Suzin svet

Kozarci in dim za šankom

Kozarci in dim za šankom

Piše Suzi Pertot: Vsi mladi sanjajo, kako bodo preobrnili svet ... (1)

Nekoč, bila sem že navdušen uporabnik interneta in socialnih omrežij, mi je prijatelj rekel, naj zvečer ugasnem računalnik in grem raje v gostilno. Tega se spominjam, kot bi bilo danes. Bila sva sošolca od mladih nog, nekoč prijatelja, zdaj bolj znanca. Delal je v banki za okencem in vsako srečanje sva uporabila za kratek klepet. Te njegove besede so mi ostale v spominu, ker je bil celo nekoliko jezen, ko mi je govoril o prijateljih in večerih v vaški gostilni. A tam, kjer sem jaz živela, ni bilo gostiln, tudi prijatelji so bili daleč. Imela sem le internet.
Pri nas doma, v času mojega otroštva, gostilne niso bile najbolj priljubljene. Oče je namreč tam preživljal ves prosti čas. Nekajkrat, to so bili časi, ko so zaposleni plačo vsak mesec še prejemali v gotovini, je s prijatelji zapravil ves enomesečni zaslužek. Včasih je v gostilni ostal do jutra. Tako kot v Šifrerjevi pesmi … ostani z nami. Le da je imel moj oče doma družino, ženo in hčerko. Žena ga je vso noč čakala pri oknu in bedela do jutra.
V spominu mi je ostala temna spalnica in tisto okno, ki je gledalo na ulico. Mama je slonela na njem, jaz z njo. Ona je vzdihovala, jaz, še otrok, sem se s težavo naslanjala na okensko polico, tako majhna sem bila. Čim so minevale ure, tem bolj prazna je bila ulica in temnejša noč. Postajala sem zaspana in čakala sem na tisti komaj zaznaven vzdih, poln strahu in negotovosti … prihaja. Oče je bil včasih tako glasen, da so se na stopnišču odpirala vrata. Največkrat je bil tudi nasilen. A je bil končno doma, živ in zdrav. Počasi sem se odpravljala spat, medtem ko je mama vzdihovala … Kaj vse povzroča alkohol.
Ravno zaradi tega me je vzgajala v sovraštvu do gostiln, alkohola in celo v sovraštvu do družbe. Ob nedeljah in praznikih smo ostajali doma. Sorodnikov nismo imeli. Denarja še manj. Rasla sem kot samotar, mami sem bila v oporo in zaradi tega sem zanemarjala prijatelje. Pravzaprav me je ona silila v to, da sem zanemarjala prijatelje. A pride čas, ko gredo otroci svojo pot. In ta čas je prišel tudi zame. Menda takrat, ko sem skupaj s prijateljem zaplesala ob notah tiste lepe, tako žalostne Dragojevićeve pesmi. Oprosti mi, pape. Oprosti mi, oče. Zdaj je od tega že veliko let. Tudi sama pa, kot Oliver, vidim v ogledalu namesto svojega obraza podobo svojega očeta. Isti nasmeh, iste sanje, enak pogled. Ista otožnost in isti nemir. In predvsem ista potreba, da svoj prosti čas preživljam v družbi. Oprosti mi pape. Oprosti mi oče. Zdaj vem, da je imela mama prav, ko mi je očitala, da sem ti na las podobna.
Menda je ta prekleta potreba po gostilnah in družbi močnejša pri moških. Ali pa so take naša kultura, naše navade, ki segajo v tisti čas, ko so bile ženske največ doma, za štedilnikom. Pravzaprav imam ogromno prijateljev, ki gredo na večer od gostilne do gostilne. Ko se pač počutijo sami ali ko jim je vsega dovolj, in celo preveč. Tam, za “šankom”, srečujejo znance, sosede, sklepajo nova poznanstva, pač premagujejo dolgčas ob klepetu in kozarčku. A kozarček pravzaprav sploh ni važen. Važna je družba. Važno je, da večeri minevajo. Važno je, da si prijatelji izmenjajo novice in seveda nekaj besed namenijo politiki, nekaj športu. Nekdaj je bilo povsod tako, na vasi, v predmestju. V mestu so na klepet zahajale tudi ženske, a ne v gostilno. Zahajale so v bolj fine lokale, ki smo jim v Trstu rekli bari, kavarne po slovensko, tudi slaščičarne. Mestne gospe so seveda v teh kavarnah kar se da olikano sedele in si prišepetavale novice. Tako da je izgledalo vse bolj omikano, bolj elegantno, bolj žensko. Cigarete so prišle veliko pozneje. Takrat ko so si ženske začele počasi utirati pot tudi v gostilne. In tudi v moško družbo.
Rodila sem se in rasla v mestu. Sicer ne v mestnem središču, a v predmestju, pri Sv. Ivanu. Tam sem se že od malega počutila tujca. Sv. Ivan je bila revna, delavska četrt, razen majhnih enodružinskih hiš, ki so bile tam še od tistih časov, ko je bila četrt popolnoma slovenska in so tu še kmetovali, so bili bloki, po večini namenjeni najrevnejšim. “Case poplari”, smo jim rekli, ljudske hiše. In dejansko je bilo v njih veliko brezposelnih, veliko neprilagojene mladine, nekdanjih mamilašev in revnih delavskih družin. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

20.10.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!