Suzin svet

Kozarci in dim za “šankom”

Kozarci in dim za “šankom”

Piše Suzi Pertot: Vsi mladi sanjajo, kako bodo preobrnili svet ... (3)

Prijateljem, ki imajo to srečo, gostilno, kamor se vračajo in kjer jih čakajo znanci, zavidam ta privilegij. Ko se na večer peljem proti domu in me na poti nekje sredi zelenih grebenov zagrabi občutek, da se menda ne vračam domov in da sploh ne vem, kam bi se rada vračala, si zaželim, da bi se nekje na poti ustavila in sedla za “šank”. Nekje v gostilni, kjer bi me ljudje poznali, kjer bi našla pozdrav, besedo, roko morda in kozarec. To so le trenutki, morda samo občutki, ki jih pogrešam, ko se vozim sama in je zunaj tema in je zima in še mraz. Pogrešam luč, pogrešam pogovor, ogenj, toplino. Pogrešam človeka, ko je okoli samo gozd. Pogrešam ljudi, ko je dom še prazen. A se pot vije naprej v temo. Samo pot, zvezde nad dolino, vinogradi, ki samevajo, in okna brez luči. Luči je tu vse manj. Premalo, da bi lahko osvetljevale dom. Tiho in neizprosno ugašajo druga za drugo.
Zadnjič pa se je zgodilo. In sem se končno spomnila na prijatelja, ki mi je ponavljal, naj pustim internet in poiščem družbo v gostilni. Zgodilo se je slučajno. V naši dolini spet pripravljamo kulturni večer, tokrat bo v Okrepčevalnici Britof, kjer smo si dobri znanci in prijatelji. Morala sem se pogovoriti s točajko ravno glede tega večera, pa sem se zapeljala tja, na rob, na skrajni konec baje najbolj zelene oziroma najbolj zaraščene doline v deželi. Od mojega doma do Britofa je kar nekaj kilometrov vožnje ob Idriji. Vasi je na poti malo, skoraj nič, nekaj hiš, največ praznih. Pa še navidezna mejna črta nekje vmes. Že popolnoma zabrisana, na srečo. Nekoč je namreč ločevala in zapirala prehod z enega na drugi breg.
Poletje je. Dolina je neizmerno lepa. Vsakič, ko se peljem tod mimo, zaslutim, da živim v eni izmed najlepših dolin, kar jih poznam. Idrska dolina. Dolina, na katero so skoraj vsi pozabili. Dolina, o kateri marsikdo pravi, da je že čez dvajset let ne bo več … Da ne bo več ljudi. Da ne bo več poti. Da ne bo več ničesar. Razen gozda, robide in bršljana.
V Britofu gori luč. Zunaj sedi nekaj ljudi. Sara ravno prinaša pijačo na mizo. Vse naokoli se bohoti zelenje naših strmih bregov. Nebo še vedno rdi, v njegovem naročju sameva Britof, nekaj hiš in cerkev, krasna, za njo slutnja Krna in gora nekje za Sočo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

03.11.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!