila svoj vzgojiteljski poklic, in moja svakinja Vanja, Aljoševa žena. Aljoša pomaga v kuhinji in za šankom, kjer pa v glavnem dela moj mož Guido.
Kaj najbolj privlačuje vaše goste?
Naša gostilna je ob obali, na čudovitem kraju, daleč od mestnega vrveža, kjer ne slišimo niti hrupa avtomobilov. V jedilnici nimamo glasbe, naši gostje mirno uživajo ob zvoku morja. Seveda pa ne prihajajo samo za razgled – vsi cenijo naše jedi.
Videla sem, da ima vaša gostilna na portalu Tripadvisor veliko dobrih recenzij. Misliš, da je za vašo dejavnost pomembna prisotnost na spletu in družbenih omrežjih?
Veseli in navdušeni smo, ker nas gostje vedno pohvalijo tudi na spletu. To pomeni, da dobro delamo! Prisotnost na spletu in družbenih omrežjih nedvomno vpliva na našo dejavnost, priznati pa moram, da zaradi pomanjkanja časa nismo v tem smislu zelo aktivni. Potrebovali bi osebo, ki bi se aktivno posvečala upravljanju spleta, se pa nameravamo v prihodnosti posvetiti tudi temu področju, saj smo prepričani, da bi nas po spletu lahko spoznalo še veliko več ljudi.
Kako bi ti kot predstavnica mlajše, nove generacije gostincev izboljšala vašo ponudbo?
Povsem sem zadovoljna z našim delom in s tem, kar ponujamo. Od časa do časa kaj spremenimo, v tem smislu je zelo aktivna moja mama Iolanda, ki se vsako zimo udeležuje izpopolnjevalnih tečajev. Meni občasno prenovimo, naši zvesti gostje pa s težavo sprejemajo novosti – vsak si želi, da je v meniju vedno prisotna njegova najljubša jed, tako da ničesar ne izključimo, le dodajamo nove jedi. Ponudba je vsako leto bogatejša, naše kuharice imajo vedno več dela, so pa pogumne in zelo pridne. Vsekakor bomo vedno ostali zvesti naši podobi in kulinarični tradiciji, ki je vezana na morje, na naš kraj, na naš zrak.
Katere dragocene nauke pa ti je posredovala nona glede upravljanja gostilne?
Nona je bila vedno nasmejana in vse je lepo pogostila – “Vsi so dobri gostje in vse je treba primerno sprejeti”. Tega se držimo vsi pri nas, čeprav so gostje vedno bolj zahtevni. Tudi v teh težkih trenutkih, tudi za zaščitno masko se moramo vsem prijazno nasmehniti ter z veseljem in dobro voljo opravljati svoj poklic.
Povej našim bralcem vsaj tri lastnosti, ki jih mora imeti dober gostinec.
Biti mora nasmejan, nuditi mora vedno okusne jedi iz kvalitetnih surovin in za vsakega gosta mora ustvariti tako okolje, v katerem se lahko sprosti in se dobro počuti. Naši gostje so pri nas sproščeni tako v kopalkah kot v večernih oblekah – vsi se počutijo, kot da bi bili doma.
Kakšen pa je po tvojem mnenju idealen gost?
Najboljši gost je tisti dobre volje. Prepričana sem, da ko smo v restavraciji in nas drugi servirajo, moramo biti veseli. V naši restavraciji, kjer je včasih pogled na morje tako čudovit, da jemlje sapo, je zelo težko biti sitni in nejevoljni.
Kaj pa turisti? Ste imeli veliko gostov iz tujih držav?
Zelo dobro smo delali s turisti iz Avstrije in Nemčije, vse rezervacije do konca junija pa so nam letos odpovedali. Izgubili smo tudi rezervacije za sobi in apartmaja, v tem smislu je stanje krizno. Trenutno delamo največ z Italijani.
Imaš dve hčerki. Kako usklajuješ delo z vlogo mame in žene?
Na začetku, ko sta bili moji hčerki Mija in Andreja še zelo majhni, je bilo težko, ko sem morala v službo. Zdaj je lažje, ker se skupaj pridno igrata in ne občutita hudo moje odsotnosti. S svojo družino živim v Sovodnjah, kjer se z njima ukvarjata nona in nono – srečni smo, da ju imamo! Večkrat sta deklici tudi z nami v restavraciji, tako kot Aljoševa sinova. Jaz sem bila stara štirinajst let, ko je moja družina spet prevzela dejavnost v roke, in v tistih letih sem se še aktivno ukvarjala s športom – bila sem v italijanski rolkarski reprezentanci, tako da sem imela malo časa, da bi aktivno pomagala v gostilni. Upam, da, ko bosta moji hčerki odrasli, bosta tudi onidve vključeni v družinsko dejavnost, sicer pa bosta sami svobodno izbirali.
Kakšne načrte imate za prihodnost?
Trenutno nam zadošča to, kar imamo, velikih načrtov za prihodnost nimamo. Upam, da bomo še naprej dobro delali. Občutek imam, da v današnjem času, ko se zdi, da smo najhujše že premostili, smo vsi zelo umirjeni. Pred leti so nekateri gostje pri nas zelo hitro pokosili, takoj vstali in odšli, danes pa, ko lahko končno prosto zapustijo svoje domove, si vzamejo čas, da umirjeno, počasi uživajo ob hrani in pogledu na sinje morje. Tako, počasi in umirjeno, tudi mi živimo in delamo dan za dnem.
Hvala za lep pogovor!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme